Menu Item
Bila je prvak analogne ere, a analitik Wolfgang Münchau v svoji novi knjigi napoveduje zaton Nemčije kot gospodarske velesile.
Gospodarske novice iz Nemčije so v zadnjem letu vse slabše. Proizvajalci avtomobilov, ki so motor nemškega gospodarstva, zmanjšujejo proizvodnjo, krčijo stroške in napovedujejo odpuščanja. Po podobni poti gredo tudi njihovi podizvajalci. Industrija se zaradi visokih cen energije sooča s krizo konkurenčnosti in padcem naročil, vrstijo se opozorila o deindustrializaciji.
Ne gre zgolj za začasno ohlajanje gospodarstva
Wolfgang Münchau, politični in ekonomski analitik, ki na svojem spletnem mediju Eurosurveillance za naročnike dnevno analizira geopolitično dogajanje v Evropi in širše, opozarja, da ne gre zgolj za začasno ohlajanje gospodarstva, temveč da se je Nemčija znašla na večji prelomnici. Stari politično-poslovni model, ki ji je tako dobro služil vse od konca druge svetovne vojne, se je izpel.
Münchau, tudi kolumnist revije New Statesman in nekdanji urednik nemške izdaje Financial Timesa, opozarja, da država na to ni pripravljena.
V svoji novi knjigi s pomenljivim naslovom Kaput – konec nemškega gospodarskega čudeža med najpomembnejšimi razlogi za to našteva preveliko odvisnost od poceni ruskega plina, vzpon Kitajske, nerazumen nemški odpor do digitalnih tehnologij, neprijaznost do tujcev in zastareli “neomerkantilistični sistem”, ki temelji na izvozu in v katerem med politiko in industrijo ni jasne ločnice.
Nemčija je bila industrijski magnat Evrope, piše Münchau. “A ta specializacija je ustvarila ranljivosti in odvisnosti. Postala je odvisna od ruskega plina in izvoza na Kitajsko.”
“Najprej posel”
Nemčija je bila v svoji zunanji politiki dolgo časa pragmatična. “Mantra nemške zunanje politike vse od konca druge svetovne vojne je bila: najprej posel,” piše Münchau. Tudi v odnosu s Kitajsko, ki ga niti pokol na Trgu nebeškega miru leta 1989 ni prekinil za dolgo.
Nemški politiki so živeli v prepričanju, da lahko z gospodarskim sodelovanjem spreobrnejo in demokratizirajo avtoritarne države.
V Nemčijo je ruski plin stekel v začetku 70. let prejšnjega stoletja, v času kanclerja Willyja Brandta. “Če se povežemo prek plinovoda, se bodo politične razmere v Sovjetski zvezi spremenile na bolje,” Münchau citira izjavo takratnega predsednika Nemške vzhodne poslovne zveze Otta Wolfa von Amerongena.
V postelji z Rusijo
Številni nemški politiki so gojili pristne prijateljske odnose z vodilnimi ruskimi politiki in gospodarstveniki. Nihče bolj kot nekdanji kancler Gerhard Schröder, ki je v izdihljajih svojega drugega mandata podpisal sporazum o gradnji plinovoda Severni tok, nato pa se takoj po sestopu z oblasti zaposlil kot član upravnega odbora tega projekta.
“Biti proruski v politiki je pomenilo imeti podporo industrije, kar je povečalo možnosti za podporo znotraj stranke in s tem možnost za dostop do politične moči,” o dolgoletnem pravilu nemške politike piše Münchau.
Vse do ruskega napada na Ukrajino so nemški politiki živeli v zablodi, da lahko Rusijo demokratizirajo s pomočjo gospodarskega sodelovanja, še navaja. “Priča smo bili monumentalni kolektivni napačni presoji.”
Odvisnost od Rusije se je dodatno povečala po nesreči v jedrski elektrarni v Fukušimi, ki je pospešila zapiranje nemških jedrskih elektrarn. “Kar se je začelo kot trgovinski odnos, se je sprevrglo v odvisnost.”
Pred ruskim napadom na Ukrajino je bila Nemčija popolnoma odvisna od ruskega plina. Rusko državno plinsko podjetje Gazprom je nadzorovalo celo največje nemško skladišče plina.
Nemčija vse bolj odvisna od Kitajske, Kitajska vse manj od Nemčije
Tako kot se je Nemčija zanašala na ruski plin za poceni energijo, tako se je zanašala na kitajski trg kot svoje največje izvozno tržišče.
“Kitajska predstavlja priložnost, ne pa grožnjo,” Münchau navaja dolgoletno prevladujoče prepričanje v nemški politiki. In dolgo časa je bilo to res. “Kitajska je začela kot poceni država za proizvodnjo enostavnih izdelkov. Za njihovo proizvodnjo so kupovali nemške načrte in mehanizacijo.”
A kitajski razvoj se ni ustavil na tej točki. “Danes so Kitajci v veliki prednosti na področjih umetne inteligence, električnih avtomobilov in nekaterih okoljskih tehnologij, kot so baterije, solarni paneli in toplotne črpalke. Postajajo specialisti tudi za področja proizvodne in težke mehanizacije, za katera so se včasih zanašali na Nemčijo.”
Nemčija je postajala vse bolj odvisna od Kitajske, Kitajska pa vse manj od Nemčije. Nemški proizvajalci avtomobilov se spopadajo z upadom prodaje na kitajskem trgu, njihovem največjem tržišču. Kitajska je prehitela Nemčijo in Japonsko ter postala največja svetovna izvoznica avtomobilov. “Nemški neomerkantilistični sistem je naletel na boljšega od sebe.”
Dolgoročni učinek nacizma
Nemčija je bila, kot piše Münchau, dejansko država, v kateri se je digitalna revolucija začela. Nemški fiziki, kot so bili Max Planck, Max Born, Ervin Schrodinger in Werner Heisenberg, so postavili temelje kvantne fizike in odprli vrata nadaljnjemu razvoju.
Odločilen prelom, v katerem je Nemčija potegnila krajšo, je prišel z vzponom nacizma in drugo svetovno vojno. Nacizem je številne največje nemške ume tistega časa prisilil k selitvi. Večina jih je odšla v ZDA, ki so postale center raziskav na področju kvantne fizike in posledično pridobile močno konkurenčno prednost na področju razvoja digitalnih tehnologij, ki vztraja še danes.
Nemški digitalni zaostanek
Ravno zaostanek na področju digitalizacije pa je za Münchaua ena večjih nemških težav. “Nemčija je bila svetovni prvak analogne ere. Nemci so izumili bencinski motor, elektronski mikroskop in Bunsenov gorilnik. Niso pa izumili računalnika, pametnega telefona ali električnega avtomobila.”
Nemci so po njegovem opažanju posebni po svojem odklanjanju digitalnih tehnologij. To po njegovem dokazujejo tudi pogosta gostovanja psihiatra Manfreda Spitzerja, ki svari pred nevarnostmi digitalnih tehnologij, v medijih. “V Nemčiji se javni diskurz vrti okrog nevarnosti digitalnih tehnologij, ne pa okrog vseh njenih priložnosti.”
Z Manfredom Spietzerjem smo pred časom govorili v posebnem intervjuju na N1. Opozarja na veliko nevarnost zasvojljivosti s pametnimi telefoni, predvsem pri otrocih.
Kot enega od primerov slabe digitalne infrastrukture Munchau izpostavlja delež optičnih internetnih priključkov. V Nemčiji je po najnovejših podatkih OECD le nekaj več kot 11-odstoten. V Sloveniji se po podatkih statističnega urada že približuje 60 odstotkom.
Električni avto ni več stroj, ampak digitalna naprava
Digitalizacija, do katere so Nemci zadržani, pa ključno spreminja težišče gospodarske moči. Sodobni avto ni več stroj, temveč naprava. “Avto z bencinskim motorjem je mehansko-inženirski izdelek. Električni avto pa je v svojem srcu digitalna naprava.”
Inženirska odličnost, ki je nemško avtomobilsko industrijo desetletja vzdrževala v položaju vodilne v panogi, postaja manj pomembna. “Avto bo vedno potreboval kolesa in vrteče osi. A sodobni električni avto v osnovi ni več mehanski izdelek. Večina njegove vrednosti temelji na programski opremi in bateriji.”
Nemška avtomobilska industrija ustvari kar 20 odstotkov vse dodatne vrednosti v nemškem gospodarstvu in neposredno zaposluje skoraj 800 tisoč ljudi. “Nič dobro jim ne kaže,” zlovešče napoveduje Münchau.
“Nemška podjetja so električne avtomobile imela za žalitev”
Proizvajalci avtomobilov so se znašli v tehnološkem zaostanku, ker so vrsto let zanemarjali vlaganje v električne avtomobile in jih niso jemali resno. “Vodilni v nemški avtomobilski industriji so električne avtomobile sprva obravnavali kot igračke za punčke. /…/ Nemška podjetja niso želela razvijati električnih avtomobilov, ker so jih imela za žalitev njihove predstave o tem, kaj naj bi avtomobil bil.”
V obrambi svojega ustaljenega poslovnega modela so šla celo tako daleč, da so v avtomobile začela nameščati posebno programsko opremo, s katero je avto lahko zaznal, kdaj merijo njegove izpuste, in temu prilagodil delovanje motorja. Razkritje te prakse je sprožilo t. i. afero dieselgate. “Namesto da bi investirali v nove tehnologije, so bili nemški proizvajalci avtomobilov pripravljeni poseči po zločinskih ekstremih, da bi podaljšali preživetje umirajoče tehnologije.”
Ključi do kanclerjevega urada
Tudi pri tovrstnih prevarantskih dejanjih so nemški avtomobilski proizvajalci naleteli na razumevanje in popustljivost politikov. Ustrežljivost politike do potreb industrije je bila temelj neomerkantilističnega modela, navaja Münchau.
“Dolga leta so se politiki z leve in desne prilagajali interesom najpomembnejših igralcev v nemški industriji. Predsedniki uprav teh podjetij so imeli privilegiran dostop do vladajočih. Na trenutke se je zdelo, da imajo vsak svoj ključ za vstop v prostore kanclerjevega urada.”
To pa je, opozarja Münchau, recept za to, da se posledice napak korporativnega sektorja okrepijo in povečajo. “Vsi so verjeli v stari gospodarski model. Ko je nekdo napačno presodil situacijo, mu nihče ni ugovarjal. Vsi so bili v istem čolnu.”
Sumničavost do tujcev
Nemčiji vse bolj primanjkuje ustrezno izobražene delovne sile, potrebne za uspeh v novi svetovni ekonomiji, opozarja Münchau. Razkorak med potrebami in ponudbo se povečuje.
A izkušnja imigrantov v Nemčiji ni ravno dobra, saj jih praviloma obravnavajo sumničavo ter jih zasujejo z birokracijo ter pogosto nerazumnimi pogoji. “Tudi izurjeni delavci, ki jih krvavo potrebuje, so obravnavani kot nezakoniti migranti.”
30 odstotkov v Nemčiji živečih tujcev se ne počuti sprejete, polovica jih ima težave pri navezovanju prijateljstev, rezultate nedavne raziskave navaja Münchau.
“Brez ruskega plina se ne izide”
V razmeroma kratkem obdobju se je nad Nemčijo zgrnil cunami problemov. “Nemški stari gospodarski model se je zanašal na kvalificirano delovno silo, poceni energijo, globalizacijo in tehnološko superiornost,” piše Münchau. “Vsi ti dejavniki, ki so tako koristili Nemčiji, so se v nekaj letih obrnili.”
Za določene industrije panoge je vprašanje, ali bodo v Nemčiji na dolgi rok lahko preživele. “Cene energije so sicer nižje, kot so bile na vrhuncu krize leta 2022, a še vedno bistveno višje kot pred njo. Brez ruskega plina se ekonomika energetsko intenzivne industrije v Nemčiji ne izide,” opozarja Münchau.
Nemčija je izgubila svojo konkurenčno prednost, ki ji jo je omogočal poceni ruski plin. “Edine države s konkurenčno prednostjo na področju energije so tiste, ki se zanašajo na jedrsko energijo, tiste, ki jim gredo na roko vremenske razmere, in tiste, ki imajo dostop do poceni fosilnih goriv. Nemčija ne ustreza nobenemu od kriterijev.”
POSEBNI VIDEO: Sebastian Cavazza: Razmišljam, da bi se povsem umaknil
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje