Nemški psihiater za N1: Pametne telefone bi morali obravnavati enako kot alkohol

Intervjuji 03. Okt. 202106:00 > 08. Okt. 2021 14:38
Delite:

Intervju z dr. Manfredom Spitzerjem, nemškim psihiatrom in nevroznanstvenikom, ki svari pred uničujočimi učinki elektronskih naprav na mlade generacije in družbo nasploh.

Prof. dr. Manfred Spitzer je direktor Univerzitetne psihiatrične klinike v Ulmu. V zadnjih 15 letih se je uveljavil kot eden najglasnejših kritikov učinka digitalnih tehnologij, v prvi vrsti vseprisotnih pametnih telefonov, na razvoj otrok. Njegova najbolj odmevna knjiga z naslovom “Digitalna demenca” je v izvirniku izšla leta 2012, pri čemer je bil deležen tudi številnih očitkov, da po nepotrebnem vzbuja strah pred tehnologijo.

Njegova najnovejša knjiga nosi naslov “Epidemija pametnih telefonov”, v njej pa vztraja pri svojih trditvah. Pravi celo, da so se dokazi o škodljivosti rabe elektronskih naprav vmes močno okrepili. Obe knjigi sta prevedeni v številne jezike, tudi v slovenščino.

Z njim smo se pogovarjali ob robu kongresa slovenskega Združenja zakonskih in družinskih terapevtov, na katerem je nastopil kot glavni predavatelj. Kot je v času epidemije v navadi, je predaval kar prek videopovezave, na enak način pa je potekal tudi naš intervju.

Ali ni digitalna tehnologija čudovita? Pogovor lahko imava iz oči v oči, ne da bi zapravljala čas in energijo za potovanje.

Res je. V zadnjem obdobju sem imel zahvaljujoč tehnološkim možnostim veliko nastopov in predavanj, ki jih sicer nikakor ne bi mogel izvesti. Tako da se lahko strinjam z vami.

Še vedno pa bi raje videl, če bi vsi intervjuji in predavanja potekali z mojo fizično prisotnostjo, saj mi je tak način bliže in mnogo manj izčrpavajoč. Razprave in sestanki prek spleta človeka izjemno izmučijo, saj mora sam poskrbeti za ohranjanje pozornosti in koncentracijo, ki ju ob srečanjih v živo zagotavlja prisotnosti drugih ljudi.

To je tudi poglavitni razlog, da je tak način komuniciranja neprimeren za otroke. Otroci še nimajo razvite sposobnosti samokoncentracije, potrebujejo bližino drugih, da jim pri tem pomagajo. In zato učenje na daljavo, prek spleta, ni učinkovito. Predpostavlja sposobnosti, ki jih otroci preprosto nimajo. To je pomembna lekcija pandemije covida-19.

Šolanje na daljavo
Foto : Profimedia

Pandemija je med šolanjem na daljavo otroke prisilila k sedenju pred zasloni po nekaj ur na dan. Kakšne bodo posledice?

Kar nekaj je takih, o katerih se skoraj ne govori. V zadnjem letu in pol se je ob povečani uporabi digitalne tehnologije še zaostrila pandemija telesne neaktivnosti, ki je sicer prisotna že vrsto let in bo sčasoma na globalni ravni vzela več življenj, kot jih je denimo pandemija covida-19. Zaprtje šol je s tega vidika za otroke predstavljalo večje tveganje kot pa sam virus.

Primer, ki ga najraje navajam, pa je povečanje kratkovidnosti med otroki. Oči rastejo do približno 25. leta starosti, rast pa se prilagaja potrebam po izostritvi slike. Če veliko časa preživimo ob gledanju na bližino, se bo oko temu prilagodilo.

Ampak od blizu gledamo tudi knjige. In začetek trenda povečevanja kratkovidnosti sega v čas pred prihodom pametnih telefonov.

Res je, pojavnost kratkovidnosti se povečuje že več desetletij in lahko jo povzroči tudi pretirano branje knjig. A nemški najstniki danes v povprečju porabijo 15 minut na dan za branje knjig, uporaba pametnega telefona pa jim vzame po nekaj ur dnevno. Poleg tega je zaslon telefona majhen, manjši od knjig, kar pomeni, da ga je treba še bolj približati očem.

Raziskave kažejo, da se je med šolanjem od doma pri otrocih, starih med 6 in 8 let, pojavnost kratkovidnosti povečala do trikrat v primerjavi s predhodnim petletnim obdobjem. Kmalu zatem, ko so bili ti podatki objavljeni, je Kitajska prepovedala pametne telefone v šolah.

Ta problem ni splošno znan, a med oftalmologi se govori o svetovni pandemiji kratkovidnosti. Včasih je bilo v vsaki generaciji kratkovidnih med 1 in 5 odstotkov ljudi. Danes je ta delež v Evropi že 50-odstoten, na Kitajskem 80-odstoten, v Južni Koreji, ki prednjači po uporabi pametnih telefonov med otroki, pa celo 95-odstoten. Premalo se zavedamo razsežnosti problema. Poleg tega deformacija očesa, ki povzroča kratkovidnost, tudi povečuje tveganje za slepoto v starosti.

citat grafika Spitzer
Foto : N1

So pa vaši očitki pametnim telefonom še precej širši …

Velike raziskave so pokazale, da pogosta uporaba zaslonov na vseh stopnjah otroškega razvoja zavira razvoj možganov, razvoj kognitivnih sposobnosti. Ta problem bi morali jemati mnogo bolj resno. Midva sva odrasla, sama sva odgovorna za svoja dejanja, sama sprejemava tveganja. Otroke pa je treba zaščititi.

Mlajšim od 18 let recimo ne dovolimo uživanja alkohola, ker vemo, da jim lahko škodi. Enako bi morali obravnavati tudi elektronske zaslone. Če mladim pustimo povsem proste roke, si bodo z uporabo povzročali škodo. Škodovali bodo razvoju lastnih možganov in razvili odvisnost.

Pametni telefoni so visoko zasvajajoče naprave. Ljudje smo zelo socialni primati, po naravi nagnjeni k zbiranju informacij o dogajanju in mreži poznanstev okoli sebe, evolucijsko gledano sta nam radovednost in socialnost zagotavljali preživetje. Družbena omrežja pa so izjemna v izrabljanju te naše evolucijske prilagoditve. Če smo na nekaj prilagojeni, pa še ne pomeni, da je v današnjih okoliščinah to za nas zdravo.

Otroci so evolucijsko prilagojeni, da imajo manj občutljive receptorje za sladkost. Skozi zgodovino je bilo vedno pomembno, da so se otroci lahko najedli veliko hrane z visoko vsebnostjo sladkorja, ko je bila na voljo, saj so tako imeli več možnosti za preživetje naslednjega obdobja lakote. Odrasli imamo več maščobnih zalog, otroci pa se nanje ne morejo zanašati, zato je evolucija poskrbela, da so lahko ob dostopnosti sladke hrane pojedli, kolikor je mogoče.

Zaradi evolucijske prilagoditve torej otroci obožujejo sladkarije. Ali jim bomo zato pustili, da jih pojedo, kolikor želijo? Niti slučajno.

Pri kateri starosti bi bilo po vašem mnenju primerno otrokom dovoliti uporabo pametnih telefonov?

Nekateri nemški politiki so omenjali 14 let kot smiselno mejo. Zanimivo pri tem je, da je javna razprava ob vsakem takem predlogu trajala le nekaj ur, preden je vse potihnilo. Po mojem mnenju mediji načrtno sabotirajo to izjemno pomembno razpravo.

Ko bi se enkrat javnost jasno zavedala vseh negativnih posledic uporabe pametnih telefonov pri otrocih, bi bilo lažje priti do sklepa, da je sicer lahko priročno imeti pametni telefon, ni pa nujen za preživetje.

14 let se vam torej zdi sprejemljiva in razumna starostna meja?

Svetovna zdravstvena organizacija ima do uporabe pametnih telefonov pri otrocih jasno stališče – manj je bolje. S problematiko negativnega vpliva digitalnih tehnologij se ukvarjam že 15 let. Zbranih imam več kot 3 tisoč znanstvenih člankov na to temo. Ne poznam študije, ki bi pokazala jasen starostni prag, nad katerim se nevarnosti za negativne učinke uporabe tehnologije pri otrocih bistveno zmanjšajo.

Ne poznamo varnega praga izpostavljenosti digitalnim zaslonom, zato je smiselno predvidevati, da tega praga ni. Večja kot je izpostavljenost, večje so posledice. Torej, tem manj, tem bolje.

Manfred Spitzer citat
Foto : N1

Pametni telefoni so danes izjemno pomembno orodje za socializacijo. Večina komunikacije med vrstniki poteka prek njih.

Starši se mi pogosto potožijo, da bo njihov otrok, če mu odrečejo pametni telefon, odrinjen iz družbe, da ga bodo vrstniki zaradi tega zasmehovali, ga nadlegovali. Moj odgovor je, da bo nadlegovanja deležen tudi s pametnim telefonom v rokah. Razlika pa je v tem, da je prek telefona to nadlegovanje lahko anonimno in precej bolj množično ter vztrajno kot v živo.

Zato ne morem sprejeti argumenta, da bi neuporaba digitalne tehnologije otrokom škodovala. Dejansko je ravno obratno – manj tehnologije bi otrokom koristilo. Ne smemo pustiti, da nam neprestano perejo možgane s slogani o čudoviti in neizogibni digitalizaciji, ki se ji tako ali tako ni mogoče upreti. Seveda se je mogoče upreti. Svojemu otroku ne kupite pametnega telefona. In to je to. S tem si prihranite tudi številne prepire pri jedilni mizi v prihodnjih letih.

Tako kot industriji sladkarij ne pustimo prostega dostopa do naših otrok, bi morali omejevati tudi tehnologijo in medije. Največje korporacije na planetu – Google, Apple, Facebook, Microsoft, Amazon – služijo na račun uničevanja zdravja in izobrazbe naših otrok. To je treba ustaviti.

Telefon kot pomirjevalo
Foto : Profimedia

Premalo se zavedamo posledic. Starši še vedno uporabljajo digitalne naprave za pomiritev otrok. To je povsem nesprejemljivo. Pomislite, pred sto leti so jokajoče otroke mirili s koščkom cunje, namočene v alkohol in opioide. Bilo je učinkovito, a danes bi bili ljudje ob takem početju zgroženi. Upam pa, da bodo ljudje v prihodnosti tudi na današnje obdobje, ko starši za pomiritev potisnejo majhnemu otroku v roke tablico, gledali s podobno mero zgroženosti.

Današnji otroci odraščajo ob vseprisotnih digitalnih tehnologijah. Tisti, ki smo odraščali brez njih, pa smo se jim morali prilagoditi sproti. Smo zato bolje ali slabše opremljeni za krmarjenje med digitalnimi čermi?

Veliko ljudi trpi zaradi prekomerne uporabe elektronskih naprav. Razmerja so na preizkušnji, dogajajo se ločitve. Tudi odrasli občutijo številne negativne posledice, ki pa jih kar nekako sprejemamo kot samoumevne.

V RUBRIKI POGLOBLJENO PREBERITE ŠE:

A če vse seštejete, gre za veliko breme za družbo. Facebook in Instagram dokazano povečujeta depresijo med dekleti in mladimi ženskami. Tega se, kot so pokazala nedavna razkritja, zavedajo tudi pri Facebooku.

Zavajajoče objave se na Twitterju širijo hitreje kot resnične. Dostopnost mehanizmov, kot sta Twitter in Facebook, dokazano pomaga pri širjenju neresnic. S tem se bomo morali kot družba bolj učinkovito spoprijeti.

V Nemčiji se je omenjalo možnost ustanovitve posebne agencije, ki bi bdela nad kakovostjo informacij na družbenih omrežjih. A to ne bo nikoli delovalo. Količina informacij, ki bi jih bilo treba nadzorovati, je preprosto prevelika, za argumentirano zavrnitev lažnih informacij pa potrebujete strokovnjake s točno določenih področij znanosti.

Dokler je deljenje lažnih informacij na dosegu roke, enega klika, bo resnica izgubljala. Dokler bodo internetni velikani vašo pozornost ohranjali z radikalizacijo, bo izgubljala družba.

O čem govorite?

YouTubov algoritem za priporočila vam neprestano ponuja vsebine, ko so malenkostno bolj radikalne od posnetkov, ki ste si jih že ogledali.

Začnete pri vegetarijanstvu in nekaj videov zatem ste že pri veganstvu. Začnete pri Billu Clintonu, končate pri Karlu Marxu. YouTube pa medtem vaš čas pred zaslonom prodaja oglaševalcem.

Ljudje po svetu vsak dan gledajo milijardo ur vsebin na YouTubu – gre za podatke pred izbruhom epidemije – pri čemer približno 70 odstotkov vsebin predlaga algoritem. Iz tega torej lahko sklepamo, da ljudje vsak dan na YouTubu gledajo 700 milijonov ur vsebin, ki so bolj radikalne od uporabnika, ki jih gleda. 700 milijonov ur radikalizacije človeške populacije na dan.

Med epidemijo se je ta številka še povečala. In dejansko lahko opazujemo ljudi z vedno bolj radikalnimi stališči, ki so vedno manj sposobni razumeti poglede drugih in so vedno bolj ujeti v svoje informacijske mehurčke. Poslovni modeli internetnih velikanov začenjajo vplivati na našo demokracijo, mi pa se še vedno delamo, kot da to ni nič takega.

Opraviti imamo z najbogatejšimi podjetji na svetu, z najmočnejšim lobijem sploh. Tobačnemu lobiju je 50 let uspelo prikrivati resnico o škodljivosti kajenja in preprečevati strožjo regulacijo. Uspešno so nam prali možgane, da gre pri kajenju za vprašanje osebne svobode in druženja, da znanost ni soglasna …

Tobačna industrija je palček v primerjavi z vplivom in močjo internetnih velikanov. Neprestano lahko beremo o izjemnosti digitalnih tehnologij, nikoli pa o tveganjih in neželenih stranskih učinkih. Ko to slišite od mene, si mislite, da so to pač blodnje norega nemškega psihiatra.

Kako bi morale države po vašem mnenju ukrepati? Kaj bi morali biti prvi koraki?

Morda lahko kakšno lekcijo potegnemo iz epidemije covida-19. Ko je virus izbruhnil na Kitajskem, smo sprva z nejevero in gnusom gledali na dejstvo, da so uvedli strog lockdown, da so 50 milijonov ljudi zaprli v stanovanja. A na koncu se je izkazalo, da so izjemno učinkovito zatrli izbruh virusa in relativno neprizadeti preživeli pandemijo.

Kitajci so, kot rečeno, prepovedali uporabo mobilnih telefonov v šolah. Prav tako omejujejo čas, ki ga lahko mlajši od 18 let namenijo za igranje računalniških iger – 3 ure na teden. Sprejeli so drastične ukrepe za zamejevanje resničnega problema. Menim, da bi v našem okolju to morali narediti na boljši način, a vsebinsko bi morali iti po isti poti. Prišel bo čas, ko bomo uvedli starostno omejitev za uporabo pametnega telefona.

telefon pod odejo
Foto : Profimedia

Po mojem mnenju je epidemija covida-19 precej pospešila proces spoprijemanja z dejanskim obsegom problema – večina staršev se je zavedela, koliko časa njihovi otroci po novem preživijo pred zasloni, in videla je posledice tega: manj telesne aktivnosti, razdražljivost, težave pri koncentraciji … Pričakujem, da bo to sčasoma postala pomembna politična tema, gre za vprašanje skrbi za prihodnje generacije.

In ko se bomo zavedeli negativnega učinka digitalnih tehnologij na naše potomce, bomo laže pometli tudi pred svojim pragom. Vemo denimo, da po 55. letu gledanje več kot tri ure in pol televizije na dan povečuje tveganje za kognitivne težave v kasnejših letih.

Upam, da se bomo negativnih učinkov, ki se dogajajo tudi v tem trenutku, kmalu zavedeli in primerno ukrepali.

Deležni ste bili veliko kritike za uporabo izraza digitalna “demenca”, češ da v kontekstu vaših opozoril ni primerno izrabljati tako resne zdravstvene težave, kot je starostna demenca. Zakaj ste uporabili ta izraz?

Koncept je preprost. Najpomembnejši zaščitni faktor pred demenco je izobrazba, možganska kondicija pred začetkom bolezni. Demenca pomeni upadanje umskih sposobnosti, in višje kot je začetno izhodišče, počasneje vam bo pešanje možganskih sposobnosti začelo resno zniževati kakovost življenja.

Vemo tudi, da izpostavljenost digitalnim zaslonom otežuje učenje. To potrjuje študija za študijo. Otroci se s pomočjo elektronskih naprav učijo počasneje in slabše. Naprave zmanjšujejo možganski napor in zmanjšujejo koncentracijo, oboje pa je ključno za učinkovito učenje.

Če torej elektronske naprave od malega zmanjšujejo našo kognitivno funkcijo, če nam otežujejo učenje, bodo na stara leta v povprečju naši možgani v slabši kondiciji in bomo imeli večje tveganje za demenco.

Izraz digitalna demenca sem skoval, ko je šlo še za slutnjo. Do danes so se dokazi, da imam prav, še nakopičili. V prihodnosti bodo starejše generacije imele več kognitivnih težav zaradi odločitev, ki jih sprejemamo danes. O tem ni dvoma.

Odločno nasprotujete uporabi elektronskih naprav v šolah. A hkrati se zdi ključno, da se otroci, tudi tisti brez podpornega domačega okolja, naučijo ustrezne in zmerne uporabe digitalnih tehnologij.

Poznam to linijo razprave, češ tudi če elektronske naprave ne pomagajo pri učenju, matematike, geografije itd., jih otroci morajo znati uporabljati. Poznam precej raziskav, pri katerih so preizkušali uporabo elektronskih naprav v šolah s ciljem povečanja digitalne pismenosti, a so se vsi poskusi po vrsti izkazali za neučinkovite. Uporaba elektronskih naprav v šoli nima ugodnega učinka niti na znanje primerne uporabe elektronskih naprav. Tega se je dobro zavedati.

Sploh pa, glede na dokazane škodljive učinke, ne vem, zakaj še vztrajamo pri uporabi elektronskih naprav za učenje digitalne pismenosti pri otrocih. Ali izvajamo izobraževanje o alkoholu tako, da otroci v šoli poizkušajo različne alkoholne pijače? Ali moramo otroke pravočasno navaditi na alkohol, jim dati vsak dan malo šnopsa, da bodo v odraslosti bolj odgovorni? Seveda ne, ker bi tvegali razvoj odvisnosti in škodovali razvoju možganov.

Ne, učencem ne bi smeli dajati v roke elektronskih naprav, da bi jih pripravili na prihodnost. Za tako početje ni niti trohice dokazov.

Po mojem mnenju se na neki ravni večina ljudi zaveda negativnih učinkov pametnih telefonov, a smo hkrati prepričani, da njihova priročnost in nepogrešljivost v sodobnem svetu pretehtata nad morebitno škodo.

Rekel bi, da moramo predvsem vzpostaviti močnejši nadzor nad številnimi vidiki uporabe digitalnih tehnologij. Ne oporekam dejstvu, da so pametni telefoni lahko uporabno orodje. Tudi jaz ga imam. A uporabljam ga v povprečju po 20 minut na dan. Opravim nekaj klicev, napišem nekaj sporočil. Ne počnem pa vseh ostalih stvari, ki bi jih lahko in s čimer bi zapravil nekaj dodatnih ur svojega dneva.

Treba bi bilo omejiti prostočasno uporabo elektronskih naprav, da zavarujemo prihodnje generacije,. Današnji mladi preživijo preveč časa v hiši, premalo se družijo z vrstniki in preveč časa preživijo pred zasloni. To je problem, ki ga moramo odločneje nasloviti.

zatopljen v telefon
Foto : Profimedia

Sproti pa se lahko še vprašamo, ali soglašamo z razprodajo naše zasebnosti za usmerjeno oglaševanje in politične manipulacije. Evropska zakonodaja bi morala sicer to preprečevati, a Facebook ima razdelane osebnostne profile za 200 milijonov evropskih državljanov.

Ali ni ironično, da so ljudje, ki so kot mulci preveč časa preživeli za računalnikom, danes milijarderji, ki so nas vse zasvojili z našimi žepnimi računalniki?

Milijarderjev je le peščica, je pa za njimi masa ljudi, ki si želijo postati milijarderji s pomočjo interneta, kot spletni vplivneži, z igranjem računalniških iger ipd. Milijoni nemških punc in fantov, ki skušajo uspeti na internetu, za to zapravljajo na milijarde ur svojega časa in žrtvujejo svojo osnovno izobrazbo, vse v želji, da bi na hitro obogateli.

Največje žrtve tega prepričanja so ljudje v nižjih družbenih slojih, ki elektronske naprave pogosto jemljejo kot sinonim za izobraževanje in svojim otrokom v želji po boljši izobrazbi dopuščajo neomejeno uporabo. Družbena razslojenost se, v nasprotju s prepričanjem o internetu kot velikem izobraževalcu, zaradi vpliva digitalnih tehnologij še povečuje.

Kakšno družbo napovedujete, če bomo opozorila še naprej ignorirali?

Kar razglejte se okoli sebe. Spopadamo se z upadom inteligenčnega kvocienta v zahodnih družbah. Tako imenovani Flynnov efekt, stabilno povečevanje povprečnega IQ v prejšnjem stoletju, se je obrnil.

V zadnjih 20 letih se povprečni IQ generacij zmanjšuje. Povečuje se delež telesno neaktivnih in zato debelih otrok. Povečuje se pojavnost depresije med mladimi, opravka imamo s pandemijo kratkovidnosti. Že danes živimo v vse prej kot zdravi družbi, v kateri sta zaradi učinka družbenih medijev in ob pomoči elektronskih naprav ogrožena demokratično mišljenje in demokracija sama. Res se moramo vprašati, ali je to prihodnost, ki so jo želimo.

Sploh pa si želim, da bi resno vzeli opozorila o škodljivem učinku elektronskih naprav na mlade. Naših otrok ne bi smeli pustiti na milost in nemilost peščici bogatašev.

Komentari

Vaš komentar