Naš javni dolg je ob polletju dosegal rekordne ravni, znaša 40 milijard evrov ali 86 odstotkov BDP. Ekonomist Mojmir Mrak je zelo kritičen do vlade, ki letos z veliko javno porabo ustvarja velik primanjkljaj, načrtuje ga tudi za prihodnji dve leti. "V teh okoliščinah, ko se gospodarska rast stabilizira, bi človek pričakoval, da se tudi javnofinančni primanjkljaj bistveno zmanjša."

Ekonomist Mojmir Mrak pravi, da bomo vsaj naslednje leto v Evropi še ohranili zelo stimulativno pokrizno ekonomsko politiko. “Pri monetarni politiki je jasno, da zelo dramatičnih sprememb ne bo, čeprav nastaja precejšnja razlika med ameriško in britansko centralno banko na eni ter Evropsko centralno banko (ECB) na drugi strani. Prvi dve bosta verjetno že v prvem polletju prihodnega leta začeli dvigovati obrestne mere, medtem ko ECB to še tišči nazaj.”

Tudi na področju fiskalne politike države počasi zmanjšujejo obsežne krizne fiskalne pakete, namenjene reševanju krize, a jih za zdaj ne odpravljajo – in tudi naslednje leto naj bi tako ostalo.

“Vse to kaže, da bo prihodnje leto stanje še podobno. Razen če se težave z dobavnimi verigami in energetiko ne bodo krepile, v tem primeru bi se lahko ukrepi zaostrili že prej.

Nižanje obrestnih mer prinaša glavobol

ECB torej nadaljuje politiko nizkih obrestnih mer in odkupe obveznic. Ko se bo to spremenilo, ko bo ECB po desetletju nizkih obrestnih mer te začela zviševati, bo “veliko segmentov svetovne ekonomije začela boleti glava”.

“V obdobju nizkih obrestnih mer se je marsikaj izplačalo delati,” meni ekonomist. “Tudi dolgovi bodo potem drugačno breme, kot so danes.”

Nerazumljivo veliki primanjkljaji

Vodenje monetarne politike s strani ECB bo pomembno vplivalo tudi na dinamiko našega razdolževanja. Naš javni dolg je ob polletju dosegal rekordne ravni, znaša 40 milijard evrov ali 86 odstotkov BDP (tistega, kar Slovenija letno ustvari). Mrak je precej kritičen do vladnih proračunskih načrtov, nedavno je za Radio Slovenija ocenil, da imamo javnofinančni divji zahod.

“Gremo v izrazito velika povečanja izdatkov, ko imamo sicer visoko gospodarsko rast, a sočasno izdatkom ne sledimo z dohodki. Letos bomo imeli ob šestodstotni gospodarski rasti enak primanjkljaj kot lani, ko so bili javnofinančni prihodki bistveno manjši. V teh okoliščinah, ko se gospodarska rast normalizira, bi človek pričakoval, da se tudi javnofinančni primanjkljaj bistveno zmanjša. To, kar počnemo, je po mojem mnenju izrazito tvegano.”

Kot pravi, razume argumentacijo vlade, da bomo dolg sanirali z visokimi stopnjami gospodarske rasti, a opozarja, da imamo te že zdaj. “Če pri teh stopnjah gospodarske rasti ustvarjamo tak primanjkljaj, nekaj ni v redu.”

Opozarja, da primanjkljaj v celoti financiramo z zadolževanjem. To, da danes zapravljamo več, nam jemlje tudi potencial zadolževanja v prihodnjih letih – za stvari, ki jih bomo takrat morda nujno potrebovali.

Mojmir Mrak o tem, zakaj naša javnofinančna politika ni dobra:

Kdaj lahko dolg postane problem?

Spomnil je, da je bila Slovenija leta 2013 na robu bankrota, čeprav je javni dolg takrat dosegal le 45 odstotkov BDP, torej bistveno pod maastrichtskim kriterijem (80 odstotkov BDP) in današnjim nivojem (86 odstotkov BDP). “Maastrichtskih kriterijev ni pametno jemati kot referenčne,” meni.

Opozarja, da morajo biti glede na izkušnje majhne države, tudi Slovenija, bolj fiskalno previdne kot velike.

Na finančnem trgu bo problem, ko bo ECB zmanjšala odkupe. “Takrat se bo nivo vode v evrskem bazenu začel nižati in ven bodo začele gledati skale. Prvi bodo imeli težave tisti z relativno visokim javnim dolgom in tudi tisti – tu je problem Slovenije –, ki so investirale v projekte, ki na dolgi rok ne bodo prinesle velike rasti produktivnosti.”

Mojmir Mrak o tem, za koga bo zmanjšanje odkupov ECB problem:

Izziv za Evropo: nove fiskalne meje

Ob trenutnih razrahljanih fiskalnih pravilih, ki naj bi taka ostala še vsaj prihodnje leto, se obuja debata, kje bo Evropska komisija po krizi postavila nove meje. Pred krizo je bila meja za javni dolg pri 80 odstotkih BDP (države z večjim dolgom so pristale v postopku presežnega dolga). Zdaj ima na primer Slovenija dolg pri 86 odstotkih BDP, Italija pri 150 odstotkih BDP.

Mrak meni, da se ne moremo vrniti na stare ravni, predvsem ker bi s tem zaustavili investicije v zeleni in digitalni preboj. Meni, da po novem sistemu te investicije ne bodo štele v javni dolg.

Mojmir Mrak o novih fiskalnih omejitvah:

Se nam lahko ponovi dolžniška kriza?

Se nam lahko ponovi kriza izpred desetletja? “Nekaj nastavkov je podobnih, situacija pa spet bistveno drugačna,” meni Mrak.

In razloži, zakaj je drugačna: “ECB danes igra vlogo posojilodajalca v skrajni sili. Leta 2010 praktično ni intervenirala. Prvič je znižala obrestne mere leta 2011, dve leti po začetku krize. Druga stvar je ta, da se je evrsko območje od prejšnje krize okrepilo, kar se kaže na mednarodnih finančnih trgih. Ti jo zaznavajo zelo pozitivno – predvsem zaradi odkupov ECB. Tretja pa, da so se nekatere strukturne spremembe zgodile, Evropa ima tudi svoj reševalni sklad, ESM.”

Razmere izpred desetletja, ko so Grčiji evrske države, tudi Slovenija, dajale bilateralna posojila, bi se danes težko ponovile, saj imamo ESM. “Danes to ne bi bilo potrebno, razen če bi problem nastal pri večjih državah, govorim o Italiji.”

Je inflacija res začasna?

“Ti, ki zagovarjajo stališče, da je inflacija začasna – med njimi je za zdaj tudi ECB – pravijo, da je rast cen posledica rasti cen nafte in energentov in da bo rast s pomladjo izzvenela,” pravi.

Bolj kot se inflacija nadaljuje, pa je vse več tistih, ki menijo, da ostaja dolgoročen problem. “Odvisno je predvsem, kako se bodo pritiski prenašali na rast cene delovne sile. Če bo to vplivalo na rast plač, lahko rast cen ostane.”

Spomni, da visoko inflacijo poznamo iz dogajanja v 70. letih, ko je leta 1973 najprej prišlo od naftne krize oziroma naftnega embarga arabskih držav proti zahodnim državam, nato pa do strmega dviga cen nafte. Sledilo je obdobje tako imenovane stagflacije, kombinacije inflacije in gospodarske stagnacije.

Čeprav so nekatere vzporednice, so tudi razlike, pravi ekonomist. “Delavci so danes po svetu manj organizirani kot pred 50 leti. Moč sindikatov je bila, generalno gledano, bistveno večja.”