Menu ItemČeprav se število novih okužb s koronavirusom v Sloveniji zdaj že en mesec počasi umirja, razmere na covidnih oddelkih ostajajo resne, zdravstveno osebje pa izčrpano. V intenzivni terapiji je bilo v četrtek 242 ljudi, umrlo je 19 bolnikov s covidom in številke umrlih se žal še ne zmanjšujejo. Zato je vsaka pomoč prostovoljcev neprecenljiva, tako za paciente kot tudi za zaposlene v zdravstvu. Kakšne so zgodbe prostovoljcev, zakaj so se odločili, da pomagajo, kako ta izkušnja spremeni pogled na epidemijo?
Polona Romšak je kot prostovoljka delala na intenzivnem covidnem oddelku ljubljanskega Univerzitetnega kliničnega centra (UKC), in sicer meseca novembra, ko smo v Sloveniji beležili vrhunec četrtega vala epidemije. Na oddelku je pomagala pri pripravi zdravil in jih nosila do bolnišničnih sob. “Leto in pol trajanja epidemije se mi je zdelo, da morda ne naredimo vsi vsega, kar bi lahko storili,” je pojasnila Romšak in dodala, da je jeseni in na začetku zime z grozo spremljala situacijo v državi ter se odločila, da bo pomagala po vseh svojih močeh.
Romšak je delala na infekcijski kliniki, kjer je nenehno akcija, zato dejavnosti drugih prostovoljcev ni uspela spremljati. Na vprašanje, kaj vse je videla na intenzivnem oddelku, pa Romšak pojasni, da je v osnovi videla dve zgodbi: na eni strani trud in dinamiko zaposlenih, ki kljub vsemu pristopajo z optimizmom, na drugi strani pa nemočne paciente. “Mislim, da zaposleni drug drugega spodbujajo z optimizmom, saj drugače ne bi zdržali,” je še dodala gostja v oddaji N1 STUDIO.
S strani zaposlenih je dobila dober občutek, do nje so bili prijazni in spoštljivi, kljub temu da so vedeli, da nima izkušenj na tem področju. Še posebej pa se ji je vtisnil v spomin dan, ko je ponovno prišla na intenzivni oddelek ter neke gospe tam ni bilo več. “Veselo sem vprašala, kje je, saj sem upala, da bodo rekli, da se je pozdravila in odšla na drug oddelek, pa so mi na žalost povedali, da je umrla,” je pojasnila Romšak.
“Vsak si lahko le želi, da mu tovrstnih zdravil ne bo treba jemati”
O tem, koliko zdravil prejme posamezni pacient na intenzivni negi, Romšak pove, da se število od primera do primera razlikuje. “Ne moremo posploševati, je pa to število veliko. In to niso zdravila, ki jih imamo na voljo doma v domači lekarni oziroma zdravila, ki nam jih predpiše zdravnik, temveč gre za zdravila, ki so pripravljena za določenega pacienta in so izjemno močna,” pojasni Romšak in doda, da si vsak lahko le želi, da mu tovrstnih zdravil ne bo treba nikdar jemati. Teh različnih zdravil pa je lahko tudi od deset do dvajset.
Na vprašanje, kako potem razume posameznike, ki se ne želijo cepiti, saj da ne vedo, kaj cepiva vsebujejo, sogovornica pojasni, da na eni strani sicer razume pomisleke, saj si vsak želi vedeti, kaj vnaša v svoj sistem, po drugi strani pa je poudarila pomen zaupanja stroki. Sestave cepiv so namreč znane, če nekdo dvomi v stroko, pa mu bo verjetno le težko pomagati razumeti.
Dejstvo pa je, da imajo zdravila, ki jih prejmejo pacienti na intenzivnem covidnem oddelku, veliko močnih stranskih učinkov. “Posledice čuti cel organizem, od nekaterih zdravil se morajo pacienti potem tudi odvajati, nekatera vplivajo celo na peristaltiko,” je še dodala Romšak.
“Smo zelo veliki egoisti”
Na vprašanje, kako je prostovoljsko delo na intenzivnem covidnem oddelku spremenilo njen pogled na epidemijo, Romšak pojasni, da je bilo morda najtežje to, da je bila v stiku s konkretnimi ljudmi. “Vidiš ime in priimek pacienta, vidiš letnico rojstva, vidiš, da je za tem imenom in priimkom njegova družina,” je pojasnila in dodala, da s tem na paciente ne gledaš več kot na del statistike. “Ne gre več za število dnevno umrlih, število novoodkritih primerov oziroma za starost najmlajšega na intenzivnem oddelku, gre za posameznika z imenom in priimkom,” je pojasnila in dodala, da so jo prizori spremljali tudi v zasebnem življenju ter jih kratili spanec.
Na aktualno dogajanje z božičnimi sejmi ter hrano in pijačo na stojnicah, ki javnost precej razburja, tako gleda z grenkim priokusom. “Tudi sama se zelo rada družim, tudi jaz pogrešam stojnice in kuhano vino, ampak v končni fazi to možnost še vedno imamo in zdi se mi, da smo zelo veliki egoisti,” je pojasnila Romšak. Letos namreč vlada ni odredila popolnega zaprtja javnega življenja, še vedno imamo stojnice, le brez kuhanega vina, hrane in druženja.
“Letos imamo kljub slabi epidemiološki sliki bistveno več kot lani, pa za to nismo hvaležni,” je še poudarila Romšak, ki sicer razume težave, s katerimi se soočajo gostinci, a v tem trenutku to verjetno ni bistvenega pomena.
Kljub groznim prizorom, ki jih je videla na intenzivnem covidnem oddelku, pa je Romšak izpostavila pomen pozornosti in ljubečega odnosa zaposlenih, predvsem v zdravstveni negi, do bolnikov. “Čeprav človek ni pri zavesti, je hudo bolan in okoli njega ni drugega kot piskanje in utripanje, se z vsakim posameznikom ukvarjajo z vso možno skrbnostjo,” je pojasnila Romšak, in dodala, da se vsakemu pacientu nudi vse, kar se mu lahko.
Prostovoljska izkušnja na intenzivnem covidnem oddelku je Romšak tako prav zaradi kadra, ki je tam zaposlen, navdala z optimizmom. Redkim skeptičnim zdravnikom in drugim posameznikom pa je priporočila, da gredo tudi sami pomagat na covidne oddelke in se na lastne oči prepričajo, kakšno je realno stanje. Tako kot vsi, sama sicer upa, da bo epidemija kmalu izzvenela, pa vendar bi se bila pripravljena, če bi bilo slednje potrebno, na intenzivni oddelek tudi vrniti ter vnovič nuditi pomoč.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje