10 organov, brez katerih lahko živimo relativno kakovostno življenje

Človeško telo je presenetljivo vzdržljivo – kljub izgubi enega ali celo več organov lahko mnogi ljudje živijo razmeroma polno življenje. "Pri številnih organih ne gre le za preživetje, temveč lahko ljudje pogosto živijo kakovostno," je za The New York Post pojasnil kirurg Indraneil Mukherjee iz bolnišnice Staten Island University.

Dober primer je Louise Altese-Isidori, ki so ji zaradi raka jajčnikov odstranili kar sedem organov, pa kljub temu še vedno živi.

The New York Post je s pomočjo kirurga Mukherjeeja sestavil seznam desetih organov, brez katerih človek lahko živi – seveda ob določenih prilagoditvah.

Slepič

Večina ljudi ve, da lahko brez slepiča živimo povsem normalno. Čeprav znanstveniki še vedno niso povsem enotni glede njegove funkcije, evolucijske teorije nakazujejo, da je nekoč pomagal pri prebavi rastlinske hrane, ko so bili naši predniki predvsem rastlinojedci.

Odstranitev tega majhnega, "črvu podobnega mešička" po besedah Mukherjeeja praviloma ne povzroči dolgoročnih težav. Bolniki po operaciji ne potrebujejo posebnih zdravil, okrevanje pa je navadno hitro in brez zapletov.

Žolčnik

Žolčnik je majhna vrečka, ki shranjuje v jetrih nastali žolč, ki pomaga pri prebavi maščob.

Če ga odstranijo, žolč prehaja neposredno v tanko črevo. Nekateri sprva lahko občutijo prebavne spremembe, a se telo kmalu prilagodi, dodaja Mukherjee.

Ledvica

Ledvici čistita kri, odstranjujeta odpadne snovi in uravnavata telesne tekočine.

"Imamo jih dve z razlogom, vendar je ena za večino ljudi povsem dovolj," pravi Mukherjee, ki poudarja, da so po izgubi ledvice pomembni redni zdravniški pregledi.

Želodec

Ob delni ali popolni odstranitvi hrana potuje neposredno v črevo, vendar se prebava s tem bistveno spremeni.

Takšni bolniki morajo dosmrtno jemati prehranske dodatke, predvsem vitamine, in paziti na prehrano, da telo prejme dovolj hranil.

"Življenje brez želodca je mogoče, vendar zahteva stalno pozornost in zdravniško podporo," pravi Indraneil Mukherjee.

Tanko črevo

Tanko črevo ima ključno vlogo pri prebavi hrane in vsrkavanju hranil. Odstranitev manjšega dela, tudi do dveh tretjin, pogosto ne povzroča večjih težav, je za The New York Post dejal Mukherjee.

Če pa ga ostane manj, pa se pojavi sindrom kratkega črevesa, ki povzroča hudo podhranjenost in drisko. V takih primerih je pogosto potrebna infuzijska prehrana.

V takih primerih je lahko potrebna prehrana prek infuzije, dosmrtno jemanje prebavnih encimov ter terapije za obvladovanje kronične driske.

Debelo črevo

Debelo črevo je zadnja postaja prebavnega sistema – iz odpadkov posrka vodo in preostale hranilne snovi, preden se ti izločijo kot blato.

Odstranitev pomeni pogostejše in redkejše odvajanje. Telo se prilagodi, a pogosto je potrebno zdravljenje z zdravili proti driski. Če povezava ni mogoča, kirurgi ustvarijo kolostomo, odprtino v trebušni steni, skozi katero blato izstopa v zunanjo vrečko.

Zadnjik (anus)

Če ga odstranijo, se blato odvaja skozi novo odprtino v trebušni steni, imenovano kolostoma ali ileostoma.

Gre za trajno rešitev, ki sicer zahteva prilagoditve, a omogoča normalno življenje.

Požiralnik

Požiralnik je mišičasta cev, ki povezuje grlo z želodcem in skrbi za prenos hrane ter tekočine v prebavni sistem.

Odstranitev zahteva rekonstrukcijo poti za hrano z delom želodca ali črevesa. Po operaciji so težave pri požiranju pogoste, prehrana pa zahteva natančne prilagoditve.

"Včasih je v obdobju okrevanja potrebna celo hranilna cevka, da bolnik dobi dovolj tekočine in hranil," dodaja Mukherjee.

Mehur

Če je mehur odstranjen le delno, se njegova kapaciteta zmanjša, zato je treba pogosteje urinirati. Ob popolni odstranitvi pa zdravniki ustvarijo urostomo - odprtino, skozi katero se urin zbira v zunanjo vrečko. V nekaterih primerih lahko iz črevesja oblikujejo tudi notranjo vrečko, ki prevzame vlogo shranjevanja urina.

Pljučno krilo

Izguba enega dela trajno zmanjša kapaciteto dihanja, a telo se temu prilagodi tako, da preostalo pljučno krilo prevzame večji del dela. Kljub temu so fizične zmogljivosti trajno omejene, predvsem pri napornejših dejavnostih.