Je onkraj vesolja, ki ga vidimo, še kaj?

Foto: PROFIMEDIA

Ali je onkraj vesolja, ki ga lahko opazujemo s teleskopi, še kaj? Je vesolje veliko večje kot to, kar vidimo, ali celo manjše? Lahko to ugotovimo? Morda.

Kako veliko je v resnici vesolje, ne vemo.

Razlog je v tem, da vidimo le tisto vesolje oziroma zvezde in galaksije, katerih svetloba je prišla do nas. Temu območju astronomi pravijo vidno ali opazljivo vesolje. Že to je ogromno. Gigantsko. Vendar – ali je za tem še kaj? Če je, ali bomo to kdaj videli?

Z našega zornega kota smo v središču “krogle” s premerom 93 milijard svetlobnih let. Marsikoga, ki ve, da je po zadnjih spoznanjih vesolje nastalo pred skoraj 14 milijardami let, to utegne začuditi, saj bi potemtakem moralo vidno vesolje imeti polmer skoraj 14 milijard svetlobnih let, kolikor potrebuje svetloba najbolj oddaljenih zvezd, da pride do nas. Razlog za razliko tiči v tem, da se vesolje širi (o tem smo pisali v članku Vesolje se širi, toda kam?). Pravzaprav se širi prostor med galaksijami, a prav to širjenje vpliva na to, koliko vesolja vidimo in koliko ga bomo kdaj lahko videli, a o tem malce kasneje.

Danes torej lahko vidimo galaksije, ki so od nas oddaljene največ 46,5 milijarde svetlobnih let. Kaj pa onkraj tega? Napovedi za to, da bi kdaj videli, če je kaj onkraj vidnega vesolja, so slabe, piše portal IFL Science, skorajda nične, a ne popolnoma.

Vidimo lahko namreč le svetlobo, ki je prišla do naše opazovalne točke. To pa pomeni, da obstaja omejitev, koliko vesolja lahko vidimo. Ta omejitev se imenuje Hubblovo obzorje in je od nas oddaljeno že omenjenih 46,5 milijarde svetlobnih let. Svetloba onkraj tega območja pa še ni prišla do nas.

Nekaj možnosti, da bi izvedeli, kaj je onkraj obzorja, bi imeli, če bi bilo naše vesolje statično, torej da ne bi raslo ali pa bi raslo tako počasi, da bi svetloba lahko sčasoma prišla do nas. Vendar pa ne živimo v statičnem vesolju, temveč v vesolju, ki se širi s hitrostjo približno 73 kilometrov na sekundo na megaparsek. Parsek je merska enota, ki jo astronomi uporabljajo za merjenje razdalj v vesolju in znaša približno 3,26 svetlobnega leta, megaparsek pa je milijonkrat več, torej 3,26 milijona svetlobnega leta.

Širjenje vesolja povzroči, da se razdalja med nami in vsemi drugimi zvezdami in galaksijami povečuje, naše vidno vesolje pa se zaradi tega krči. Bolj oddaljena telesa namreč izginjajo iz našega vidnega polja in bolj oddaljena kot so, hitreje izginjajo.

Vendar vse ni povsem izgubljeno. Zgoraj omenjena hitrost širjenja vesolja, ki so jo izmerili astronomi, je manjša od svetlobne hitrosti, zato dopušča, da svetloba nekaterih oddaljenih galaksij še lahko pride do nas. Ena od ocen pravi, da smo doslej videli le približno 43 odstotkov galaksij, ki jih bomo sčasoma lahko opazovali. Največ vesolja bomo lahko opazovali, ko nas bo dosegla svetloba tudi najbolj oddaljenih galaksij, s katerih bo svetloba še lahko pripotovala do nas. A še vedno bo ostal del vesolja za nas popolnoma nedosegljiv in neviden. Kolikšen je ta del, ne vemo in verjetno tudi nikoli ne bomo vedeli.

Smo v središču vesolja ali samo njegov povsem navaden del?

Vendar to ne pomeni, da o vesolju, ki ga vsaj zaenkrat še ne moremo videti, ne moremo tudi ničesar vedeti in da ne moremo smiselno ugibati, kaj je tam.

Za začetek lahko (dokaj zanesljivo) domnevamo, da obstaja zunaj tega, kar lahko opazujemo, še več vesolja, piše portal IFL Science. Poleg tega lahko v vseh smereh v vesolju zaznamo tako imenovano kozmično mikrovalovno ozadje (CMB). To so ostanki sevanja, ki so nastali približno 400.000 let po začetku vesolja, so slabo zaznavni, a prežemajo celotno znano vesolje. To sevanje do nas potuje že 13,7 milijarde let, ne glede na to, v katero smer pogledamo. To nam pove, da smo ali v tipičnem delu večjega vesolja ali v središču vesolja, ki je enako veliko kot naše vidno vesolje.

Vendar pa je to, da smo v središču vesolja, malo verjetno. Malo verjetno je namreč, da bi prav mi imeli neko posebno mesto v vesolju. Navsezadnje, nekoč so mislili, da je središče vesolja Zemlja, okoli katere se vse vrti. Danes vemo, da je to daleč od resnice. Za vesolje je to še manj verjetno.

Je vesolje lahko manjše od tega, kar vidimo?

V astrofiziki obstaja zanimiva in povsem kredibilna zamisel, da je celotno vesolje v resnici manjše kot tisto, ki ga vidimo. Torej da vidimo “več vesolja”, kot ga v resnici obstaja.

Ta teorija predpostavlja, da je prostor v vesolju močno ukrivljen, zaradi česar nas svetloba galaksij dosega iz več različnih smeri. Nekako tako, kot če bi stali v sobi, polni ogledal. Zdelo bi se vam, da v sobi vidite veliko ljudi, v resnici pa bi to bile samo slike vas v ogledalih. Idejo prikazuje spodnja slika.

Seveda bi lahko v primeru vesolja v resnici opazovali eno galaksijo in še vedno mislili, da opazujemo dve različni. Mogoče bi bilo namreč, da bi svetloba iz ene smeri potrebovala več časa, da pride do nas, kot iz druge. (Da je to resnično mogoče, smo pisali v članku Zvezda, ki so jo videli umreti petkrat.) Tako bi recimo v eni smeri opazovali galaksijo, za katero bi ocenili, da je svetloba do nas potrebovala deset milijard let, v drugi smeri pa galaksijo, za katero bi ocenili, da je svetloba do nas potovala štiri milijarde let. V resnici pa bi gledalo eno in isto galaksijo v dveh različnih starostih.

iluzija v sobi z ogledali — Foto: PROFIMEDIA

Ali povedano s prispodobo: kot bi v sobi z ogledali v eni smeri videli osebo, ki je stara štiri leta, v drugi pa isto osebo, ko je stara deset let. Mislili bi seveda, da gre za dve različni osebi, ki stojita daleč narazen, v resnici pa ne bi bilo tako. Zaenkrat dokazov, ki bi podpirali to teorijo, astronomi niso našli, kar kaže na to, da je vesolje res večje od opazovanega.

Morda lahko uganemo, kaj je “takoj za robom” vidnega vesolja

Če je vesolje v resnici večje od tega, ki ga lahko opazujemo, pa astronomi menijo, da bi lahko v vidnem vesolju lahko zaznali tudi vpliv objektov, ki so “takoj za robom horizonta”.

Kot vemo, v vesolju na vse vpliva gravitacija, sila težnosti. Tako bi lahko težnost galaksij “za robom” vidnega vesolja vplivala na gibanje galaksij, ki so trenutno na samem robu. Prav to naj bi opazila skupina astronomov, ki trdi, da je pojav opazila med opazovanjem oddaljenih galaktičnih kopic z Nasino sondo Wilkinson Microwave Anisotropy Probe. Ekipa je trdila, da je opazila gibanje teh kopic, ki kaže, da nanj vpliva gravitacija objektov zunaj našega vidnega vesolja. “Kopice kažejo majhno, a merljivo hitrost, ki je neodvisna od širjenja vesolja in se z večanjem razdalj ne spreminja,“ je v sporočilu za javnost leta 2013 dejal vodilni raziskovalec Alexander Kashlinsky z Nasinega centra za vesoljske polete Goddard v Greenbeltu in dodal: “Razporeditev snovi v opazovanem vesolju ne more pojasniti tega gibanja.“

Je tam drugo vesolje, ki se “drgne” ob našega?

To gibanje so poimenovali “temni tok”. Kaj naj bi ga ustvarjalo, seveda ne moremo vedeti.

Vendar pa, če ga ustvarja en sam velik objekt, bi to pomenilo, da vesolje ni v vseh smereh enakomerno (astrofiziki uporabljajo izraz “izotropno”), kot se nam zdi na podlagi opazovanj. Radikalnejša teorija na podlagi opravljenih meritev govori o tem, da je “temni tok” dokaz, da se ob naše vesolje “”drgne” drugo, sosednje vesolje. Tretja teorija pravi, da “temnega toka” ni in da gre za napake pri opazovanjih. Zaenkrat “temni tok” ostaja sporen, še posebej ker so poznejše študije našle dokaze proti tej zamisli.

Kljub temu pa je iskanje gravitacijskih vplivov objektov zunaj vidnega vesolja smiselno in bi jih v prihodnosti bilo mogoče zaznati, piše IFL Science. Toda zaradi širjenja vidnega vesolja in hitrosti svetlobe, ki je omejena, tistega “tam zunaj” nikoli ne bomo mogli ne videti ne vplivati nanj.