Kaj so v resnici jedli naši predniki

Če bi vas prosili, da si predstavljate naše prazgodovinske prednike pri kosilu, smo prepričani, da bi bila najbolj pogosta predstava "moški, oblečen v krzno, ki je meso".

A ta predstava je napačna, trdijo strokovnjaki.

Ta zmotna predstava izhaja iz zastarele arheologije, piše BBC portal o znanosti Science Focus.

Dr. Emma Pomeroy, izredna profesorica na univerzi v Cambridgeu, pojasnjuje: "Imamo predstavo o jamskem človeku – in to je navadno moški –, ki je jedel predvsem meso. A za večino ljudi to enostavno ni držalo."

Arheološka slika je dolgo časa kazala pristransko zgodbo o lovu, pravi prof. Dorian Fuller z univerze College London.

Živalske kosti in orodja iz kamna preživijo tisočletja, rastlinski ostanki pa hitro razpadejo, razlaga.

Danes lahko s sodobnimi tehnikami, ki vključujejo izotopske analize kosti in zobne sklenine, raziskovalci natančneje sklepajo o prehrani.

Te študije kažejo, da so naši predniki jedli tudi veliko rastlin.

"Rastlinska hrana je zanesljivejša kot meso"

Študija iz leta 2024 je denimo pokazala, da so lovci-nabiralci iz Taforalta v Maroku pred 15.000 leti večinoma uživali rastlinsko hrano – od želoda do pistacij in ovsa.

Poleg tega arheologi preučujejo zobne obloge, kamor se ujamejo drobci hrane in rastlinskih delcev, potem pa z analizo genetskega materiala teh delcev ugotovijo, kaj so ljudje v resnici jedli.

Sliki o naših prednikih, ki so veliko bolj rastlinojedi, pritrjujejo tudi prehrambne navade sodobnih ljudstev, ki še živijo v lovsko-nabiralnih družbah.

Pripadniki plemena Tsimané v Amazoniji na primer dobijo večino kalorij iz bananovca in manioke, avstralski staroselci pa jedo gomolje, orehe in vodne kostanje.

Dr. Pomeroy pravi: "Rastlinska hrana je veliko zanesljivejša kot meso. Lov morda en dan prinese veliko mesa, naslednji dan pa nič – ljudje pa so morali vsak dan jesti."

Način pridobivanja hrane je spremenil tudi naša telesa

Naši predniki – tako kot danes – niso uživali vsi enake hrane.

Tudi takrat so ljudje živeli v najrazličnejših okoljih – od džungel do arktične tundre. A so se temu prilagodili.

Toda živila, ki so jih jedli, v takšni obliki ne obstajajo več.

Njihove melone so bile grenke, banane polne semen, breskve majhne kot češnje, korenje tanko in belo ali vijoličasto. (Kako so videti nekatere "originalne" užitne rastline, si lahko ogledate v našem članku: Prepoznate rastline na sliki? Skoraj zagotovo jih pogosto uživate.)

Tudi žita so bila manj škrobnata in bolj vlaknasta kot danes.

Enako velja za meso: naši predniki so pojedli celo žival – od možganov do kostnega mozga –, ne le najboljših kosov mesa.

V tisočletjih razvoja in prehoda od lovsko-nabiralskih družb na kmetijske so se tudi telesa ljudi spremenila in prilagodila novemu načinu življenja.

Tako je danes večina ljudi sposobna prebaviti mleko tudi v odrasli dobi.

"Vemo, da so se človeške populacije razvile tako, da lahko uživajo nekatere pridelke kmetijstva," pravi Pomeroy.

"Klasičen primer za to je tako imenovana laktazna perzistenca (sposobnost proizvajanja encima laktaze). Sesalci po obdobju dojenja prenehajo piti mleko, zato encima laktaza – ki razgrajuje sladkorje v mleku – ne potrebujejo več," pojasnjuje.

Ljudje pa sposobnost proizvajanja laktaze obdržimo tudi v odrasli dobi.

Podobno je tudi z encimom amilazo za razgradnjo škroba.

Sodobni ljudje jo imamo več kot recimo velike opice (šimpanzi, gorile) ali kot so jo imeli naši človeški predniki.

"Ne obstaja samo ena dieta, koristna za vse ljudi"

Ta spoznanja so pomembna, ker danes v obdobju "obsedenosti s hrano" in posledicami, ki jo ta obsedenost prinaša - debelost, prehranske motnje, različne, dostikrat "modne" netolerance in alergije - obstaja tudi vrsta "čudežnih", "pravih", "zdravih", "naravnih" itd. diet, ki prisegajo, da bodo rešile večino težav, če ne že vseh.

Ena sama "naravna" dieta, primerna za vse današnje ljudi, preprosto ne obstaja. Rešitev namreč ni v ekstremih, kot sta recimo trenutno modni "carnivore" (mesojedna) ali "paleolitska" dieta.

Naša sodobna težava je, da jemo preveč ozko – večinoma pšenico, riž in koruzo – in premalo različnih vrst sadja, zelenjave, oreškov, semen in stročnic.

Poleg tega procesirana hrana izgublja vlaknine, ki so jih naši predniki redno uživali.

Jedli so za preživetje, ne zato, da bi bili mišičasti ali "v trendu"

Naši predniki niso jedli zato, da bi bili mišičasti ali da bi sledili modnim smernicam – jedli so, da bi preživeli.

Če želimo preživeti tudi mi, moramo storiti enako – a v kontekstu današnjih izzivov.

Dr. Emily Leeming z londonskega King’s College pravi, da morajo naše prehranske navade – če želimo obstati – upoštevati tako hranilno vrednost kot trajnost.

To pomeni dati prednost zelenjavi in sadju, sledijo polnovredna žita ter rastlinski viri beljakovin, medtem ko naj bo mesa in mlečnih izdelkov čim manj.

Kajti na koncu pravzaprav sploh ni pomembno, kaj so jedli naši predniki.

Mi živimo v drugačnih okoljih, z drugačno hrano in pred drugačnimi izzivi.

Naši predniki so jedli to, kar so lahko našli, da so preživeli. Zdaj je na vrsti naša generacija, članek zaključuje avtorica Hatty Willmoth, urednica pri Science Focus.