Menu Item
Pred 111 leti, v noči s 14. na 15. april leta 1912, se je zgodilo nemogoče – potonil je Titanik, ladja, ki je veljala za nepotopljivo. Od nekaj več kot 2.200 potnikov, ki so kupili vozovnico za New York, je na dno morja s sabo vzela več kot 1.500 ljudi.
Na povsem običajno sredo, 10. aprila 1912, se je na ladjo Titanik, takrat največjo med vsemi, na obali pristaniškega mesta Southampton v južni Angliji vkrcalo 922 potnikov, namenjenih proti New Yorku. Začela se je prva plovba najbolj luksuzne potniške ladje, ki se je pet dni kasneje, 15. aprila, tragično zaključila s potopom in smrtjo več kot 1.500 ljudi.
Med gradnjo čezoceanke je umrlo osem delavcev
Titanik so zgradili v ladjedelnici Harland and Wolf v Belfastu. Gradnja je trajala nekaj več kot dve leti, višino stroškov pa lahko danes preračunamo v znesek, višji od sto milijonov evrov. Samo za prevoz glavnega sidra so recimo potrebovali 20 konj.
Ladjo je gradilo več kot 3 tisoč delavcev, njihova tedenska plača je znašala dva dolarja. Delavci so v 26 mesecih gradnje imeli 264 poškodb, osem jih je med delom umrlo.
269 metrov dolg in približno 28 metrov širok parnik, ki je tehtal nekaj več kot 46 ton, je osupljal ljudi in veljal za nepotopljivega. Parnik je bil namreč zgrajen iz 16 vodoodpornih oddelkov, poročila pa so kazala, da bi ladja na gladini ostala tudi, če bi bili porušeni štirje od teh oddelkov. A usodni trk v ledeno goro je prizadel vsaj pet oddelkov, zato je bil potop neizogiben.
Na ladji, ki je dosegla hitrost do največ 23 vozlov, je bilo 840 kabin, od tega največ, kar 416, v prvem razredu. Na ladji je gorelo približno 10 tisoč žarnic, na dan pa so porabili 825 ton premoga.
Potem ko je ladja 10. aprila pot začela v Southamptonu, se je še dvakrat ustavila. Prvi postanek je opravila v Franciji, drugega pa na Irskem. Število potnikov se je z začetnih 922 povečalo na 1.316. Posadka je štela 892 članov, zato je Titanik na krovu na usodno noč prevažal 2.208 ljudi, kar je le malo več kot polovica zmogljivosti ladje.
Kaj se je zgodilo v noči na 15. april?
Nedelja, 14. april 1912. Titanik pluje jugovzhodno od Nove Fundlandije, otoku ob severovzhodni obali Severne Amerike. Ob 23.40 ladja trči ob ledeno goro. Ocean je bil tiste noči nenavadno miren, zato je bilo ledeno goro skoraj nemogoče opaziti: eden od potnikov je celo dejal, da je bila ledena gora v morju videti kot “steklo”. Dve uri in štirideset minut pozneje je ladja zaradi trka, ki je poškodoval trup Titanika, potonila in s sabo v gladino morja potegnila več kot 1.500 ljudi. Minila je še ura in deset minut, preden je na kraj potopa prispela prva reševalna ladja Carpathia.
Največ žrtev je utrpela posadka, umrlo je približno 700 njenih članov, takoj za tem pa je največja izguba doletela tretji razred: od 710 potnikov jih je preživelo le 174. Od skupno 109 otrok, ki so bili na ladji, jih je preživelo 56. Preživelo je le 20 odstotkov vseh moških potnikov, 75 odstotkov žensk in dva psa. Zadnja preživela Elizabeth Gladys Deanje je umrla leta 2009. Stara je bila 97 let.
Na reševalnih čolnih prostora še za 472 ljudi
20 reševalnih čolnov, kolikor jih je premogel Titanik, je preseglo takratna določila britanskega odbora za trgovino, a je v resnici zadostovalo le za polovico vseh potnikov. Po nekaterih virih pa naj bi bilo takšno število reševalnih čolnov po godu tudi posadki, prepričani naj bi bili, da bi preveč čolnov dalo vtis, da ladja ni varna. V vodo so jih uspešno spustili le 18. Čeprav bi vsak od čolnov zmogel prevoz 65 ljudi, se jih je na prvi rešilni čoln vkrcalo le 28.
V čolnih je tako ostalo 472 neizkoriščenih mest. Po vkrcanju se je po tiste, ki so ostali brez svojega mesta, vrnil le en reševalni čoln.
Družba White Star Line je Titanik in njegovi sestrski ladji Olympic in Britannic zgradila, da bi konkurirali podjetju Cunard, ki se je ponašal z razkošnimi ladjami.
Tragedija je močno spremenila varnostne standarde za čezoceanske ladje. Med drugim so uvedli zahtevo, da število reševalnih čolnov zadošča za reševanje vseh ljudi na krovu in 24-urno radijsko stražo. Ustanovili so tudi Mednarodno ledeno patruljo, ki na severnoatlantskih plovnih poteh ladje opozarja na ledene gore.
Razbitine Titanika so odkrili šele 73 let po potopu, leta 1985. Našli so jih 4 tisoč metrov pod vodo, na dnu Atlantskega ocena, približno 740 kilometrov od Nove Fundlandije. Znane so natančne koordinate premca, ki je zraven krme najbolj pomemben del ladje. Oceanografski inštitut Woods Hole pa je letos prvič v celoti objavil posnetek potopljenega Titanika, ki so ga posneli leta 1986.
Ena največjih tragedij v sodobni zgodovini je pustila močan pečat v kolektivnem spominu ljudi in postala navdih številnim zgodbam v kinematografiji ter na glasbenih odrih. Še danes, 111 let po potopu, Titanik buri duhove s številnimi ugibanji in ostaja zanimiv predmet najrazličnejših raziskav.
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje