Menu Item
Nova analiza podatkov sonde Voyager 2 iz leta 1986 kaže, da Uran in njegove lune morda niso mrtvi svetovi. Planet, ki ga je takrat obiskala sonda, je morda imel "slab dan".
Planet Uran in njegovih pet največjih lun morda niso mrtvi, sterilni svetovi, kot so znanstveniki dolgo mislili.
Namesto tega bi lahko imeli oceane, lune pa bi celo lahko bile sposobne podpirati življenje, pravijo znanstveniki, poroča BBC.
Večino tega, kar vemo o Uranu in njegovih lunah, je zbrala Nasina sonda Voyager 2, ki je te svetove obiskal pred skoraj 40 leti. Nova analiza pa kaže, da je Voyagerjev obisk sovpadal z močno sončno nevihto, zaradi česar so raziskovalci ves ta čas imeli napačne predstave o tem, kakšen je Uranov sistem v resnici.
Uran je eden od najbolj nenavadnih planetov v Osončju. V primerjavi z drugimi planeti je “nagnjen na bok”. Njegova rotacijska os je namreč močno nagnjena, kot bi ga nekaj podrlo. Je tudi eden najhladnejših med vsemi planeti.
Prvi bližnji pogled na Uran smo dobili leta 1986, ko je sonda Voyager 2 letela mimo planeta in na Zemljo poslala osupljive posnetke planeta in njegovih petih največjih lun. Še bolj kot slike pa so znanstvenike presenetili podatki, ki jih je poslala sonda, saj so nakazovali, da je Uranov sistem še bolj nenavaden, kot so mislili.
Meritve instrumentov so namreč pokazale, da so planet in njegove lune neaktivni, drugače kot druge lune v zunanjem delu Osončja. Poleg tega so pokazale, da je Uranovo magnetno polje (magnetosfera) nenavadno popačeno – stisnjeno in potisnjeno stran od Sonca. Magnetno polje lahko razkrije marsikaj o “življenju planeta”. Ujame namreč pline in druge materiale, ki prihajajo iz planeta ali lune, in bi lahko izhajali iz oceanov ali geološke aktivnosti. Vendar sonda Voyager 2 ni našla nobenih takih materialov, kar je kazalo na to, da so Uran in njegovih pet največjih lun sterilni in neaktivni.
Uran ima 27 znanih lun. Prvi dve luni – Titanija in Oberon je odkril William Herschel leta 1787, le šest let po odkritju Urana. Največ, kar 22, pa jih je bilo odkritih po letu 1997. Za razliko od drugih lun v Osončju, ki so poimenovane po imenih iz grške in rimske mitologije, so Uranove lune poimenovane po likih iz del angleških pesnikov Williama Shakespeara in Alexandra Popa.
Oceani, polni rib?
To je bilo veliko presenečenje, saj je Uran s tem odstopal od ostalih planetov v Osončju in njihovih lun.
Toda raziskovalci zdaj verjamejo, da so bili rezultati opazovanj močno odvisni od posebnih pogojev, ki so vladali na dan, ko je Voyager zajemal podatke. V tistem času je Uran in njegove lune zajela neobičajno močna sončna nevihta, ki je popačila Uranovo magnetosfero in bi lahko lahko odpihnila material, ki bi dokazoval njegovo aktivnost ali aktivnost lun.
“Tako smo zadnjih 40 let imeli napačno predstavo o tem, kakšna sta Uran in njegovih pet največjih lun,” je za BBC povedal dr. William Dunn z University College London.
“Rezultati nakazujejo, da bi lahko bil Uranov sistem veliko bolj zanimiv, kot smo doslej mislili. Morda imajo nekatere lune pogoje, ki so potrebni za življenje – pod površjem bi lahko imele oceane, polne rib!” Seveda znanstvenik ni mislil na ribe, kakršne poznamo na Zemlji, pač pa jih je uporabil kot prispodobo za življenje. Posebej sta v tem kontekstu zanimivi Uranovi največji in najbolj oddaljeni luni, Titanija in Oberon.
Da novi podatki kažejo na možnost življenja v Uranovem sistemu, pravi tudi Linda Spilker, vodja znanstvenih raziskav v okviru misij Voyager, ki je bila mlada znanstvenica na programu Voyager, ko so prispeli podatki o Uranu. “Rezultati so fascinantni in res me veseli, da obstaja možnost življenja v Uranovem sistemu,” je povedala za BBC.
“Prav tako me zelo veseli, da se toliko dela s podatki Voyagerja. Neverjetno je, da znanstveniki pregledujejo podatke, ki smo jih zbrali leta 1986, in odkrivajo nove rezultate ter nova spoznanja.”
V desetih letih ponovno proti Uranu
Dr. Affelia Wibisono z Inštituta za napredne študije v Dublinu, ki sicer ni del raziskovalne ekipe, je rezultate opisala kot zelo vznemirljive in povedala: “Pokazalo se je, kako pomembno je pregledovati stare podatke, saj se v njih včasih skriva kaj novega, kar lahko pomaga pri načrtovanju naslednje generacije misij za raziskovanje vesolja.”
In prav to trenutno počne Nasa. Načrtuje namreč, da bo v desetih letih proti Uranu poslala novo misijo, orbiter in sondo, s katerima bi ponovno in natančneje preučila planet. Po besedah dr. Jamieja Jasinskega iz Nase, ki je predlagal ponovni pregled podatkov Voyagerja 2, bo treba pri načrtovanju inštrumentov in znanstvenega raziskovanja upoštevati nove ugotovitve. “Nekateri inštrumenti za prihodnjo sondo so zasnovani na podlagi tega, kar smo se naučili od Voyagerja 2, ko je letel mimo sistema v nenavadnih razmerah. Zato moramo premisliti, kako bomo zasnovali inštrumente na novi misiji, da bomo lahko najbolje zajeli podatke, ki jih potrebujemo za odkritja.”
Nasina sonda za raziskovanje Urana naj bi prispela do planeta okoli leta 2045. Znanstveniki upajo, da bodo takrat izvedeli, ali bi lahko oddaljene ledene lune, za katere so nekoč menili, da so mrtvi svetovi, imele možnosti za obstoj življenja.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!