Menu Item
Je hedonistične klubske scene v Beogradu konec? Legendarna zabavišča na splavih izginjajo. Kaj na to pravijo Beograjčani?
Srbska prestolnica že nekaj časa velja za eno od evropskih prestolnic nočnih zabav in hedonizma.
Najbolj značilen simbol tega življenja so zagotovo splavi – klubi, postavljeni na splavih na Savi in Donavi. Zdaj jih odstranjujejo z reke, da bi naredili prostor za luksuzna stanovanja, bare in trgovine, piše britanski The Guardian.
Zametki beograjskih splavov segajo v 60. leta prejšnjega stoletja, ko so si domačini začeli postavljati “hiške na vodi”. Uporabljali so jih kot nekakšne “vikende”, kjer so se srečevali s prijatelji, pekli na žaru in se hladili v vročih poletnih dneh in večerih.
Po razpadu Jugoslavije v začetku 90. let prejšnjega stoletja se je na splavih razvil nov tip hedonističnega življenja.
Pionirji med domačini so privezali velike splave in jih spremenili v improvizirane bare in klube, ki so izražali temačno in napeto energijo Beograda, navaja časnik. Nekateri so predvajali tehno glasbo, drugi pa so bili replike znanih mestnih kavarn, kjer so glasbeniki igrali romsko glasbo ali mešanico romske glasbe in jazza. Pogosto se je zgodilo, da je skupina trobentačev iz romske skupnosti zbrala množico, ki jih je spremljala po ulicah vse do splava, kjer se je prava zabava šele začela, piše časnik.
Vendar so se ljudje, ki so živeli blizu rek, začeli pritoževati, da so splavi ušli izpod nadzora: zakoni, ki so urejali njihovo delovanje, so bili pomanjkljivi, zabave pa divje, včasih celo nasilne. Zgodilo se je tudi, da je kateri izmed splavov zaradi prevelike gneče potonil. O dveh takih dogodkih smo poročali tudi mi.
Mnogi prebivalci niso več videli reke, prav tako niso mogli spati zaradi stalnega hrupa. Na škodo, ki so jo zaradi slabega upravljanja odpadkov rekam povzročali splavi, pa so opozarjale tudi okoljske nevladne skupine.
Po pandemiji leta 2022 je takratni beograjski župan Aleksandar Šapić sprejel ukrepe za odstranitev najmanj dveh tretjin od 300 splavov ob rekah v središču mesta, navaja The Guardian. Doslej so odpeljali več kot 70 splavov, vključno z 10 velikimi zabaviščnimi splavi, ki so jih premestili na novo, začasno lokacijo nekaj kilometrov stran, med mostovoma Ada in Gazela.
“To je bila moja cerkev”
Eden od odstranjenih splavov je bil Zappa Barka. DJ Marko Milić je za The Guardian povedal, da je bila obiskanost poleti dobra, saj so Beograjčani kljub spremembi lokacije prihajali podpirat svoje najljubše splave.
Vendar je zdaj splav precej prazen. Milić, ki je prej ob koncih tedna nastopal pred stotinami ljudi, je v topli oktobrski sobotni noči glasbo vrtel le za pet oseb. “Predaleč smo, zato nihče več ne želi prihajati sem,” je dejal. Verjame, da imajo še dve leti, preden jih bodo ponovno premestili – daleč zunaj mesta.
Zappa je imela srečo, glede na okoliščine. Mnoge druge, manjše splave, kot je kultni klub 20/44, so odvlekli okoli 20 kilometrov daleč, na svojevrstno “pokopališče” splavov, kjer jih puščajo, da propadejo, ali so oropani. Lastnikom so podali zgolj skopo obvestilo. Mestni svet pa jim je preprosto odklopil elektriko in vodo, potem so se pojavili čolni za vleko.
V Beogradu so mnenja o odstranjevanju zabaviščnih splavov različna. Milica Jovanović je ena od mnogih Beograjčanov, ki jih je odstranitev kluba 20/44 močno prizadela. “To je bila moja cerkev in tega se ne da nadomestiti z ničimer,” je dejala. Meni, da je z odstranitvijo splavov “izbrisana celotna družbena scena ene generacije”.
Po drugi strani pa nekateri Beograjčani izgubo sprejemajo precej bolj sproščeno. Lastnik trideset let starega splava Brodić Bane Sušić je dejal, da bi mu mirnejše življenje ustrezalo. “Svoje najboljše čase smo tukaj že imeli. Obala je videti čistejša, bolj kot sodobno funkcionalno mesto, brez vseh teh konstrukcij, ki zadušijo reko,” je dejal za britanski medij.
“Namesto splavov sterilna, bleščeča obala, namenjena eliti”
Nekateri, ki so te ukrepe sprva podprli, se zdaj kesajo.
Maja Đurić, ki je sprva zagovarjala regulacijo iz ekoloških razlogov, je ugotovila, da je družbeno funkcijo, ki so jo splavi nudili, zamenjala sterilna, bleščeča obala, namenjena predvsem eliti. “Priča smo širitvi komercializacije z zelo malo transparentnosti in še manj posvetovanja s skupnostjo,” je povedala za The Guardian.
Časnik kot primer navaja veliki in sporni projekt Beograd na vodi, zasnovan leta 2014, ki še ni končan. Da bi naredili prostor za razvoj in gradnjo luksuznih stanovanj, prestižnih barov in trgovin, so odstranili celotne dele starega Beograda. Prebivalce so pregnali iz svojih domov, po mestu pa so v zvezi s tem potekali množični protesti.
Vračanje “h koreninam”?
Zaradi izginjanja zabaviščnih splavov je protestov malo, saj njihovo odstranjevanje poteka postopno, dodaja članek, ki ugotavlja, da je to del širšega trenda.
Beograd zaradi hitrega razvoja izgublja tudi bare iz tako imenovane “underground scene” in neodvisne prostore. Ta sprememba pa ljudi vrača na zasebne, domače splave.
Eden od zagovornikov življenja na splavu je Nikola Tošić, čigar družina ima že 40 let lesen splav na mirni strani Ade Ciganlije. Območje je obdano z naravo in deluje, kot da je daleč stran od urbanega življenja, čeprav je od središča mesta oddaljeno le 20 minut vožnje z avtobusom, do jezera na Adi pa lahko prideš peš. Za Tošića so splavi kraji, kjer se ljudje lahko osredotočijo na družino in prijatelje in ki nimajo “ničesar skupnega s party čolni, ki so se pojavili v 90.”. “Preprosto prihajamo s prijatelji, da pečemo na žaru, plavamo, se sprostimo po službi. Sosedje si med seboj pomagamo, vsi smo iz različnih okolij, a imamo skupno ljubezen do splavov. To je življenje na splavu,” je povedal za The Guardian.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!