Menu Item
Ostrič (Žabnik) je 1.056 m visok vrh na slovenski strani Čičarije. Z neporaščenega vrha, na katerem se nahaja okrogla vpisna skrinjica, je lep razgled proti Istri, kjer z višino 1.401 m izstopa Učka. Izlet je primeren tudi za majhne otroke in občasne pohodnike.
Ostrič ali tudi Žabnik zaradi značilne piramidaste oblike hitro opazimo tudi iz doline. Razgled na njem je naravnost navdušujoč, saj seže vse do Julijskih in Kamniško-Savinjskih Alp, medtem ko se za sosednjimi Brkini širijo globoki notranjski gozdovi in dviga mogočni Snežnik, kamor jo morate tudi mahniti v naslednjih tednih, preden zapade sneg. Pokrajina je čudovita, posebno pa vas bo prevzelo, ko boste iz gozda, kjer trenutno poti prekriva jesensko listje, prišli na goličavo, posuto z brinovim grmovjem in redkimi borovci.
Pohodnikov na Ostrič ni prav veliko, saj na vrhu ni koče, je pa zato povsem nova klopca z izrezljanim srcem, kjer si lahko spočijete telo in duha. Ostrič se nahaja v regiji Primorska in Notranjska, v podregiji Obalno-Kraška in še ožje v podregiji Podgorski Kras, Čičarija in Podgrajsko podolje. Do njega pridemo, če z avtoceste Ljubljana-Koper zapeljemo na izvoz Kozina in cesti naprej sledimo v smeri Reke. V vasi Obrov zavijemo desno v smeri vasi Golac, iz katere z vožnjo nadaljujemo proti zaselku Zagrad. V Zagradu nadaljujemo levo in cesti, ki postane makadamska, sledimo do mesta, kjer opazimo znak za prepoved nadaljnje vožnje (gozdna cesta, uporaba na lastno odgovornost). Tu parkiramo na manjšem parkirišču ob cesti.
In še pripoved o Belem polhu Štrpedu
Ostrič je gora, kjer je bilo nekoč veliko polhov. Vsakih 7 let se je tam ob pomoči lune in zlatokljunega sokola Lunja izlegel Beli polh Štrped. Na pogled je bil kakor drugi, le da je Štrped imel bel kožuh in na mestu prednjih nog sokolja krila. Tudi oči je imel sokolje, iz ušes pa so mu rasli jesenovi listi. Štrped so bili molklne (plašljive) živali. Podnevi so dremali v drevesnih duplinah ali pod bukovimi koreninami, ponoči pa so neslišno letali okoli in pomagali revnim, bolnim in pomoči potrebnim ljudem.
V tistem času so v globeli Vitrnjaka živeli krvosesi Smodlaki (gozdni škrati), ki so bili strah in trepet vsem okoličanom. Pred njimi ni bil varen niti graščak na Grdinskem gradu. Prizanašali pa niso niti dobrodušnim Štrpedom. Če so jim le prišli za hrbet, so jim pregriznili vrat in izsesali kri, da so se nato posušili kot fige. Takrat pa je v Strašni jami živel še črni polh Štrped, ki pa je prinašal nesrečo in smrt. Vse, česar se je dotaknil, je izginilo v nič. Srečo je prinašala najditelju le skrivnostna roža Guta, ki je občasno rastla ob jami in cvetela le en dan. Kako je danes s štrpedovim rodom, zagotovo ne ve nihče. Saj tudi v gozdove hodi vse manj ljudi. Bilo pa je prerokovano, da bodo Štrpedi odšli v valkanijo (podzemni svet), še preden bodo siromaki bogati in bogati revni.
(Vir: Zgodbe o Štrpedu iz Materskega podolja, Podgorskega Krasa in Čičarije ; avtor Pavel Medvešček , ilustrirala in opremila Ingrid Rausch; Založba Humar, Bilje 1997)
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.
