"Neapelj je mrtev"

Via dei Tribunali je ena najbolj prometnih ulic v Neaplju, polna restavracij in trgovin. V eni od stranskih uličic lahko najdemo bronast kip Pulcinelle, prevaranta, ki je že dolgo simbol mesta. V visoki sezoni se vrsta turistov, ki se želijo dotakniti njegovega nosu za srečo, razteza tudi na območju kilometra.

Domačini kip ignorirajo, saj vedo, da je tradicija lažna, piše Politico. Postavili so ga po letu 2021, nato pa so ga odkrili vplivneži in si izmislili celo zgodbo, kako drgnjenje njegovega nosu prinaša srečo. Rezultat tega je "lokalna tradicija", v katero ni vpleten prav noben domačin.

Sociolog in aktivist Francesco Calicchia, ki živi in dela v delavski četrti Sanita, je za Politico poudaril, da je zgodovinsko središče Neaplja mrtvo. "Te ulice niso več četrti. Ni več Neapeljčanov, ni več pravega življenja. Mesto je postalo nakupovalno središče na prostem."

Z množičnim turizmom se spopadajo mnoga mesta po Italiji, toda Neapelj je za vse težave, ki jih to prinese, še posebej ilustrativen primer. Vidni aktivisti, strokovnjaki in lokalni politiki opozarjajo, da pretirani turizem briše samo bistvo mesta – in čeprav ga pogosto izpostavljajo kot vir denarja in delovnih mest, po mnenju ljudi v večini primerov samo bogati že bogate.

Pomanjkanje domov

Ena izmed glavnih posledic množičnega turizma v Neaplju je pomanjkanje domov. Kratkoročni najemi so v mestu, tako kot drugod po Italiji, eksponentno narasli.

V nekaterih na vsake tri hiše najdemo eno namestitev za turiste. "Če bi se to dogajalo v bogatejših četrtih, bi prebivalci morda lahko prenesli višje najemnine in naraščajoče stroške. V revnejših četrtih pa je vpliv veliko hujši. Območje ostaja revno, a zdaj je še pretirano turistično," razlaga Ivan Avella, lokalni urbanist.

Prebivalci so prisiljeni zapuščati svoje domove, številke govorijo o povečanem izseljevanju.

Ena izmed "žrtev" preoblikovanja mesta zaradi turizma je bil tudi Giuseppe Giglio, humanitarni delavec, ki je tudi turistični vodič po mestu. Leta 2023 mu je najemodajalec povedal, da bo stanovanje spremenil v namestitev za turiste. "Čez noč sem izgubil vse in z mačko moral spati pri prijateljih, preden sem našel drugo stanovanje," je pripovedoval za Politico.

Pravzaprav so celotno stavbo, v kateri je živel, spremenili v namestitve za turiste in študente ter izrinili vse stanovalce, pripoveduje Giglio.

Supermarket na prostem

Pritisk na stanovanjski trg v Neaplju je tako močan, da se razprave o urbanističnem načrtovanju zdaj vrtijo okoli vlaganj v vzhodni del mesta, ki je poln zanemarjenih in zapuščenih območij. Ideja, da se "izgubljena kakovost življenja v zgodovinskem središču povrne", očitno pomeni, da bodo s preselitvijo prebivalcev na vzhod naredili prostor za turiste.

Dejstvo je tudi, da si več kot dve tretjini Airbnbjev lastijo podjetja, ne posamezniki. Tudi v primerih, ko so lastniki posamezniki, po navadi prihajajo iz mest, kot sta Rim in Milano. Tako lokalno ni nobene redistribucije denarja. Neapelj je na razglednicah, denar pa gravitira na sever Italije, poudarjajo domačini.

Kot izrazit primer, kako turizem spreminja mesta, je Calicchia navedel starodavno stanovanjsko stavbo na osrednjem trgu Rione Sanita. Podjetje Lavazza je na fasado naslikalo mural, na katerega so dodali QR-kodo, ki vodi na spletno stran podjetja. "To je tisto, kar je postal Neapelj. Supermarket na prostem za podjetja iz severne Italije, ki pridejo sem in si vzamejo dele naših sosesk," je dodal.

Neavtentična mesta

Neapelj je mesto, ki ljudi privabi zaradi svoje avtentičnosti – živahnega življenja, barvitih muralov, izjemne hrane in topline domačinov. A ker domačine visoke cene in pomanjkanje domov izrivajo, je te avtentičnosti vedno manj.

Kritiki opozarjajo, da je center mesta preplavljen s stojnicami, ki prodajajo skoraj identične prigrizke. Na Via Toledo je bil leta 2015 le en ponudnik s hrano, do leta 2023 pa jih je bilo pet na 46 metrih, piše Politico. Tudi številne pomembne točke v mestu so nadomestile restavracije – med drugim knjigarno Pironti, kjer je več generacij šolarjev kupovalo učbenike.

V središču mesta so izginila tudi javna stranišča. Tako je zdaj nekdo, ki mora na WC, stopiti v restavracijo in kavarno ter nekaj plačati, da se lahko olajša. Ljudje so potisnjeni v potrošnjo, saj javne storitve niso več na voljo. Prav tako so iz centra mesta izrinili brezdomce, ki so jim vzeli klopi, saj so bili "neprijetni za turiste". To ne pomeni, da jih je manj, le, da so drugje, poudarja Adolfo Baratta, profesor arhitekture na univerzi Roma Tre.

Ironično – turizem pogosto izbriše prav tiste lastnosti mest, ki so obiskovalce privabile.