Presenetljivo odkritje pri sosedih. Odkrili so ga po naključju

Plezalci so med plezanjem na skalno steno Monte Cornera, vzpetine južno od mesta Ancona na jadranski obali, naleteli na zanimivo razbrazdano skalo.

Ker so malo pred tem blizu tega območja našli okamnele sledi dinozavrov, so se plezalci posvetovali z Alessandrom Montanarijem, direktorjem Geološkega observatorija Coldigioco (OGC), poroča portal Live Science.

Ko so na mesto prišli raziskovalci, so ugotovili, da gre tudi v tem primeru za okamnele sledi, ki pa jih za seboj niso pustili dinozavri, pač pa želve.

Pravzaprav so najdbo označili kot "stampedo želv".

Kot domnevajo, je pred milijoni let, ko je del današnje gore bil še morsko dno, na tem območju prišlo do potresa, ki je sprožil podvodni plaz blata, pred katerim so starodavne morske plazilke panično zbežale in pri tem pustile sledi.

Plaz je ohranil sledi

Ko so s podrobnejšimi raziskavami vzorcev kamnin določili starost dogodka, se je izkazalo, da so sledi stare približno 80 milijonov let, iz geološkega obdobja pozne krede, kakšnih 15 milijonov let pred izumrtjem dinozavrov.

Del današnje gore je bil nekoč globoko morsko dno, ki so ga tektonske sile dvignile in nagubale, je za portal povedal Montanari.

Skala, ki je danes nad morsko gladino, je bila v času potresa morsko dno, več sto metrov pod gladino. To so pokazali fosili, ki so jih našli pri raziskovanju vzorcev.

Da so se sledi želvjega stampeda ohranile, je posledica naključja.

"Po navadi bi takšne sledi izbrisali morski tokovi in organizmi, kot so črvi, školjke in drugi bentonski organizmi (organizmi, ki živijo na vodnem dnu; op. p.)," je dejal Montanari. "Ti dobesedno obdelujejo morsko dno."

A kot je pojasnil, je potres povzročil podvodni plaz blata že nekaj minut po tem, ko so sledi nastale.

Blato je mehko prekrilo brazde, ki so jih na morskem dnu za seboj pustile bežeče želve, v dolgi dobi, ki je sledila, pa je vse skupaj okamnelo.

So bile zagotovo želve?

Ko so znanstveniki ugotavljali, katere živali bi lahko pustile sledi, so ugotovili, da so edini vretenčarji, dovolj veliki, da bi lahko pustili takšne sledi v pozni kredi, bili morski plazilci, kot so morske želve, pleziozavri in mozazavri.

Ker sta bila pleziozaver in mozazaver verjetno bolj samotarski vrsti, raziskovalci menijo, da so bile sledi verjetno delo želv.

Če so starodavne morske želve ravnale podobno kot današnje, so se morda zbirale blizu obale pri iskanju hrane ali za odlaganje jajc.

Ne glede na razlog, ki jih je združil, naj bi jih po mnenju raziskovalcev potres spodbudil k množičnemu begu – nekatere so zaplavale proti odprtemu morju, druge pa so se umikale po morskem dnu proti večji globini.

Podvodni plaz jih je nato še dodatno potisnil stran.

Michael Benton, profesor vretenčarske paleontologije na univerzi v Bristolu v Združenem kraljestvu, ki v raziskavi ni sodeloval, pa je podvomil, da bi sledi ustvarile želve.

Za Live Science je povedal, da študija sicer dobro predstavi geološki kontekst, vendar je podvomil o tem, katera žival je dejansko ustvarila sledi.

"Sledi so nenavadne, ker kažejo na gibanje z istočasnim odrivom obeh sprednjih okončin, kar ni običajno," je dejal.

"Morske želve sicer plavajo zelo učinkovito z gibanjem sprednjih plavuti v obliki osmice, kar pa ne ustreza opaženim sledem," je pojasnil.

Prav tako pa se sprašuje, zakaj se želve niso enostavno dvignile z morskega dna in odplavale stran, ampak bežale po morskem dnu, kar je veliko počasnejši umik kot plavanje.

Montanari sicer priznava, da bi si sledi zaslužile nadaljnje raziskave, a geološko je jasno, da je šlo za podvodni plaz, ki ga je sprožil potres. Dodal pa je, da upa, da bo njihovo delo spodbudilo strokovnjake za fosile k nadaljnjemu preučevanju tega edinstvenega najdišča.