Serija Krona ne navdušuje: dolgčas, pretirane metafore in izmišljene pripovedi

Prizor iz serije Krona (Foto: NETFLIX)

Minuli teden so izšli prvi štirje deli zadnje in najbolj pričakovane sezona serije Krona (The Crown). Kot je v kolumni za CNN zapisala novinarka Holly Thomas pa tokrat za manko spanca oboževalcev serije ni poskrbela kraljica.

Nesporna zvezda šeste sezone kraljeve drame Krona (ang. The Crown) – ali vsaj prvih štirih epizod, ki so luč sveta ugledale ta teden – je pokojna princesa Diana, ki jo igra Elizabeth Debicki. Deli, ki zajemajo tedne pred Dianino smrtjo leta 1997, prikazujejo, kako so vsi nezadržno povlečeni v njeno orbito, v CNN kolumni piše Holly Thomas.

Epizode se prelivajo ena v drugo, formula “pošast tedna” pa je opuščena, saj deli skupaj gradijo na prihajajočem vrhuncu. Prelom s tradicijami je tako po mnenju kolumnistke metafora za zgodovino, hkrati pa je tudi nadvse primerno, da se sezona, ki so ji mnogi kritiki pripisali vzrok za uničenje celotne serije, loteva tudi največje katastrofe, ki preti instituciji.

Ena od mnogih stvari, ki so očarale gledalce, ko je Krona leta 2016 prišla na male ekrane, je bila kinematografska razsežnost serije. Izjemen proračun prve sezone se je odrazil v vsaki epizodi, ki je delovala skoraj kot mini filmi. Četrta epizoda (“Božje dejanje”), ki je prikazovala katastrofalni londonski smog leta 1952, je imela edinstveno estetiko, kot tudi osma epizoda (“Ponos in veselje”), v kateri sta se kraljica Elizabeta II. in princ Filip podala na naporno popotovanje po svetu.

Nasprotno pa prve in tretje epizode šeste sezone ne moremo razmejiti. Prevladujoče teme so vse iste: Diana, ki kot vedno zasenči družino svojega moža; ljubosumje princa Charlesa, ki išče javno odobravanje za Camillo Parker-Bowles; upiranje starejših članov kraljeve družine modernizaciji in poskusi Mohameda Al-Fayeda, da bi svojega sina Dodija oblikoval v novega Spencerja. Slike Diane, ki v kopalkah skaklja na Al-Fayedovi jahti, in paparacev, ki drvijo za njo, bi lahko predvajali v skorajda katerikoli epizodi. Morda gre za namerni kaos, a vendarle kaos, še piše Thomas.

Princesa Diana na jahti — Šesta sezona serije The Crown. (Foto: NETFLIX)

Naklonjenost serije do metafor, ki je bila že v prvih delih po mnenju kolumnistke pretirana, je v šesti sezoni eksplodirala. Se spomnite mučne druge epizode četrte sezone, ko so na gradu Balmoral preizkušali mlado princeso Diano in Margaret Thatcher? Diana je v tem delu skupaj s princem Filipom zasledovala in na koncu ubila jelena, kar je bila alegorija za njeno morebitno usodo s Charlesom. Dosedanja šesta sezona je podobna, vendar je dolga več ur.

Slavni paparac, ki ga je najel Al-Fayed, da bi razkril novico o novi romanci njegovega sina in Diane, je neprijetno nasprotje predanemu Škotu, ki med čakanjem na svoje močno inscenirane fotografije kraljeve družine grizlja piškote. Diana je uprizorjena angelsko, saj Dodiju svetuje, naj se postavi po robu svojemu oblastnemu očetu, in hkrati ne more upočasniti svojih številnih dobrodelnih obveznosti.

Pričakovanje njenega zadnjega telefonskega klica s sinovoma je tako pretirano, da zasenči srce parajočo poanto: da je bil resnični pogovor, kot sta se William in Harry kasneje spominjala, bežen in površen. In glede na to, kako nemogoče bi bilo to zgodovinsko obdobje prikazati tako, da bi bili zadovoljni vsi, je v šesti sezoni presenetljivo veliko elementov, ki niso všeč nikomur.

Vključitev duhovnih, posmrtnih videnj Diane in Dodija je bila deležna številnih kritik, vendar je serija do odziva kraljeve družine na Dianino smrt verjetno blažja, kot bi lahko bila. V enem ali dveh prizorih kraljica ne želi javno izkazati žalovanja, nato pa podleže pritiskom javnosti. Toda če bodo ljudje tako ali tako jezni, zakaj ne bi šli do konca, se sprašuje CNN-ova kolumnistka.

Ustvarjalec serije Peter Morgan bi lahko trdil, da je to področje že obdelal, in sicer v filmu Kraljica iz leta 2006. Glede na to, kako pogosto je serija sprožila polemike s prikazom manj znanih ali namišljenih kraljevih napak (spomnimo se na lobiranje princa Charlesa za abdikacijo njegove matere v peti sezoni), se zdi nenavadno, da je tako malo časa namenjeno dogodku, za katerega je splošno znano, da je bil PR katastrofa.

Namesto tega je v šesti sezoni žrtveni jelen Mohamed Al-Fayed, ki ga igra Salim Dau. V seriji je Al-Fayedova neusmiljena kampanja, s katero si je prizadeval, da bi se njegov sin Dodi in Diana zaročila in si tako zagotovil britansko državljanstvo, skoraj toliko kriva za njuno smrt kot sama nesreča. Dianina zadnja noč v Parizu je prikazana kot usodni vrhunec Al-Fayedovega načrtovanja njunega razmerja in njegovega pritiska na Dodija, naj jo zaprosi.

V resničnem življenju je Al-Fayed, ki je letos umrl, zanikal kakršno koli vpletenost v njuno razmerje, njegov nekdanji tiskovni predstavnik pa je po predvajanju serije to ponovil. Televizijske drame niso zavezane, da ponujajo zrcalno podobo zgodovine, in umetniška licenca ni le dovoljena, temveč je pogosto nujna. Toda ko je resnična zgodba že tako dobro dokumentirana, je dodajanje očitno izmišljene pripovedi kot metanje vžigalice v pekel. Vsaj v nekem smislu se zdi, da se je Krona pri obravnavi Dianine smrti vseeno sledila resničnemu življenju: bila je popolnoma nesposobna, da bi se z njo spopadla.