Znanstvenik meni, da ve, kje v možganih je "doma" zavest

Z zavestjo imamo ljudje kar precej težav, bi lahko rekli. Vsi (ali vsaj velika večina) vemo, da jo imamo – kaj natančno to je, pa praktično nihče ne zna povedati.

Še znanost ne, saj neka splošno sprejeta definicija zavesti ne obstaja.

Tudi če nas kdo vpraša, kje se nahaja naša zavest, velika večina pokaže na glavo oziroma možgane, ampak kje natančno je "skrita", ne ve nihče.

Zdaj nevroznanstvenik Peter Coppola z univerze v Cambridgeu meni, da pozna odgovor vsaj na to, kje v možganih se zavest pravzaprav začne, piše portal Popular Mechanics.

Tej temi se je posvetil z obsežno analizo raziskav možganov, ki segajo več desetletij v preteklost.

Nevroznanost zavest opredeljuje kot "kvalitativno subjektivno izkušnjo ali 'kako je biti' določen organizem v določenem stanju," je zapisal v študiji, nedavno objavljeni v reviji Neuroscience & Biobehavioral Reviews.

Čeprav različni deli možganov prispevajo k zavesti, je mogoče, da so nekateri izmed njih bolj ključni za to, da se zavedamo samih sebe in sveta okoli nas.

Kateri deli možganov so ključni za zavest?

Doslej je prevladovalo mnenje, da zavest izvira iz zunanjega sloja možganov, imenovanega korteks ali možganska skorja, ki ga v veliki meri sestavlja evolucijsko novejši "neokorteks".

Mali možgani na dnu velikih možganov in podkorteks — ki vključuje možgansko deblo in ki se v zadnjih 500.000 letih evolucijsko ni bistveno spremenil — pa naj bi pri zavesti sicer sodelovali, vendar naj ne bi bili tako ključni, da bi jo lahko vzdrževali sami.

A to mnenje se utegne spremeniti.

V okviru svoje raziskave je Coppola namreč naletel na študije, ki so pokazale, da so živali, ki so jim odstranili del ali celoten korteks — pa tudi ljudje, rojeni z motnjami, pri katerih je korteks delno odsoten — vseeno izkazovali določeno stopnjo zavesti.

Vprašanja, ki nimajo enostavnih odgovorov

V laboratoriju so raziskovalci zavest ocenjevali tako, da so opazovali, kako so živali in ljudje reagirali na dražljaje.

Velikokrat so raziskovalci poročali, da so se preiskovanci odzivali z vidnimi, gibalnimi in zvočnimi/govornimi reakcijami.

Vendar to vedenje sproža vrsto vprašanj.

Na primer: je odziv na dražljaj zgolj refleksen, avtomatski ali hoten? Je govorna reakcija na dražljaj smiselna ali nesmiselna? Je usmerjenost pogleda hoten odziv na dražljaj ali zgolj refleks?

Obstaja pa tudi dilema: ali odsotnost določenega vedenja nujno pomeni, da subjekt ni zavesten.

Z drugimi besedami: če pacient ne reagira na dražljaj, ali to pomeni, da se ga tudi ne zaveda?

Na to dilemo dostikrat naletimo pri pacientih, ki so v stanju dolgotrajne kome ali imajo poškodovane možgane.

Do odgovora s "pomočjo" otrok z redko, a hudo motnjo

Poleg etično spornih študij na živalih, pri katerih so raziskovalci kirurško odstranili del ali celotni korteks, so pomemben vpogled prinesle raziskave otrok, rojenih z redko motnjo, imenovano hidranencefalija.

Pri tej motnji se veliki možgani ne razvijejo, temveč jih nadomesti možgansko-hrbtenjačna tekočina.

Ohranijo se le bazalni gangliji (del možganov, povezan z nadzorom gibanja, nagrajevanjem in kognicijo), možganske ovojnice in možgansko deblo.

Hidranencefalija običajno pomeni trajno vegetativno stanje, vendar so študije oseb s to motnjo pokazale, da so njihovi možgani zmogli več, kot bi pričakovali.

V enem izmed primerov je 32-letna ženska, ki je imela ohranjen le majhen del čelnega korteksa, na glasbo reagirala z zadovoljnimi izrazi na obrazu in vokalizacijo, čeprav ta ni bila razumljiva.

To neposredno izpodbija teorijo, da zavest brez možganske skorje ni mogoča. Podobne ugotovitve so prinesle tudi druge študije, osredotočene na otroke s hidranencefalijo.

Temelj zavesti morda leži v "spodnjem delu možganov"

Coppolova raziskava nakazuje, da je temelj zavesti v podkorteksu, medtem ko novejši deli možganov — kot je neokorteks — zavest le oblikujejo in izpopolnjujejo.

A ideja je kompleksna in zahteva nadaljnje raziskave.

"Če je podkorteks res dovolj, da omogoči izkušnjo, potem lahko začnemo raziskovati, katere specifične podkortikalne funkcije to izkušnjo sprožijo," je zapisal.

"Dodatne raziskave bi lahko razkrile, kakšno je minimalno potrebno nevralno vezje za zavestno doživljanje."