Dolgoletni dopisnik z Balkana: Jankovića pozna manj ljudi, kot si Vučić predstavlja

Velikokrat je mogoče slišati, da je območje Zahodnega Balkana kot sod smodnika, ki samo čaka na iskro, da ponovno eksplodira. Krvave vojne v preteklosti so na tamkajšnjih ljudeh pustile velike posledice, številne rane, ki so nastale po padcu Jugoslavije, se nikoli niso popolnoma zacelile.

A hkrati se je po drugi strani to območje Evrope v zadnjih desetletjih močno spremenilo, moderniziralo, ob tem pa mnoge države iščejo načine, kako se približati Evropski uniji, čeprav želijo nekatere sedeti tudi na več stolčkih hkrati. Je tudi območje, kjer korupcija in politični pritiski – tako na medije kot institucije – niso nič nenavadnega.

In prav zato je zelo pomembno, da od tam prejemamo objektivne in neodvisne informacije na dnevni ravni, da si lahko ustvarimo sliko o tamkajšnjem življenju.

Boštjan Anžin, dolgoletni novinar, voditelj in dopisnik, je na Balkanu skupaj z družino preživel devet let – oddelal je dva zaporedna mandata dopisnika Radiotelevizije Slovenija (RTVS), pred nekaj meseci se je iz Beograda vrnil nazaj v domovino.

Pred nekaj meseci ste končali svoj drugi zaporedni mandat dopisnika RTV Slovenija na področju Balkana. Vaša izhodiščna točka za poročanje je bil devet let Beograd, v tem času ste dodobra spoznali področje Zahodnega Balkana, še posebej pa Srbijo in tudi njeno glavno mesto. Kako sta se Srbija in Beograd spremenila od vašega prihoda do danes?

Zelo se je spremenilo, v Beogradu sicer najbolj tisto, kar se dejansko lahko opazi, recimo Beograd na vodi, avtoceste, infrastruktura se precej hitro obnavlja. To je mogoče opaziti v vseh državah v regiji, se pa to včasih dogaja tudi precej nepregledno.

Na področju politike pa se v resnici ni toliko spremenilo, kot bi si mogoče nekateri želeli, da se spremeni – s tem mislim predvsem na Evropsko unijo in tudi na številne ljudi, ki živijo tam. Srbija je danes – če pustimo ob strani Vučićeve napovedi, da bi morale države Zahodnega Balkana skupaj vstopiti v EU – dlje od EU, kot je bila.

Predvsem v zadnjem letu in pol smo prišli v neki začaran krog, kjer lahko vsak dan gledamo, kakšen je položaj medijev, institucij … Nisem z najboljšim občutkom zapustil Balkana.

Na Balkanu si šel zvečer spat, pa nisi vedel, kaj te čaka naslednji dan

Dopisništvo na Balkanu ni bila vaša prva tovrstna služba, pred tem ste bili še dopisnik RTVS iz Berlina. Imeli ste priložnost poročati iz dveh zelo različnih okolij. Kako bi primerjali dopisniško delo v politično in institucionalno bolj stabilnem Berlinu na eni strani in Beogradom na drugi strani, kjer je dogajanje veliko bolj nepredvidljivo in kjer mnoge institucije delujejo tudi pod močnim pritiskom tamkajšnje politike?

Preden se dotaknem institucij, moram najprej povedati, da lokacija zelo vpliva na dopisniško delo. V Berlinu je bilo vse pregledno. Sicer se kdaj zgodi kaj nepričakovanega, kot so na primer naravne katastrofe in podobno, da je treba delati iz rok v usta.

Ampak na Balkanu pa je bilo tako, da si šel zvečer spat, pa nisi vedel, kaj te čaka naslednji dan. Imel si morda par alinej zapisanih, kaj bi lahko počel, ampak je lahko čez noč izbruhnila kakšna druga zadeva. Drugačno je tudi dojemanje, od kod prihajaš. RTV Slovenija je na Balkanu prepoznana in tudi nekaj pomeni, tako kot vsak slovenski medij. Tam te poznajo, morda sicer ne vseh komercialnih medijev. Ampak če rečeš, da si s televizije iz Slovenije, je to tam nekaj povsem drugega kot v Berlinu, kjer so me spraševali, če potrebujem vizum ali če v Sloveniji uporabljamo evro.

Kar pa se institucij tiče – korupcija je povsod, ampak se mi zdi, da je nekje bolj sofisticirana, v Srbiji pa imaš na vsakem koraku občutek, da jo vidiš. V bistvu se ti v vsakdanjem življenju večkrat zgodijo kakšne stvari, ki bi jih recimo pri nas doživel pred kakšnimi 30 leti.

Kateri so tisti dogodki, o katerih ste poročali – iz Berlina in Beograda –, ki so se vam nekako najbolj vtisnili v spomin?

Vedno se najbolje spomniš tistih zadnjih. Je pa bilo zadnje leto mojega dopisništva v Beogradu tako noro, da v bistvu ne morem mimo tega, da si ga ne bi zapomnil. 1. novembra 2024, ko je padel nadstrešek v Novem Sadu, res nisem verjel, da bodo ti protesti potekali še danes. Prek teh protestov sem ponovno spoznal, kako razdeljena je Srbija, kako zelo različno razmišljajo ljudje in kako to zavira celotno državo.

Spomnim se še 30. obletnice genocida v Srebrenici, pa streljanja na beograjski osnovni šoli. Prav to je bila ena taka zgodba, ki te čustveno zelo izmuči. Ko sem začel mandat, je bila glavna tema migrantska kriza. To je bilo tudi zelo naporno – bil sem na terenih do Grčije in nazaj.

V Berlinu se pa nekako najbolje spomnim prvega dogodka. Tretji dan po tistem, ko sem začel, je namreč umrl papež (papež Janez Pavel II., op. a.) in smo dobili nemškega papeža (papež Benedikt XVI., op. a.). Ker smo takrat berlinsko dopisništvo razširili tudi na področje celotne srednje Evrope, sem ves čas poročal o tem in sem se počutil, kot da sem dopisnik iz Rima.

Nepravilnosti na volitvah: "Kar vidiš, je res noro"

V Beogradu ste bili v devetih letih priča marsikateremu pomembnemu dogajanju, a verjetno je dogajanje v zadnjem dobrem letu dni po padcu nadstreška v Novem Sadu in množičnem valu študentskih protestov kar precej zaznamovalo vaše delo. V Srbiji je v preteklosti potekalo veliko protivladnih protestov, tudi zelo množičnih, a nobeno protestno gibanje ni tako dolgo vztrajalo in stopnjevalo pritiska na glavne politične akterje v državi, še posebej na predsednika Aleksandra Vučića. Kakšna je trenutna politična temperatura v Srbiji? Kako je še močno študentsko protestniško gibanje in kako dolgo bi lahko še trajali protesti? Ocenjujete, da je mogoče, da pride do predčasnih volitev? Vučić je namreč to možnost zavrnil.

Aleksandar Vučić je to sicer res zavrnil, hkrati pa spet pustil odprto možnost – nikoli ne moreš zares vedeti. Do zdaj je oblast v Srbiji pogosto iskala rešitev v predčasnih volitvah, ampak oblast tudi natančno ve, kakšno je javno mnenje in kako ljudje razmišljajo. Aktualna oblast ne okleva brez razloga. Mislim, da bi zelo verjetno lahko prišlo do predčasnih volitev, ampak šele takrat, ko se bo za to odločil predsednik Vučić.

Potem pa je vprašanje, kako bodo volitve potekale. Če bodo potekale tako kot doslej – jaz sem jih spremljal kar nekaj –, bo spet prišlo do velikih nepravilnosti. Potem sicer pridejo mednarodni opazovalci, ki na koncu rečejo, da so te volitve vendarle legitimne, ampak to, kar vidiš, je res noro.

Protesti, ki sem jih spremljal v Srbiji v zadnjih devetih letih, so se na neki način združili v aktualne proteste. Ključni trenutek je bil, da so k njim pristopili študenti. S tem je protest dobil povsem novo noto, tudi za opazovalce – zagotovo se je spremenilo mnenje nekoga, ki je recimo pristaš Vučića, ob tem pa tudi morda oče ali dedek študenta, ki pa mu razlaga nekaj drugega.

Izplen je zagotovo, da so številni ljudje izgubili strah. Upajo si iti na ulice in povedati, kaj jih moti. Je pa res, da jih oblast ne sliši. To, kar spremljamo v zadnjih mesecih, odkar sem se vrnil, je klasično zaostrovanje. Vučićevi nastopi so takšni kot pred letom dni, niso se bistveno spremenili. Pomemben faktor je tudi Evropska unija, ki je malce bolj stisnila vse skupaj – ne sicer v smislu, kot bi si želeli študenti in protestniki, da bi recimo tja prišla komisarka Marta Kos in rekla, da tako pa to ne gre več.

Je pa na koncu Aleksandar Vučić izvoljeni predsednik in sogovornik za vse tuje diplomate. Ampak odnos se je spremenil, tudi s komisarko je spremenil način komuniciranja. Vučić ve, da ima več problemov kot pred dvema letoma. Trenutno je zelo vroča tema v Srbiji zadeva okoli generalštaba in spremenjene odločitve glede tega. Vučić govori, kako protestniki zavirajo razvoj Srbije, to je postala njegova mantra.

Težko napovedujem, kako se bo zadeva okoli protestov razpletla, se pa bojim, da če se ne bo razpletlo tako, da bi se nekaj korenito spremenilo, se lahko stanje na primer na področju svobode medijev in neodvisnosti institucij še poslabša. Torej, da bi lahko šla Srbija tudi v smer recimo Belorusije. Odnos med EU in Srbijo je že zdaj problematičen in se zna še bolj zaplesti.

"Čas igra za Vučića"

Mnogi poznavalci in analitiki so ob najbolj množični udeležbi na študentskih protestih izpostavljali, da jih spominjajo na proteste po predsedniških volitvah v Srbiji konec septembra 2000, ki so s položaja odnesli Slobodana Miloševića. Je mogoče pri tokratnih protestih dejansko vleči vzporednice s takratnim časom?

Kakšno vzporednico se vsekakor da potegniti, se mi pa zdi, da je vsekakor danes povsem drugačna situacija. Tudi sam sem imel v določenih trenutkih občutek, ko je bila udeležba res ogromna, recimo na Slaviji – Vučić bi sicer rekel, da jih je bilo 60.000, na drugi strani bi rekli pol milijona –, da je to to in da ni več poti nazaj. Ampak v bistvu je. In zdi se mi, da čas igra za Vučića. On potrebuje čas, da strne svoje vrste.

To, kar gledamo pri njem, so priprave na volitve, pa tudi priprave na leto 2027, ko on ne bo več predsednik. Gledamo Expo 2027, kako raste, ob tem pa marsikdo v Srbiji misli, da je to tista največja svetovna razstava, kar seveda ni res. Ampak ko se pelješ mimo Surčina pri letališču, je fascinantno opazovati, kako poteka gradnja.

Lahko pa se zgodi, da bo to zadnji kamen za Vučića, saj marsikdo meni, da bo Expo na koncu prinesel en velik minus. Tudi po tem, ko bo Expo končan, ne bodo natančno vedeli, kam z vso to novo infrastrukturo. Tam bodo dobili en ogromen stadion, na drugi strani pa, če greš v javno bolnišnico, moraš paziti, da ti strop ne bo padel na glavo.

Marsikdo Vučiću zameri, da pelje te velike projekte. Ljudje se sprašujejo, kam gre javni denar, če nimamo urejenih šol, vrtcev in bolnišnic. Je pa tukaj zelo pomemben medijski trenutek, ker Vučić vsak dan – tudi po trikrat na dan – razlaga, da se danes v Srbiji živi bolje kot pred letom, dvema ali petimi leti. Ko nekdo pride z Vranja v Beograd in vidi ta Beograd na vodi, si zagotovo lahko reče – ja, to pa je Srbija.

Prijateljstvo z županom Jankovićem: "To obojestransko občudovanje me je presenetilo"

Prijateljevanje ljubljanskega župana Zorana Jankovića z Vučićem je v letu 2025 doseglo neke vrste vrhunec, saj se je Jankovića omenjalo tudi kot možnega kandidata za premierski stolček, ob tem pa se je Janković z Vučićem dogovoril, da bi postal posebni svetovalec pri projektu specializirane razstave EXPO 2027. Kako v Srbiji dojemajo Jankovića, kakšen status uživa tam?

Mislim, da ga pozna manj ljudi, kot si Vučić predstavlja. Tisti, ki ga poznajo, pa bolj prevzemajo mnenje Aleksandra Vučića o njem, kot pa da bi si ustvarjali lastno mnenje. Veliko ljudi mi je dejalo, da je Zoran Janković uredil Ljubljano, ki je krasna, in da bi tudi v Srbiji potrebovali nekoga takšnega. Razmišljajo pa potem tudi o drugih stvareh, ne samo o velikih finančnih projektih, ampak tudi o okoljevarstvu, o tem, kako je center Ljubljane zaprt za avtomobile in ni takšne gneče kot v Beogradu.

Je pa seveda na mestu vprašanje, kako bi on funkcioniral kot srbski premier. Če pogledamo aktualnega premierja Đura Macuta, niti ne vemo natančno, ali obstaja.

Tako rekoč je lahko vsak premier, če je po volji Vučiću. Po mojem mnenju Janković nima možnosti biti izvoljen, ker ga pozna premalo ljudi in bi na ta način težko postal premier.

To obojestransko občudovanje me je presenetilo, še posebej tisto prvo pismo podpore Vučiću med protesti. Ampak če pogledam nazaj: v mojem mandatu sta se večkrat družila. Bila sta skupaj na odprtju Ikee, ko smo jo v Sloveniji še čakali, tudi kasneje se je družil z ministrom za gradnjo, ki je med osumljenimi za padec nadstreška v Novem Sadu. Ni pa presenetljivo, da je Jankoviću všeč projekt Expo 2027, tam je ogromno denarja, ogromno tujcev bo prihajalo – verjetno je tudi zanj to priložnost za promocijo. Potem pa, kdo ve.

BiH: "Tabor okoli Dodika ni več tako močan"

Ne moreva tudi mimo drugega Jankovićevega prijatelja v regiji – Milorada Dodika, zdaj že nekdanjega predsednika Republike Srbske. V Bosni in Hercegovini je bilo zadnje leto tudi zelo razgreto, predvsem zaradi napetosti med Banjaluko in Sarajevom ter med Dodikom in visokim predstavnikom mednarodne skupnosti Christianom Schmidtom. Ponovno je bilo mogoče slišati tudi retoriko o samostojni Republiki Srbski, kar je predvsem bošnjaški del prebivalstva opazoval s strahom – mnogi še niso pozabili krvave vojne med letoma 1992 in 1995. Kako bi ocenili razgreto dogajanje v BiH v zadnjem letu?

Retorika se je zaostrovala, ampak občutki ljudi se niso toliko spremenili – to ni nič novega. Novo je mogoče to, da so ZDA umaknile sankcije, mnogi se zdaj sprašujejo, zakaj in kaj je v ozadju. Tudi po nedavnih volitvah v Republiki Srbski ne moremo pričakovati nekih velikih sprememb. Milorad Dodik bo deloval nekje v ozadju.

Je pa sistem zelo podoben kot v Srbiji, samo da to poteka znotraj ene entitete znotraj Bosne in Hercegovine. Dodikov princip, ki ga je vzpostavil glede medijev in institucij, je zelo podoben srbskemu. Tako Dodik kot tudi Vučić, ko sta prišla na oblast, sta tudi nekako veljala za izbranca EU.

Upam, da v BiH ni več ljudi, ki bi bili pripravljeni prijeti za orožje za svoje voditelje. Je pa res, da ta retorika povzroča razkole v družbi – v Srbiji, v BiH in tudi znotraj Republike Srbske. Tabor okoli Dodika ni več tako močan, kot je bil, ko sem začel dopisniški mandat. Takrat namreč ni bilo dvoma, kdo bo zmagovalec volitev. Nazadnje, ko je bil izvoljen, je šlo zelo na tesno.

Mislim, da si je Dodik s potezami – recimo izganjanjem nemške ministrice za evropske zadeve in podobno – naredil medvedjo uslugo. Hkrati pa je to Dodik, kot ga poznamo. Dodik, ki stavi na Putina in računa na Vučića. Ampak tudi odnos med Dodikom in Vučićem ni tako enoplasten, ni to ena sama ljubezen.

Ne vem, kako se bo razpletlo v BiH, bojim pa se za njeno evropsko pot. Tudi z vidika, kaj vse je Slovenija naredila za njeno integracijo. Trenutno je med EU in BiH tako majhen skupni imenovalec in je skorajda nemogoče, da bi BiH v tej smeri lahko nadaljevala. EU ji je vsaj že desetkrat pogledala skozi prste in upala, da jo bo to spodbudilo. Ampak težko bo šla v EU, če v državi vladajo tako različna stališča, ob čemer ne smemo pozabiti še Hrvatov, ki imajo tudi neko svojo agendo. Vsake toliko časa je mogoče slišati tudi o hrvaški entiteti v BiH, ki je ni, pa bi jo radi imeli. So pa v tem smislu paktirali z Dodikom.

Situacija je zelo zapletena, kmalu bo 9. januar – dan Republike Srbske – in spet bo prišlo do zaostrovanja. Poslušali bomo izjave o neustavnosti, Srbi bodo trdili, da so zatirani, da ne morejo živeti skupaj v isti državi s tistimi, ki jih imajo za genocidni narod. Dejansko to poslušamo že skoraj pol leta, od 30. obletnice genocida v Srebrenici. To je debata, ki se ne konča. V 30 letih jim ni uspelo narediti enega koraka k spravi in ne moreš iti skupaj nekam, če se skorajda ne pogovarjaš.

"Preseneča me, da je Črna gora postala takšna zvezda"

Omenila sva že težave pri evropski integraciji Srbije in BiH, medtem pa na drugi strani Črna gora in Albanija hitreje napredujeta, omenja se ju kot državi, ki bi lahko še pred letom 2030 vstopili v EU. Kakšno je na Balkanu javno mnenje o EU? Kaj politika o tem govori ljudem?

V BiH je problem predvsem to razmerje med Republiko Srbsko in bošnjaškim delom, ki si bosta nasprotovala, kadarkoli bo to mogoče, tudi pri vprašanju EU.

Pri Srbiji je nekoliko drugače – tam imajo velik vpliv provladni mediji, ki več let niso znali povedati prav veliko lepih stvari o EU. K temu pa seveda veliko pripomorejo tudi politiki. Vučić ima toplo-hladen odnos, ker veliko stvari govori le za notranjo javnost, v zadnjem času pa so te njegove izjave prišle tudi na evropski parket, zato se je odnos z EU ohladil.

Marsikdo razmišlja, ali je Srbija z Vučićem sploh lahko članica EU. Podpora članstvu v EU je v Srbiji nizka, okoli tretjina ga podpira. Ampak, če vprašaš povprečnega Srba, ki ima otroka, ali bi ga poslal v Rusijo. Odgovor je seveda, da ne, temveč v EU.

Preseneča me, da je Črna gora postala takšna zvezda. Tam se dejansko niso stvari tako spremenile, kot se je spremenil odnos EU do te države, ki je majhna in jo zlahka "pogoltne". Unija trenutno potrebuje dobre primere in nima jih ravno veliko. Črna gora je v tem procesu že dolgo, poglavja je odpirala, zdaj jih zapira. Sta pa v državi tudi močna prosrbska in tudi pročrnogorska struja, ki imata med seboj težave. Nenavadno je bilo gledati volitve, ko so tam zmagale prosrbske stranke in je bila država polna srbskih trobojnic.

Albanija pa je po mojem mnenju zvezda predvsem zaradi premierja Edija Rame, ki bi ga lahko kdaj omenjali tudi v paketu z Vučićem, pa ga ne, ker je drugačen in je priljubljen pri voditeljih EU. Rama je vse resurse usmeril v EU, tam vsi delajo za EU. Albanija je dosegla daleč največji napredek na tem področju v zadnjih letih.

Najbolj nesrečna je Severna Makedonija. Jaz sem zelo rad hodil tja, Janja (žena, snemalka in montažerka Janja Lakner Anžin, op. a.) pa nekoliko manj. Vedno sem se spraševal, kakšna država bi to lahko bila, če bi šla po evropski poti skupaj s Slovenijo, ker smo bili v enem trenutku na istem izhodišču. Severna Makedonija bi bila povsem druga država. Tako pa je morala spremeniti ime zaradi Grčije, Bolgarija od nje zahteva spremembe ustave. Igrajo pingpong z njimi, zato se bojim, da bo tam navdušenje nad EU uplahnilo.

Če pa pogledamo Zahodni Balkan kot celoto, je pa razočaranje nad počasno integracijo vidno tudi v tem, kako mladi odhajajo iz regije. Dolgo so namreč verjeli, da bo EU prišla, zdaj pa si tega več ne predstavljajo, da se bo to zgodilo v času, ko so najbolj ustvarjalni. Največji problem Balkana je v resnici demografski problem, ki bo postal še mnogo večji.

Moskva in Beograd: "To ni tako globoko prijateljstvo, kot je mogoče videti na prvi pogled"

Slišati je, da mora EU čim prej zapolniti prostor na Zahodnem Balkanu, ker bosta v nasprotnem primeru tja prišli Rusija in Kitajska. A če smo realni, sta ti dve državi že tam, predsednik Vučić pa goji zelo dobre odnose z ruskim predsednikom Putinom. Vučić je bil letos na vojaški paradi tudi v Pekingu pri predsedniku Šiju. Zakaj vidi v Moskvi in Pekingu večje zaveznike kot v Bruslju?

Predvsem iz izkušenj, ki jih ima s Kosovom in Republiko Srbsko. Rusija in Kitajska sta njegovi zaveznici v Varnostnem svetu ZN, vedno lahko računa nanje. Ne vem sicer, ali gre vedno res za dvostransko ljubezen.

Rusija potrebuje območje vpliva, na Balkanu sta le še Srbija in Republika Srbska. Tudi v evropskem vidiku, če pustimo ob strani članice EU, ki so naklonjene Putinu. Če dodamo še kulturo, vero in cirilico, obstaja veliko povezav med državama. Zaradi tega je bilo težko pričakovati, da bo Srbija uvedla sankcije proti Rusiji. Bi se pa lahko stališče Moskve lahko zelo hitro obrnilo, če bi bili v igri njihovi interesi. To ni tako globoko prijateljstvo, kot je mogoče videti na prvi pogled.

Kitajska ima predvsem gospodarsko agendo – ne samo v Srbiji, ampak v Evropi nasploh. Prelom pri odnosih, ki so ga zaznali tudi ljudje, je bil v času covida. EU je takrat razmišljala, ali ima dovolj cepiva tudi za nečlanice, v Srbijo pa so takrat prihajala letala iz Rusije in Kitajske s cepivi in respiratorji. V Srbiji je bilo mogoče takrat velikokrat slišati, da prijatelja spoznaš v nesreči.

Sedenje na stotih stolih je problematično, a Vučić je to počel dobro, dokler je šlo. Zdaj se je to začelo malo spodmikati, ampak tudi njegovi nasprotniki so večkrat dejali, da če to gre, in če je Bruselj to pripravljen gledati, zakaj pa ne. Njegovi naravni zavezniki so bolj na vzhodu kot pa na zahodu. Ko pride v Bruselj, posluša kritike o Kosovu, človekovih pravicah, medijih, institucijah. Na Kitajskem in v Rusiji teh kritik ne sliši. Tam mu je prijetno, bolj kot v Bruslju.

Besedni dvoboj na novinarski konferenci prinesel prepoznavnost med sosedi in – rakije

Z Vučićem sta se na novinarski konferenci ob obisku predsednice republike Nataše Pirc Musar v Srbiji zapletla v besedni dvoboj. Očital vam je, da se vmešavate v srbske notranje zadeve, ko ste ga povprašali o protestih po streljanju v Beogradu. Kako se spominjate dogodka in ali je kako vplival na vaše novinarsko delo?

Vplivalo je tako, da so naslednji dan vsi sosedje – tudi tisti, ki me prej niso poznali – točno vedeli, kdo sem. Ko sem odhajal iz Srbije, so mi prinašali rakije za darilo zaradi tiste novinarske konference. Spomnim se, da to ni bila prva slaba izkušnja z njim, ampak prejšnje so bile relativno mirne – morda sem kdaj dobil po glavi s kakšno pikro izjavo, predvsem zaradi vprašanj o Kosovu. Je bil pa tisto ekstrem.

Celotna novinarska konferenca ob obisku Nataše Pirc Musar je bila zelo dolgočasna, nato pa je sledilo moje vprašanje, in ko sem slišal odgovor, sem takoj vedel, da imam temo za prispevek. Nato se je oglasila še slovenska predsednica, ki ga je malce "pošolala" glede svobode medijev. Potem sem bil jaz skupaj z obema predsednikoma novica dneva.

Ko pa ti prideš enkrat v srbske medije, se ti zelo hitro lahko zgodi, da se jih tri četrtine spravi nate. V mojem primeru so objavljali članke in prispevke z naslovi, kako je predsednik pokazal slovenskemu novinarju, ki se je vmešaval v notranjo politiko. Srbski mediji zelo hitro povzamejo to, kar Vučić reče. To je strankarski aparat, več kot 700.000 ljudi, ki ima večino srbskih medijev v pesti. Zato imaš pri nekaterih medijih občutek, da uredniki sedijo na predsedništvu.

"Tam res ne potrebujejo umetne inteligence ali lažnih novic, to oni proizvajajo vse sami"

O svobodi medijev v Srbiji je veliko govora, tudi na ravni EU, o tem pišemo tudi mediji v Sloveniji. Tam delujejo številni mediji, nekateri jim pravijo tudi državni, ki so uslužni predsedniku Vučiću. Tisti, ki ne poročajo tako, kot bi si želela oblast, pa se soočajo s političnimi pritiski. Mednje spadajo predvsem N1 Srbija, Nova, Danas in tudi nekateri drugi. Kako ste iz prve roke opazovali delovanje medijev v Srbiji in vpliv politike nanje?

To je to, kar sem prej že omenil, da eden od provladnih medijev zjutraj postavi agendo in jo potem izpolnjujejo cel dan vsi mediji – z zelo podobnimi naslovi, z zelo podobnim pisanjem. Imaš res občutek, da je urejeno iz enega konca. To, kar si je Vučić privoščil v mojem primeru na novinarski konferenci, ni nič v primerjavi s tem, kar doživljajo srbski novinarji vsak dan, še posebej kolegi z N1, Nove, Danas.

Lahko imaš ti kot politik neko mnenje o nekem, da ti ni všeč poročanje, ampak način, kako to počne Vučić, je po mojem mnenju nesprejemljiv po kakršnihkoli standardih. Vaše kolege z N1 je pogosto naslavljal kot novinarje ameriških medijev, večkrat si jih je tako ali drugače privoščil. Slika je v bistvu porazna, ker tisti, ki ne spremljajo tistega drugega pola, živijo v neki vzporedni realnosti. Vsak dan ti oblast prek svojih medijev razlaga, kako živiš bolje, celo bolje kot v EU, gospodarstvo raste. Če bi poslušal samo te medije, potem bi imel občutek, da živiš v Indiji Koromandiji in da ne more biti bolje.

V Srbiji se tudi ljudje prepirajo zaradi medijev. Mene so recimo spraševali, ali spremljam N1 Srbija, in potem si lahko dobil povsem drugačne odgovore. Eni so mi govorili, da to so tuji mediji in plačanci, na drugi strani ti pa rečejo, da je N1 edina svetla zvezda. Potem šele vidiš, kako problematična je srbska medijska scena.

Včasih v tamkajšnjih medijih vidiš stvari, za katere ne moreš verjeti, da jih gledaš. In tudi besed politikov, ki jih slišiš … včasih je res noro, četudi imaš že spuščene standarde. Delati je bilo včasih res problematično, vedno moraš pregledati kup virov in preveriti kup stvari, da sploh veš, kaj je res. Tam res ne potrebujejo umetne inteligence ali pa lažnih novic, to oni proizvajajo vse sami.

Smrtonosni poljub politike in gospodarstva

Da se želi Vučić polastiti vpliva na še zadnje neodvisne medije v Srbiji, je razkril posnetek telefonskega pogovora med direktorjem državnega Telekoma Srbija Vladimirjem Lučićem – Vučićevim zaveznikom – in novim direktorjem skupine United Group Stanom Millerjem. Kako ste ta posnetek razumeli vi?

To so stvari, za katere ne moreš verjeti, da se dogajajo. Najbolj smrtonosen je v bistvu poljub politike in gospodarstva. Če se to zgodi, lahko potegne za sabo, da bodo ljudi do konca prepričali, da živijo življenje, ki ga v resnici ne živijo. Pa ni bilo samo to, tudi Al Jazeera Balkan je takrat ugasnila. V enem trenutku smo izgubljali pomemben medij, potem smo govorili o tem, ali bomo izgubili še naslednje tri.

Kot televizijski novinar sem velikokrat gledal, kako N1 poroča s protestov – tudi če odmislimo vsebino – je to res neverjetno delo. Deset ljudi je na terenu delalo celo noč, jokali so od solzivca, ampak so delali naprej. In če tega ne bi bilo, ljudje prvih nekaj mesecev sploh ne bi vedeli, da protesti potekajo, pa je bilo tam na desettisoče ljudi. En del medijev v Srbiji je tako zelo kontroliran, da niso niti povedali, da v državi potekajo protesti, kaj šele, da je na ulicah ogromno ljudi.

Žalosti me tudi to, ker ima Balkan ogromno dobrih ljudi in dobrih zgodb – pa zaradi teh stvari takšne zgodbe ostanejo v ozadju. Res si ne predstavljam, kako bi bilo videti informiranje povprečnega državljana, če ne bi imel več N1, Nove in Danasa.

Zavedal sem se tudi pomembnosti vloge javne radiotelevizije. Seveda se lahko RTV Sloveniji očita marsikaj, ampak ko vidiš, kako poroča RTS, za katero lahko rečemo, da je državna televizija. Lahko rečemo, da je solidna državna televizija, ampak državna – ne pa javna. Zato so bili tudi protesti v nekem trenutku usmerjeni v medije. Ljudje se zavedajo, da brez svobodnih medijev težko dosežejo neke politične spremembe.

Študenti so morali najti nov način, kako priti do ljudi, torej prek družbenih omrežij. Niso več računali na radiotelevizijo in klasične časopise, ker so vedeli, da tam ne bodo prišli do ljudi. In uspelo jim jih je mobilizirati na neverjeten način. Srbska opozicija je ves čas opozarjala, da je težko kaj doseči zaradi medijev v državi, študentje pa so dokazali, da je mogoče, ker je njihova energija drugačna od opozicijske.

"Ko sva se vrnila v Slovenijo, sva se morala kar malce ustaviti"

Skupaj z ženo Janjo Lakner Anžin sta nedavno prejela tudi nagrado Društva novinarjev Slovenije za izstopajoči novinarski dosežek za vajino poročanje v devetih letih na Balkanu. Za vama je nešteto zgodb, prispevkov, reportaž, javljanj v živo. Kaj vama ta nagrada pomeni?

Saj veš, da delamo za nagrade (smeh, op. a.). Ampak je vseeno dober občutek, ko te nekdo vidi in opazi. Hkrati gledaš medijski prostor na Balkanu in razmišljaš tudi o tem, kje so mediji v Sloveniji danes. Nagrada je res en lep zaključek te balkanske zgodbe in ti da neko zadoščenje. Zelo sem hvaležen, da je nagrada prišla od kolegov novinarjev, še posebej, ker se je v tem času dogajalo ogromno drugih stvari, od Ukrajine do Gaze …

Vesel sem, da sva bila oba nagrajena, ker sva to interpretirala tudi kot nagrado za to, da sva zdržala devet let skupaj, 24 ur na dan, ker sva skupaj v službi in tudi izven nje. Kolikor je včasih to naporno, je pa po drugi strani tudi prednost, ker imaš nekoga, ki razume, kako deluješ. In tudi razume, da ko se nekaj zgodi, izpustiš vse iz rok in greš, tudi če je treba z avtom v Tirano. In to je čar dopisništva – težko je, ker pogosto nikoli ne veš, kaj bo jutri, ampak res nikoli ni dolgčas. Sploh zadnje leto je bil skoraj vsak dan deloven od jutra do večera. Ko sva se vrnila v Slovenijo, sva se morala kar malce ustaviti, ker mogoče postaneš odvisen od vsega tega adrenalina.

Dvakrat v življenju ste že preselili celotno življenje na drugo stran Evrope, dvakrat ste se nato vrnili v domovino. Kako je bilo priti po dveh takšnih mandatih v slovensko realnost?

Meni se res ne zdi, da se je v zadnjih desetih letih toliko spremenilo v Sloveniji, čeprav me vsi to sprašujejo. Na RTV je sicer ogromno nekih novih obrazov, drugače pa nisem imel nobenega problema. Sem pa ob koncu zadnjega mandata prišel tudi do točke, ko mi je bilo počasi že preveč.

Ko sem dobil datum zamenjave na dopisništvu, sem potem vse planiral okoli tega. Z družino smo se sicer pogosto vračali v Slovenijo, drugače je bilo v Berlinu, ki je malce dlje. Beograd pa je tako blizu, da lahko tudi za konec tedna skočiš v domovino. Vse čas sem tudi od tam spremljal, kaj se dogaja pri nas. Ni bilo velikega šoka, ker sem se pripravljal že dlje časa.

Res sem rad v Sloveniji, je pa dobro delati tudi neke primerjave. Ko sem bil v Berlinu, sem ves čas razmišljal, kako bi lahko bile neke stvari boljše, ko pa prideš na Balkan, pa si hitro rečeš, da je v Sloveniji res super. Pa še tam dobivaš ves čas potrditve od ljudi, ko te vprašajo, od kod si. So mi govorili, da v Sloveniji ni bolj zelene trave na svetu in da v Beogradu tega ne znajo narediti tako lepo – ob tem, da bo ta oseba trenutek kasneje frcnila na tla pokajeno cigareto. Ni se bil problem vrniti, bomo pa videli, kako bo. Pravijo, da krize pridejo kasneje.