Slovenska virologinja o izbruhu opičjih koz: Imamo že posnetke virusa

Intervjuji 28. Maj. 202206:00 > 15. Jun. 2022 17:41
Delite:
Tatjana Avšič Županc
Foto: Aljaž Uršej/N1

Ta teden je tudi Slovenijo dosegel izbruh opičjih koz, virusne okužbe, ki v zadnjem mesecu dviguje obrvi infektologov in epidemiologov po Evropi in ki nam vsem skupaj kvari olajšanje, ki je prišlo z umiritvijo epidemije covida-19. Kar zadeva zoonoze – bolezni, ki se prenašajo z živali na človeka – v Sloveniji ni večjega strokovnjaka od virologinje dr. Tatjane Avšič Županc, vodje laboratorija za diagnostiko zoonoz na Inštitutu za mikrobiologijo in imunologijo ljubljanske Medicinske fakultete. Z njo smo se pogovarjali v posebnem intervjuju za N1.

Opičje koze so že dolgo znani virus, ki razsaja predvsem v Afriki, kjer je naravno prisoten v nekaterih glodalcih – ime “opičje” je dobil zgolj zato, ker so virus najprej odkrili pri laboratorijskih opicah.

Tako velikega izbruha opičjih koz zunaj Afrike – odkritih je bilo že več kot 200 primerov okužb v 21 državah – še ni bilo oziroma ga še nismo zaznali. Potek bolezni je praviloma blag, do zdaj tokratni izbruh ni zahteval smrtne žrtve, vseeno pa izkušnje preteklih dveh let ne dopuščajo, da bi zgolj zamahnili z roko.

Prav v laboratoriju, ki ga vodi dr. Avšič Županc, so v ponedeljek potrdili prvi slovenski primer opičjih koz. Virus je bil prisoten v vzorcu, ki so jim ga poslali iz antiveneričnega dispanzerja Dermatovenerološke klinike v Ljubljani.

V zadnjem času si primeri zoonoz, bolezni, ki preskočijo z živali na človeka, sledijo dokaj hitro. Je to napoved tega, kar nas čaka v prihodnje in pred čimer že dalj časa svarite?

Res je. V zadnjih dveh desetletjih imamo s porajajočimi se nalezljivimi boleznimi opravka mnogo pogosteje kot v 20. stoletju. Večina od teh bolezni pa je ravno zoonoz. Na to vplivajo številni dejavniki, tako človeški, v smislu krčenja življenjskega prostora živali in povečevanja njihovega stika z ljudmi, kot okoljski, kakršne so podnebne spremembe.

So torej takšni izbruhi nekaj, na kar se bomo morali zaradi našega načina življenja navaditi?

Verjetno res. Bojim se, da bodo taki dogodki vse pogostejši. Priča smo ne samo novim porajajočim se boleznim, ampak je tudi vse več primerov, ko se že dalj časa poznane okužbe, predvsem virusne, začnejo pojavljati na povsem novih območjih, na katerih do zdaj z njimi niso imeli težav.

Tak primer je ravno virus opičjih koz, ki je endemičen v osrednji in zahodni Afriki, trenutno pa zaznavamo povečano število primerov v državah EU, pa tudi v ZDA, Kanadi in Avstraliji. Nekako že lahko govorimo tudi o epidemiji tega virusa, ki je do zdaj zunaj Afrike povzročal zgolj omejene izbruhe in posamične vnesene primere.

Kaj je tokrat drugače? Zakaj se je virus tokrat razširil bolj kot kadarkoli do zdaj?

Virus opičjih koz povzroča v endemičnih območjih Afrike pogoste izbruhe. Prvi večji izbruh zunaj afriške celine je bil leta 2003 v ZDA, ki je bil posledica uvoza okuženih živali – glodalcev, namenjenih za hišne ljubljenčke – iz zahodne Afrike. Virus je takrat okužil več kupcev teh živali, preskočil pa je tudi na drugo vrsto glodalcev – prerijske pse, z njih pa prav tako na ljudi. Kljub temu je bil izbruh dokaj hitro zamejen.

Ameriška družina opičje koze
Foto : Ameriška družina, ki se je leta 2003 z opičjimi kozami okužila prek svojega prerijskega psa (Profimedia)

Nekaj je bilo v preteklih dveh desetletjih tudi vnosov virusa prek okuženih posameznikov, a je šlo res bolj za posamezne primere. Tokrat je teh primerov več predvsem zaradi tesnih stikov, tesnega druženja. Hkrati pa je verjetno več primerov zaznanih tudi zaradi povečane pozornosti zdravstvenega osebja in epidemiološkega nadzora, ki je posledica pandemije covida-19, in napredka v laboratorijski diagnostiki.

Bi lahko rekli, da so ti primeri na neki način tudi posledica dveh let epidemije covida-19? V smislu, da želijo ljudje zdaj, ko epidemija slabi, nadoknaditi in izkusiti vse, za kar so bili zadnji dve leti prikrajšani?

Verjetno res ni naključje, saj so se ob slabljenju epidemije covida-19 ljudje začeli vračati v normalno življenje. Povečano druženje je zagotovo eden od dejavnikov, ki je prispeval k temu, da se je okužba tako razširila.

Glede na poročila naj bi se okužba trenutno širila predvsem znotraj populacije moških, ki imajo spolne odnose z moškimi. Hkrati strokovnjaki – da ne bi prihajalo do napačnih in zlonamernih interpretacij – poudarjajo, da dovzetnost za okužbo nima nič opraviti s spolno usmerjenostjo. Gre torej za naključje?

Tako je. Po trenutnih poročilih Svetovne zdravstvene organizacije in tako ameriškega kot evropskega centra za nadzor bolezni je večina tokratnih primerov okužb med moškimi, ki imajo spolne odnose z moškimi, okužba pa se prenaša s tesnimi telesnimi stiki. Prav lahko bi se te okužbe pojavljale tudi znotraj katerekoli druge skupine, ki ima tesne medsebojne stike.

Je že jasno, ali imajo trenutne okužbe na evropskih tleh skupni izvor?

Za zdaj kaže, da je izbruh posledica enkratnega vnosa, prihoda okužene osebe iz zahodne Afrike, najverjetneje Nigerije, v Evropo. Glede na do zdaj znane podatke o genetskih lastnostih vzorcev virusov pri okužbah v Evropi je to po mnenju kolegov, ki se ukvarjajo z evolucijsko biologijo, najbolj verjetna možnost.

Na novinarski konferenci v torek ste dejali, da na vašem inštitutu poteka postopek določanja genskega zaporedja virusa iz vzorca prvega odkritega okuženega Slovenca. Lahko poveste že kaj več?

Lahko se pohvalim, da imamo že posnetke virusa pod elektronskim mikroskopom neposredno iz vzorca prvega bolnika. Prav tako nam je že uspelo določiti genetsko zaporedje popolnega virusnega genoma neposredno iz vzorca kožne spremembe. Ta virus ima zelo velik genom – obsega skoraj 200 tisoč baznih parov DNK. Koronavirusi, največji virusi z RNK genomom, imajo denimo približno 30 tisoč baz.

virus opičjih koz
Foto : IMI

Smo pa že takoj ob prvi analizi vzorca s pomočjo specifičnega PCR-testa ugotovili, da gre, tako kot pri vseh ostalih primerih po Evropi, za zahodnoafriško genetsko različico virusa opičjih koz.

Ali že lahko z gotovostjo trdite, da virus, ki se širi po Evropi, nima kakšne nove mutacije, ki bi povečevala njegovo nalezljivost?

Glede genoma virusa iz slovenskega vzorca še ne morem povedati ničesar natančnega, ker nam ga še ni uspelo poglobljeno analizirati in primerjati z ostalimi znanimi genomi. Angleški kolegi, ki so do zdaj obravnavali največ primerov, pa vsaj za zdaj niso našli nobenih pomembnih mutacij. Poksvirusi so največji DNK virusi, z največjim in zelo stabilnim genomom. Mutacije se dogajajo mnogo redkeje kot denimo pri virusu SARS-CoV-2.

Slovenski strokovnjaki v zvezi z opičjimi kozami delujete precej mirni. Kako zelo prepričani ste, da se trenutni sporadični primeri ne morejo razviti v obsežnejšo epidemijo?

Še vedno vsi nekako živimo pod vtisom virusa SARS-CoV-2 in bolezni covid-19, a virus opičjih koz se vseeno prenaša precej drugače in nikakor tako zlahka. Prenos prek aerosolov do zdaj ni bil zaznan. Potreben je res tesen telesni stik, možen je tudi kapljični prenos v neposredni bližini okužene osebe, lahko pa se prenaša tudi prek perila ali denimo posteljnine. Virus je sicer lahko zelo dolgo časa stabilen v zunanjem okolju, a vseeno je tveganje za hitro širjenje okužbe v splošni populaciji majhno.

Tatjana Avšič Županc
Foto : Aljaž Uršej/N1

Ali ste od katerega od strokovnjakov, ki jih cenite, slišali kakšna opozorila, ki vas skrbijo?

Zaskrbljenosti še nisem občutila. Bolj je prisoten občutek nejevere v smislu: “Kaj vse nas bo še doletelo?” Seveda pa virologi v izjavah ostajamo previdni, kot vedno.

Je pa tudi na začetku epidemije covida-19 veljalo, da se virus prenaša zgolj kapljično, da ni asimptomatskega prenosa …

V primeru opičjih koz je dokaj jasno, da je človek kužen šele ob pojavu simptomov, najbolj pa ob pojavu kožnih lezij. Ne gre za nov virus, poznamo ga že dalj časa.

Je mogoče, da bi virus v Evropi preskočil na glodalce, ki bi postali naravni rezervoar, s čimer bi bolezen postala endemična tudi pri nas?

Kar ste opisali, je tako imenovana antropozoonoza, ko virus s človeka preskoči nazaj na žival. Na to je vsekakor treba biti pozoren, enako kot v primeru virusa SARS-CoV-2, kjer smo bili priča prenosu na minke, srnjad, v Sloveniji smo zaznali celo prenos virusa z lastnika na belega dihurja. Okuženi ljudje se morajo, dokler so kužni, iz previdnosti izogibati tesnih stikov ne le z ljudmi, temveč tudi z živalmi.

Proti virusu opičjih koz naj bi precej dobro delovalo tudi cepivo proti črnim kozam. To cepivo so dobili praktično vsi, ki so danes stari več kot 50 let. Ali se je nekaj zaščite ohranilo vse do danes?

Težko rečem. Nobena raziskava, ki bi to preverjala v zadnjem času, mi ni znana. Takrat smo bili cepljeni s cepivom, ki je vsebovalo živ virus, to pa so cepiva, ki so daleč najbolj imunogena, sprožijo najmočnejši imunski odziv.

Brazgotina cepljenje proti črnim kozam
Foto : Na cepljenje proti črnim kozam spominja značilna brazgotina (Profimedia)

Z leti je raven zaščite gotovo upadla, tudi sposobnosti našega imunskega sistema s staranjem slabijo, se je pa morda vsaj delna zaščita vendarle ohranila. Je pa iz raziskav v Afriki znano, da cepivo, s kakršnim smo bili cepljeni v Jugoslaviji, 85-odstotno ščiti tudi proti opičjim kozam.

Danes obstaja novejše cepivo proti črnim kozam, z virusom, ki se ne razmnožuje. To cepivo bi načeloma lahko uporabili tudi za zaščito pred opičjimi kozami, a v tem trenutku po mojem mnenju za to ni nobene potrebe. Če že, bi bilo smiselno cepiti zgolj najbolj izpostavljene ljudi, denimo laboratorijsko osebje in določene zdravstvene delavce. Ko sem v okviru svojega podoktorskega raziskovanja delala v laboratoriju ameriške vojske, so vztrajali, da me bodo še enkrat cepili proti črnim kozam, seveda že z modificiranim cepivom.

Obstaja sicer tudi cepivo, specifično razvito za zaščito pred opičjimi kozami, a v Evropi še ni registrirano.

Letos mineva 50 let od zadnjega večjega izbruha črnih koz v Evropi – marca leta 1972 v Jugoslaviji. Virus je na Kosovo prinesel romar, ki se je vrnil z Bližnjega vzhoda. Okužilo se je 175 ljudi, 35 jih je umrlo. Oblasti so takrat uvedle obsežno kampanjo vnovičnega cepljenja prebivalstva.

cepljenje proti črnim kozam
Foto : Cepljenje proti črnim kozam v Ljubljani; Posnetek zaslona prispevka v TV Dnevniku RTV Slovenija, 28.03.1972 (Vir: Europeana)

V dveh mesecih je bilo izbruha konec. Črnih koz nismo več videli. Zadnji primer okužbe pri človeku kjerkoli na svetu je bil potrjen 1977. Leta 1980 so Združeni narodi oznanili iztrebljenje črnih koz.

V ZDA naj bi imeli v strateških rezervah dovolj cepiva proti črnim kozam za praktično celotno prebivalstvo. V Sloveniji nimamo niti enega odmerka. Se vam zdi to odgovorno?

Vsakega cepiva, ki je registrirano v Evropi, bi bilo po mojem mnenju smiselno imeti na zalogi vsaj nekaj, če seveda nima preveč omejenega roka trajanja in so z nadomeščanjem povezani previsoki stroški. Tudi na nenadne izbruhe bolezni, na katere nismo neprestano pozorni, je dobro biti pripravljen. Vsaj za tiste, ki so v prvi bojni vrsti ob morebitnem izbruhu, je dobro imeti cepivo vedno pripravljeno.

Ali prebolela okužba z opičjimi kozami pomeni vseživljenjsko zaščito pred vnovično okužbo?

To naj bi veljalo za vse poksvirusne okužbe. Je pa res, da konkretno za primer opičjih koz v zvezi s tem ni bil narejenih veliko raziskav. Dokler je bolezen omejena na afriško celino, zanjo praviloma ni velikega zanimanja.

To je sindrom črnega kontinenta. Dokler se nekaj dogaja samo v Afriki, to zahodnega sveta ne zanima preveč. Ko začne bolezen oziroma virus enkrat povzročati težave v razvitem svetu, je denarja za raziskave vedno na pretek.

Ali bi bilo odkritje primera opičjih koz v Sloveniji sploh novica, če ne bi zadnji dve leti trpeli zaradi epidemije covida-19? Bi leta 2019 to poželo enako količino pozornosti kot zdaj?

Vprašanje je, ali bi te primere sploh odkrili. Saj zdravniki morda na to ne bi pomislili. Morda so že v preteklosti nekateri primeri ostali neodkriti. Ta povečana pozornost in previdnost je morda dobra plat naše izkušnje z epidemijo covida-19.

Kaj je v tem trenutku večja grožnja za javno zdravje – virus SARS-CoV-2 ali virus opičjih koz?

Zagotovo je virus SARS-CoV-2 za splošno populacijo še vedno bistveno večji problem. Virus opičjih koz, ne glede na razpršenost okužb po številnih državah, za zdaj ne predstavlja resne grožnje.

Kakšno jesen pričakujete?

Želim si mirno jesen, nisem pa prepričana, da nam SARS-CoV-2 ne bo še vedno povzročal preglavic. In prav lahko se zgodi, da se mu bodo pridružili še kakšni drugi patogeni virusi. Zagotovo ne bo povsem mirno.

Ne pričakujete pa ponovitve lanske jeseni?

Ne. Takih številk, kot smo jim bili priča v preteklem hladnem obdobju, ne pričakujem več. Precejšnji del populacije je prekužen, veliko je cepljenih, številni so s cepljenjem in okužbo pridobili hibridno imunost. Res pa ta imunost sčasoma oslabi in vnovič postanemo dovzetni za okužbo, enako, kot se dogaja s štirimi že dolgo znanimi prehladnimi koronavirusi. Verjetno bo tudi v primeru SARS-CoV-2 sčasoma podobno.

Vseeno pa je treba poudariti, da je v tem trenutku prebolevati covid-19 ali prebolevati okužbo s katerim od prehladnih koronavirusov še vedno neprimerljivo. Precejšen delež ljudi ima po prebolelem covidu-19 dolgotrajne težave, posledice, ki jih pri drugih koronavirusnih okužbah ni zaznati. Nisem prepričana, da bomo kdaj o virusu SARS-CoV-2 lahko govorili zgolj kot o petem prehladnem koronavirusu.

Kaj se v zadnjem času, od opustitve zaščitnih ukrepov, dogaja z drugimi virusnimi okužbami, ki so v zadnjih dveh letih za nekaj časa skorajda izginile?

Gripa se je spomladi že kar lepo razpasla. Večina respiratornih virusov se je spet začela pojavljati v večjem številu primerov. V Sloveniji letos pričakujemo tudi večje število bolnikov s klopnim meningoencefalitisom. Preteklo soboto smo pregledali šest vzorcev. Kar pet je bilo pozitivnih.

Ker je bilo lansko leto “mišje” leto – velika populacija miši, ki se je poznala tudi v rekordnem številu primerov mišje mrzlice – je pričakovati, da bo letos leto klopov, saj so mali glodalci njihov pomembni naravni gostitelj in vir hrane. Posledično je pričakovati večje število vseh bolezni, ki jih klopi v Sloveniji prenašajo – lymska borelioza, klopni meningoencefalitis, anoplazmoza, tularemija …

Klop
Foto : Ziga Zivulovic jr./Bobo

Začenja se tudi sezona komarjev. Nam bodo povzročali vse več težav v smislu prenašanja bolezni? Bomo morali v prihodnosti razmisliti o bolj drastičnih ukrepih za njihovo zatiranje?

Skupaj s strokovnjaki iz Prirodoslovnega muzeja Slovenije in Univerze na Primorskem že tretje leto preučujemo populacijo komarjev. Vzorce jemljemo vseh 12 mesecev v letu na več kot 130 lokacijah po vsej državi. Vsako leto najdemo kakšno novo vrsto, kakšno vrsto več. Podnebne spremembe pospešujejo širjenje nekaterih invazivnih tropskih vrst komarjev.

Tigrasti komar, ki je praktično že “udomačen” po vsej Sloveniji, je lahko prenašalec številnih patogenih mikroorganizmov. K sreči za zdaj še nimamo opravka s komarjem ščitarjem (lat. Aedes aegypti). Za zdaj mu v naših podnebnih razmerah še ne uspe prezimiti. Če oziroma ko se bo to zgodilo, pa bomo lahko imeli opravka z vsemi boleznimi, s katerimi imajo opravka v tropih. In takrat bo treba poseči po bolj drastičnih ukrepih.

Komentari

Vaš komentar