Menu Item
Zaradi ukrepov za zajezitev širjenja epidemije je avdio-vizualni sektor v zadnjih dveh letih večkrat popolnoma zastal. Kino kultura je stagnirala, se nato zopet poskušala postaviti na noge ter vnovič naletela na nemalo preprek. Spremenil pa se je tudi gledalec, saj se prvi v veliki dvorani ne počuti več varnega, drugemu so ukrepi odveč, spet tretji pa se je za časa zaprtja javnega življenja navadil na udobje domačega kavča in dostopnost platform pretočnih vsebin. S kakšnimi težavami se med epidemijo covida-19 srečujejo v Slovenski kinoteki, Kinodvoru, Kinu Bežigrad in Koloseju?
Na začetku tedna nas je bralec obvestil, da so se v ljubljanskem Kinu Komuna pojavile težave z ogrevanjem. Kot so nam pojasnili pristojni iz Koloseja, ki upravlja Kino Komuna, pa se s težavami z gretjem soočajo že vsaj dva tedna. Minuli konec tedna se je stanje zgolj poslabšalo. Ob tem se nam je porajalo vprašanje, s kakšnimi težavami se kini soočajo v zadnjih dveh epidemičnih letih ter kako je čas koronavirusa vplival na slovensko kino kulturo.
Kina od začetka epidemije ni bilo brez omejitev
V Slovenski kinoteki, kjer je mesto direktorice s 1. decembrom lanskega leta prevzela dolgoletna novinarka in urednica Ženja Leiler, so kljub vplivu epidemije zelo zadovoljni z obiskom. Maja, ko se je vlada odločila za dodatno sproščanje ukrepov, so tako začeli z “odplačevanjem dolga” in prva je bila na vrsti filmska retrospektiva Federica Fellinija. “Beležili smo dober obisk, po sprejetih nadaljnjih ukrepih, ko je začel veljati pogoj PCT, pa nas je bilo malce strah, da bo obisk zopet padel, vendar se je to zgodilo za zelo kratek čas,” pojasni Leiler in doda, da se trend upadanja števila obiskovalcev ni vzdržal.
V letošnjem in lanskem letu so sicer zabeležili približno polovico obiska, v primerjavi s številom obiskovalcev, ki je Kinoteko letno obiskalo v predkoronskih časih. Pri tem pa ne smemo pozabiti, da so bila vrata tega ljubljanskega kina letos zaprta 111 dni ter da imajo vsako leto julija tudi letni remont, ko je Kinoteka prav tako zaprta. V času zaprtja so se lotili prenove dodatnih prostorov na Miklošičevi, naredili so načrt prenove projekcijske kabine in zaprosili za sredstva, za katera menijo, da jih bodo v prihodnjem letu tudi dobili. Kot pojasni Leiler, je bil čas epidemije namreč bistveno bolj investicijsko prijazen, kot časi, ko je Kinoteka v polnem pogonu.
Problem, s katerim se soočajo v Kinoteki, je tako predvsem kadrovske narave. “Tu nekako ne moremo naleteti na odprta vrata, saj je zaposlovanje v javnem sektorju z zakonom o izvajanju proračuna vnovič ustavljeno, kar pomeni, da je Kinoteka že več kot 15 let na enakem številu zaposlenih,” pojasni sogovornica in doda, da to v praksi predstavlja deset stalno zaposlenih sodelavcev, enega zaposlenega pa financirajo iz lastnih sredstev. Prav tu so tako imeli v minulih dveh letih največ težav, saj so obratovali z okrnjenimi prihodki, a so zmogli brez odpuščanj. “Ko je bila dvorana zaprta, pa smo vsem našli vzporedno delo, in sicer predvsem zato, da se učinki epidemije ne bi kazali tudi na eksistenčni ravni,” še doda direktorica Slovenske kinoteke.
“Zaostrovanje razmer bo za vse nas ponovni udarec. To jesen smo denimo imeli izjemno bogat program, saj smo želeli izpeljati vse, česar nam v prvi polovici leta ni uspelo, tako da smo pravzaprav podvojili oziroma potrojili program in smo, priznam, izčrpani, ampak gledalci so se vrnili, zato se je ta trud tudi izplačal. Ponovno zaprtje kinodvoran in kino kulture na sploh pa ne bi prineslo nič dobrega.”
Ženja Leiler, direktorica Slovenske kinoteke
Če ne bomo ukrepali, bo kino le še butična dejavnost
Kot pojasni Ženja Leiler, pa ima Kinoteka v tem prostoru zelo specifično mesto, saj ni le kino, temveč je hkrati tudi muzej. Je javni zavod in kot tak financiran s strani države, kar drugi kini, z izjemo Mestnega kina Kinodvor in deloma Art kino mreže, niso. “Drugi kini so del filmske industrije in epidemija je pospešila neke procese, ki so bili že na vratih – to je velika selitev ljudi na gledanje filmov na zahtevo, torej v domačem okolju, pred čedalje večjimi in bolj sofisticiranimi ekrani. To pa je za samo prihodnost kinematografov precej preteče,” pojasni Leiler, vendar doda, da sicer sama meni, da se bodo gledalci vrnili v kino, saj je kino izkušnja kljub vsemu drugačna, od izkušnje, ki jo doživiš ob gledanju filma doma. Za nekatere filme je, tako Leiler, celo blasfemija, če jih ne gledamo v kino dvoranah.
“Naša naloga je, da čim bolj krepimo kino kulturo. Kino pa že dolgo ni samo “gledanje filma”, temveč ob tem ustvarjamo dogodke,” pojasni direktorica Kinoteke, kjer v želji, da bi kino ostal kulturni dogodek, organizirajo različna predavanja, okrogle mize in pogovore z ustvarjalci projektiranih del. “Zelo si prizadevamo, da bi se kino kultura ohranila ter da kino ne bi postal le potrošni dogodek, kakršnega ustvarjajo veliki kino-centri, ki pa se verjetno v epidemiji soočajo z večjimi težavami,” še pojasni sogovornica.
Hkrati se poraja vprašanje, ali se morda navade ljudi za časa dvoletne “nove realnosti” niso morda tako spremenile, da jim je gledanje filmov v dvoranah postalo že povsem tuje ter so se obiska kinodvoran odvadili. Kot pojasni direktorica Kinoteke, pri določenem segmentu gledalcev tega strahu ni. “Starejše generacije še prihajajo v kino, ker imajo odnos do obiska kina kot kulturnega dogodka oziroma dejanja kulture, medtem ko so mlajše generacije drugače vzgojene, saj jim zadošča ekran v velikosti telefona,” pojasni Leiler in doda, da si sicer niso sami krivi in ne gre za dejstvo, nad katerim se ne smemo zgražati. “Moramo pa na področju izobraževanja in filmske vzgoje na primarni in sekundarni ravni omogočiti ustrezne spremembe, saj se sicer lahko pripeti, da bo kino v neki bližnji prihodnosti le še butična dejavnost, namenjena neki kulturni eliti.”
“Ljudje si želijo filme gledati v družbi drugih”
Tudi v Kinodvoru so veseli, da so se po začetnem šoku ob prvem zaprtju kinematografov obiskovalci vrnili. “Naši obiskovalci so se vrnili takoj, ko je bilo mogoče. Ob ponovnem odprtju junija 2020 so se vrnile vse generacije obiskovalcev, še več – prišlo jih je več, kot smo jih lahko sprejeli,” pojasni Aliki Kalagasidu, predstavnica za odnose z javnostmi ljubljanskega Kinodvora in doda, da so tudi letos zabeležili soroden obisk projekcij kot lani.
Tako kot v Kinoteki pa so tudi v Kinodvoru prepričani, da še vedno nič ne more nadomestiti izkušnje ogleda filma v kinu. “Tudi za naprej ostajamo optimistični, saj je kinematografija ena najbolj žilavih dejavnosti. Poleg tega so že izkušnje prvega leta epidemije prinesla pozitivna opažanja: tudi med producenti, distributerji in filmskimi ustvarjalci se je povečalo zavedanje pomembnosti kinematografskega prikazovanja za uspeh filma,” še pojasni Kalagasidu in doda, da se je kino vselej uspešno prilagajal željam in pričakovanjem svojih obiskovalcev.
V Kinodvoru, ki bo 2023 praznoval jubilejno stoto obletnico svojega obstoja, sicer vseskozi prilagajajo svoje delovanje. Tako so denimo za potrebe zagotavljanja varnosti obiskovalcev med posameznimi projekcijami uvedli večji časovni razmik, da se lahko prostori dodatno prezračijo ter površine, s katerimi so gledalci potencialno v stiku, primerno razkužijo. Ker je tudi Kinodvor javni zavod, jim je kljub pandemiji uspelo ohraniti število zaposlenih, s pomočjo Mestne občine Ljubljana pa so namestili tudi nov projektov in zvočni sistem.
V letu 2020 so bili sicer zaprti kar 157 dni, nemoteno so delovali le 72 dni, z omejitvami pa 137 dni. Zabeležili so padec števila obiskovalcev za 65 odstotkov. V letu 2021 pa so bili zaprti 115 dni, vse od ponovnega odprtja kina 26. aprila pa delujejo ob različnih omejitvah, tudi z omejitvijo števila obiskovalcev. Zato upajo, da bodo v letošnjem letu, ki je bilo še težje kot 2020, saj so bili v pomembnem obdobju za obisk kina, tj. v prvih mesecih leta, zaprti, dosegli vsaj lanski rezultat.
“Kino je na različne načine ohranjal svoje bistvo – ljudje si v resnici želijo filme gledati v družbi drugih ljudi. To je ključna značilnost kina vse od njegovih začetkov in se ni spremenila ne glede na vse druge okoliščine, kljub tehnološkim spremembam in dosegljivosti filmov preko drugih kanalov. Zato – kljub posledicam pandemije – ostajamo prepričani, da si bo kino ne samo opomogel, pač pa bo postal še močnejši, prav zaradi svoje edinstvenosti.”
Aliki Kalagasidu, predstavnica za odnose z javnostmi Kinodvora
Druga plat zgodbe: okrnjen program in prazne kinodvorane
Nekoliko drugačni zgodbi pa lahko prisluhnemo, ko po težavah, ki jih pestijo, povprašamo ljubljanski Kino Bežigrad. V bežigrajskem kinu so bili denimo med epidemijo zaradi 81-odstotnega upada prihodkov primorani odpuščati, zaradi pomanjkanja dela pa se je od njih na lastno željo poslovilo tudi kar nekaj študentov. Pred epidemijo so tako redno zaposlovali devet sodelavcev, pa tudi študente in samostojne podjetnike. Med zaprtjem so obdržali le šest redno zaposlenih.
“Najprej nas je prizadelo zapiranje kino dvoran in z njim drastični upad prihodka. Ko smo dvorane končno le lahko odprli, smo se soočili še z nedostopnostjo filmov oziroma s pomanjkanjem filmske ponudbe,” razlaga predstavnica za odnose z javnostmi Kina Bežigrad Nuša Gril in pojasni, da so zaradi ustavitve distribucije in nestabilnih razmer po celem svetu studii premiere filmov zamikali na kasnejše datume, zaradi česar je bil program izjemno okrnjen. Temu pa so kot neizbežna posledica sledile tudi prazne kinodvorane.
Kljub težkim časom pa sogovornica meni, da se kino kultura postopno stabilizira in se vrača v predkoronske razmere. “Ko sta na velika platna prišla novi James Bond in Dune: Peščeni planet, smo z obiskom presegli vsa pričakovanja,” še pravi Gril in doda, da je bila njihova dvorana v prvem letu epidemije zaprta skoraj celo leto, najprej zaradi ukrepov za zajezitev širjenja koronavirusa, kasneje pa še zaradi pomanjkanja filmov, zaradi česar se jim poleti obratovanje sploh ni izplačalo. “Iz tega razloga smo vse svoje moči usmerili v naš drive-in kino, na katerem smo več ali manj vrteli večne klasike in s tem ustvarili večino prihodka,” pojasni Nuša Gril in doda, da imajo prav na račun tega za sabo rekordni sezoni drive-in kina, kjer so presegli vsa pričakovanja in zabeležili 60-odstotni porast obiska. V letošnjem letu so vrata kina odprli sicer šele maja, ko je na velika platna prišel film Hitri in drzni 9.
“Najprej smo se soočali z zaprtjem in fiksnimi stroški v tem času, potem s pomanjkanjem filmov in posledično praznimi dvoranami. Ob ponovnem odprtju smo naleteli na težavo vzpostavitve nove ekipe, trenutno pa nas zelo omejujejo novi ukrepi – najbolj nas oškoduje omejitev števila oseb v dvorani, saj ta trenutno deluje s polovično kapaciteto, kar nas, kot mono kino, drago stane.”
Nuša Gril, predstavnica za odnose z javnosmi Kina Bežigrad
Postavljeni v neenak položaj pred zakonom
Tudi v ljubljanskem Koloseju kot eno izmed najbolj perečih problematik izpostavljajo nenehne prekinitve in vnovične vzpostavitve “kinodogajanja”, tako v smislu rednega prikazovanja filmov kot tudi podpornih aktivnosti, kot so posebni filmski dogodki in festivali, organizacija Ljubljanskega filmskega festivala v dvoranah in vrnitev Festivala slovenskega filma (FSF).
Med največjimi težavami, s katerimi so oziroma se soočajo, pa Janja Plestenjak iz Koloseja izpostavi predvsem “konstantno prilagajanje številnim in raznovrstnim ukrepom, ki ne sledijo gospodarskim zakonitostim v smislu rentabilnosti in sami zmožnosti organiziranja. “Naša največja težava je omejitev obiska in predvsem prepoved gospodarske dejavnosti gostinstva, torej prodaje hrane in pijače, našega poglavitnega prihodka, kar nas postavlja v neenak položaj pred zakonom z gostinci, ki pa svojo dejavnost lahko opravljajo,” pojasnjuje Plestenjak in doda, da imajo iz tega naslova tudi nemalo težav pri komunikaciji s pristojnimi ministrstvi, tako z ministrstvom za kulturo in zdravje kot tudi z ministrstvom za gospodarski razvoj in turizem. Ker pa z nobenega ministrstva niso prejeli utemeljenih odgovorov, so se odločili obrniti tudi na ustavno sodišče.
Kolosej je bil sicer v zadnjih dveh letih epidemije zaprt skupno več kot deset mesecev, Kino Komuna, s katerim upravlja Kolosej, pa je bil zaprt 14 mesecev. O podatkih števila predvajanih projekcij in prodanih vstopnic ne želijo govoriti, saj da zaradi različnih omejevalnih ukrepov in prestavljanja filmskih projekcij v tujini niso primerljivi s predkoronskim časom. Kar se tiče kongresne dejavnosti, pa je ta dejansko upadla za sto odstotkov. Tudi o morebitnih spremembah števila zaposlenih niso želeli spregovoriti, saj da gre za interno poslovno informacijo.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje