Magnifico za N1: Rad se na ploh mečem na beton. Rad sem izjema

Intervjuji 07. Nov 202112:04 > 08. Nov 2021 11:002 komentarja
Delite:
Magnifico, Robert Pešut
Foto: Aljaž Uršej/N1

Robert Pešut alias Magnifico je žanrski kameleon, ki že več kot tri desetletja niza hite drugega za drugim. Povabi me v Tivoli, a ne na ples, temveč v svoj Dom svobode, znamenit tivolski studio, v katerem preživi večino svojega delovnega in prostega časa.

Tivoli ima prav posebno mesto v njegovem srcu. Tam je ne le njegov atelje, ki ga redkokdaj zapušča, temveč ga na ta del prestolnice vežejo tudi otroški spomini. Že kot otrok je poznal vsako potko v tem ljubljanskem parku, legendarni snemalni studio Studio Tivoli Aca Razbornika pa mu je omogočil, da je v enem prvih profesionalnih studiev začel ustvarjati zunaj shem institucij.

S samooklicanim balkanskim glasbenim šarlatanom sva se pogovarjala o občutkih, ki ga prevevajo med epidemijo, o volji do muziciranja in stanju, v katerem se je glasbeni sektor znašel danes, pa tudi o propadu Jugoslavije ter družbeni angažiranosti in humorju v glasbi.

Ustvarjali ste že vse, od narodnozabavne glasbe do pop hitov, oživljali ste sedemdeseta in pisali šansone, postali ste sinonim za balkan disko šlager. Z zadnjim izdanim singlom Sonce posijalo pa ste v svoj žanrski repertoar dodali še alpenšlager. Kaj je spodbudilo zadnjo stilsko metamorfozo?

Ukvarjam se s pop kulturo in muzikant sem, vse ostalo, kar zadeva žanrske naslove, me ne zanima. Izbiram jih predvsem zato, da bi publika ali ljudje, ki se ukvarjajo z glasbo, lažje razumeli, kaj počnem. Da ne tavajo v megli in ne tipajo v temi.

Živimo tudi v času, ko je vse, ne le v glasbi, kategorizirano. Potrošniki ne iščejo več zanimivih avtorjev, da bi potem poslušali njihovo celotno diskografijo. Tako je bilo včasih. Danes se iščejo žanri in jaz sem zelo težko žanrsko umestljiv. Glasbeno sem zelo pisan, da pa bi producentom in organizatorjem koncertov lahko olajšal delo, sem si nadel neko kategorizacijo. Hkrati pa me to tudi malo zabava.

Singel Sonce posijalo je izšel maja. Že takrat ste napovedovali, da se bliža izdaja novega albuma, a ga še kar ni. Kje se je ustavilo?

Se bliža. Nič se ni zataknilo, taki časi so. Zdijo se mi zelo neprimerni za novo ustvarjanje. Koga boli k***, ko nekdo napiše nov komad. Ni pozornosti ali prave želje po novitetah. In ko ni prave želje, se počutim, kot da se nekam rinem na silo, kot da se ponujam. Tega pa res ne maram.

Kje pa je trenutno fokus?

Razpršen je. Fokusa ni, tudi sam se tako počutim. Pozornost imam pet minut, nato se mi že več ne da. Niso se samo ljudje odvadili hoditi na koncerte, tudi jaz sem se odvadil. Po epidemiji bo vse drugače.

Robert Pešut – Magnifico o tem, kako je doživljal zadnji skoraj dve leti epidemije. “Kombinacija stiske, nervoze, upanja, lažnega upanja, saj bo, ah ne, ne bo.”

Decembra se vračate s skoraj polnoletno tradicijo božičnih koncertov v Stožice. Imate po lanski spletni izvedbi kaj več navdušenja, morda celo treme pred letošnjim božičnim koncertom, ki bo vnovič v živo?

Letos smo izvedli približno 15 koncertov, kar je bilo izjemno presenetljivo. Bili smo še kar v formi, tako mi kot publika. Kljub temu pa se je spremenilo ogromno, a ne znam točno opisati, kaj je drugače. Morda mora miniti še nekaj časa, da bomo znali ubesediti, kaj se je spremenilo. Letos je vse tako nepredvidljivo, prodaja kart je odlična, po drugi stani pa sami nismo prepričani, ali se bo koncert lahko izpeljal. Le upamo lahko, da nam ne bodo vnovično vsega zaprli. Brcamo v meglo in boksamo v prazno.

Kako ste se lotili organizacije dogodkov v takih časih, ko nič ni gotovo. Če še drži napoved Eventima, bo to edini veliki koncert decembra, meseca, ki je sicer veljal za koncertno izrazito ploden mesec.

Rad se na ploh mečem na beton. To sem zvadil že davno, zato sem pripravljen na takšne stvari. Poleg tega sem rad sam izjema in nekaj posebnega.

Težko najdete v svoji več kot tri desetletja trajajoči karieri način, kako še biti izviren?

Ne ukvarjam se s tem, kako biti izviren. Pol ure sem razmišljal, kaj novega bi lahko pripravil na letošnjem koncertu, pa sem prišel do zaključka, da ne bo nič novega. Stara jajca prodajam, tako kot vsi, ki so v mojih letih in toliko časa na sceni. Imam pesmi, ki jih imam, in precej jasno je, kaj bo na odru in kaj lahko ljudje slišijo.

Stopite raje pred veliko, razprodano dvorano Stožic ali se boljše počutite v intimnejšem vzdušju manjših koncertnih prizorišč?

Vsak koncert ima svoje zakonitosti. Najbolj pomembno je, da gre za koncertno dvorano, ne športno, saj športna ni narejena za koncert. Zelo težko jo je ozvočiti. Nadaljnje pa imam najraje koncerte, kjer je med 800 in 3.000 ljudi. Takrat se lahko vzpostavi medsebojna pozornost. Kadar je veliko ljudi, postanem zelo površen. Vseeno mi je, ali jih je sto tisoč ali deset tisoč, tako ali tako jih ne vidim. Nimam časa, da bi se ustavil in jih nagovoril. Ljudje reagirajo le še na samoglasnike in na vzklike. Križanke so tako recimo najbolj po mojem okusu. Tako po ambientu kot številu ljudi.

Dejali ste, da glasbeniki delate v tretji izmeni. Sodite torej v skupino, kjer se z vašimi besedami muzikantom pridružujejo natakarji, kurbe in policaji, ki delajo ne glede na to, kateri dan je, naj bo to valentinovo, božič ali novo leto. Do teh prazničnih dni ne gojite posebnega odnosa?

Nisem bil vzgajan v božičnem duhu. To imajo novejše generacije. Za vse praznike, ne glede na to, kateri so, muzikanti vidimo le to, da bodo ljudje potrebovali zabavo, da bodo želeli prisluhniti glasbi. V veliki meri praznike razumem skozi to perspektivo. Ampak ker nerad nastopam okoli novega leta, saj so ti koncerti večinoma na prostem in me zebe, tega ne počnem že dolgo časa. Tako sem zdaj tudi sam v nekem domačem okolju.

V preteklosti ste že povsem izgubili veselje do muziciranja, pa ste ga nato pred leti ponovno našli, kje ste sedaj? Pravite, da niso pravi časi za glasbeno ustvarjanje. Voljo za koncertiranje pa še kar vzdržujete?

Gre za dve, še kar različni stvari. Ustvarjam še vedno rad, ampak so taki časi, da ne morem končati. Tudi sicer sem nagnjen k temu, da bolj počasi ustvarjam. Več časa potrebujem, da naredim nekaj, kar bi nekdo drug naredil bistveno hitreje.

Je to morda posledica ležernosti, ki ji pripisujete status quo svojega ustvarjanja?

Poskušam upravičiti samega sebe. Kaj naj si drugače mislim, da je z mano nekaj narobe? Nato začneš zagovarjati, zakaj nekaj počneš tako, kot to počneš. Tako kot proticepilci, ki najdejo sto “tehtnih in pametnih” razlogov, zakaj se ne cepijo. Tako jaz najdem sto pametnih in tehtnih razlogov, zakaj ne morem nečesa narediti hitreje. Sploh ne gre za to, da imam rad ležernost, prav nasprotno, precej nemirna oseba sem. Nabijam malo.

Radi se zafrkavate torej?

Zelo rad.

Tudi odnos vladajočih do glasbenikov ni ravno spodbuden. Ker je glasbeni sektor med epidemijo postavljen na stranski tir, verjamem, da je težko najti voljo in motivacijo za glasbeno ustvarjanje?

Tega smo že vajeni, od nekdaj smo postavljeni na stranski tir. Se ti zdi nobel, da bi tvoja hči domov pripeljala fanta in rekla, da je muzikant? Niti ne, nismo ravno kasta ali poklic, ki bi ga pri nas cenili. Muzikant, cirkusant, ni ravno razlike. Če si na primer igralec, je na tebi takoj nekaj umetniškega, muzikanti pa so fičfiriči.

Tudi če glasbenik doseže neki renomé in njegove ime postane prepoznavno?

Še vedno ostane fičfirič.

V pogovorih z novinarji se pogosto vračate k razpadu Jugoslavije. Pravite, da ne morete razumeti, kako se je lahko zgodilo nekaj takega …

To je bil del moje mladosti. Verjamem, da je nekomu, ki je bil star pet let, za razpad Jugoslavije povsem vseeno. Starejši so se morda s tem hitreje sprijaznili. Jaz pa sem vzbrstel v Jugoslaviji in verjel v neke ideale. Imel sem moralni kompas, ki je bil orientiran drugače, kot je zdaj, in to te premakne. V vsakem primeru te prizadene, tudi če si bil vesel razpada, si bil na neki način prizadet, saj so se stvari, na katere si bil navajen, zrušile. Bodisi si bil vesel, da so se zrušile, ali žalosten, ampak prizadet si bil v vsakem primeru. To je samo stvar kovanca, ali je grb ali cifra.

Vidite morda kakšne paralele s trenutno družbeno polarizacijo v Sloveniji, ko se zdi, da država še nikdar ni bila tako razdeljena in se javnost deli na dva velika, drug na drugega neizmerno jezna pola, na cepilce in proticepilce. Na ljudi, ki se zavedajo alarmantnega stanja, in drugi pol, ki se ne zaveda resnosti epidemije.

Ne. Jugoslavija je bila utopična zamisel in je kot taka izvrstno funkcionirala, ljudje so bili razpoloženi za utopijo. Neki trenutek pa se je ljudem zdelo, da morajo utopijo zamenjati z racionalizmom, ki nas je na koncu pognal v kapitalizem. Jugoslavija je bila nadnacionalna tvorba, nacionalizem smo zatirali, teptali. Takrat se nam je zdelo, da bi to lahko uničilo nadnacionalno idejo, kar se je na koncu tudi zgodilo. Sedaj je ostala le nacionalna ideja, pa še ta je pasé, kot hlače na zvonec.

Ampak tudi te se vračajo v modo.

Ja, vse se vrača, kot bumerang. Ko že misliš, da neka stvar nikogar več ne zanima, se ta vrne v vsem svojem spektru.

Pred slabim mesecem je po spletu zakrožil tudi posnetek, na katerem Dodik prepeva vašo pesem Pukni zoro, češ da gre za ponarodelo pesem, ki so jo prepevali srbski vojaki, ko so se vračali iz bitk. Gre za pesem, ki so jo Srbi vzeli za svojo, vi pa ste dejali, da si je ne želite več igrati. Jo igrate le zato, ker imate občutek, da jo morate?

Nisem dejal, da je ne želim več igrati. Pravim le, da to pesem igrajo vsi v raznoraznih bolj ali manj posrečenih izvedbah, in sem tako nekako izgubil ekskluzivo nad izvajanjem pesmi.

Občutek imam, kot da mi je pesem, ki sem jo naredil, spolzela iz rok. Kot da ni več moja lastnina. Spečala se je z narodom in postala narodna. To je uspeh za pesem in pogrom za mojo nečimrnost. Ampak ta ni tako pomembna. Veseli me tak uspeh pesmi, da jo vsepovsod pojejo in da širi dobro voljo in ljubezen. Tudi legenda o nastanku pesmi, ki se je tako močno prijela in zasidrala, je le odraz njene moči. Dodika sem že trikrat ujel na tej isti zgodbi. Kot da bi mu nekdo napisal scenarij, ki ga prebere. Smešno mi je, vendar v končni fazi nisem nič komentiral. Bil sem tiho.

No, objavili ste posnetek brez besed, kjer si le ogledujete Dodikov govor, a zraven pripisali slavni citat “Svakog dana u svakom pogledu sve više napredujem“. Na kaj ste apelirali s tem?

Vsak dan nekaj novega izvem o sebi, o svoji pesmi in njenih številnih dimenzijah. Pesem je bila napisana v spomin na mojega starega očeta Dušana Pešuta, ki je bil res solunski borec. V iskanju inspiracije za ustvarjanje glasbe za film Montevideo, Bog te video sem se spomnil, da je bil moj deda v Solunu. Njegova vrnitev me je nato spodbudila, da sem lahko napisal besedilo. V resnici je to ljubezenska pesem, ki je prevedena tudi v španščino, ruščino in grščino, v Srbiji pa so začeli celo sami dopisovati kitice.

Kakšna pa je razlika med ustvarjanjem filmske glasbe ter snemanjem studijskega albuma?

Velikih razlik ne vidim. Vsega se lotim na soroden način. Pomembno je le veselje. Primarno zanimanje. Pri ustvarjanju glasbe za Montevideo me je vznemiril že sam postopek in proces kreiranja. Na voljo mi je bil orkester, snemali smo na kader, ponudile so se mi stvari, ki jih nisem še nikdar počel, le slišal sem, da morda obstajajo. Blazno veselje sem imel pri snemanju, drugače se najverjetneje takšnega projekta niti ne bi lotil.

V enem od intervjujev sem zasledila, da ste rekli, da smo v Sloveniji, kjer smo, ker Slovencem manjka humorja …

Sem res to rekel? Lagal sem. Ne mislim tako, znamo biti duhoviti, ne znamo pa humorja spraviti na veliko platno. Ne znamo ga nekomu pokazati, nekaj nam zmanjka. Med sabo se znamo prav dobro zafrkavati in zmerjati in imamo odličen humor.

Smo preveč nesamozavestni, morda preveč samokritični?

Najverjetneje gre za kombinacijo vsega. Kdo bi vedel. Jaz uporabljam humor v glasbi, in vse stvari, ki so mi všeč, vsebujejo neko mero duhovitosti. The Beatles so duhoviti, medtem ko Rolling Stonesi niso duhoviti, jemljejo se preveč resno.

Beatli so vaš velik vzor kajne. Vaša glasbena šola?

Da, oni so duhoviti in Mozart ravno tako. Na samotni otok ali na Luno bi vzel Mozarta in Beatle. Obstaja seveda še cel kup genialne glasbe, vendar bi v primeru omejenega prostora vzel to dvoje.

O začetku vašega glasbenega ustvarjanja še nisva spregovorila. Kako gledate na pot, ki se je začela v kletnih prostorih s kasetami in The Komunala Brothers, se vila naprej mimo skupine U’Redu, pa prek narodnozabavnega obdobja, balkan disko šlagerja in vsega vmes? Kje na tej poti ste prvič našli svoj glas, zvok Magnifica?

To se nikdar ne zgodi, ni tako enostavno, da le najdeš svoj zvok. Medtem ko ustvarjaš, samo ustvarjaš. Šele ko gledaš za nazaj, lahko morda posplošiš, da si imel v nekem obdobju specifičen zvok, vendar nihče namenoma ne ustvarja nekega specifičnega zvoka. Poleg tega verjetno ne znaš drugače ustvarjati in zelo težko pobegneš od samega sebe. Hkrati tudi nima smisla bežati, in na tak način nastane stil. Tega torej ne počneš zavedno. V nekem stilu ustvarjaš, ker te to zabava, pa tudi zato, ker imaš omejene možnosti in verjetno drugače ne znaš ustvarjati. Tako je bilo tudi pri meni. Začel sem peti nizko, ker sem slabo zvenel v višjih legah, in tako je nastal moj prepoznavni, zatohli bariton.

Torej ni nekega lajtmotiva, ki označuje vašo glasbo?

Ne znam ga najti, najverjetneje bi ga našel kdo drug. Morda kakšen glasbeni kritik, ki se s tem ukvarja. Človek samega sebe velikokrat ne vidi v pravi luči.

V nekem intervjuju ste rekli, da je Magnifico zelo podoben župniku. Oba se pred nastopom preoblečeta, stopita pred občinstvo, začne se glasba in …

in prodajava šuplje priče (prazne zgodbe, op. a.).

Velik del je torej igra. Kolikšen del Roberta je v Magnificu in koliko Magnifica je v Robertu?

Vsak, ki stopi na oder, za govorniški pult, za oltar, do neke mere igra. To, da se ljudje želijo izpostavljati, da se postavijo na oder in želijo, da jih ljudje gledajo, je neke vrste motnja oziroma diagnoza. Gre za debelo nečimrnost in od tega navdušenja ljudje postanemo odvisni.

Morda v tem tiči razlog, da ste pred leti izgubili voljo do muziciranja? Ko ste se za nekaj časa umaknili od glasbe ter nato ponovno našli zagon?

Ne, takrat sem imel slab band, nismo dobro zveneli, zato nisem imel prave volje. Če imaš občutek, da stvari ne počneš dovolj dobro, v tem ne uživaš. Izgubiš tudi samozavest. K sreči nisem odvisen samo od nastopanja in mi tudi samo ustvarjanje glasbe pomeni veliko.

Zase pravite, da radi delate hite in da ne marate umetnikov, ki so prepričani, da s svojo glasbo lahko povzročijo družbene spremembe. Da glasba ni namenjenega temu in gre v tem primeru za demagoško izkoriščanje glasbe.

Prepričan sem, da glasba ne premika družbenih norm. V 60. in 70. letih je bilo pomembno, kaj sta mislila John Lennon in Bob Dylan. Zanimive so bile njihove interpretacije realnosti. Pravilna oziroma čudna vprašanja sta postavljala. Vendar je bistveno, da se za temo zavzame širša družba in politika. Sama od sebe glasba ne premika ničesar. Je le svojevrsten odraz časa in prostora.

Potem se ne strinjate, da je vaš komad Kdo je čefur z naslavljanjem problematike priseljencev z juga ali vaš projekt Sester in komad Magnifico je peder s problematiziranjem homofobije spodbudil družbeno prevpraševanje?

Pa imate občutek, da se je kaj spremenilo? Z izjemo tega, da se sedaj na glas pogovarjamo o teh temah, ni bistvenih razlik. Že to je nekaj, pa vendar.

V čem pa je potem funkcija glasbe?

Predvsem v tem, da boža dušo, zabava, izvablja smeh ali solze. Muzika, ki ne izvablja solz ali smeha, niti ni neka muzika, pravijo stari muzikanti.

Kako pa komentirate že pred časom podano izjavo predsednika vlade Janeza Janše, ki se je lanskega maja na Twitterju spravil na vašo kampanjo za trgovsko verigo Spar, češ da kršite slovensko ustavo. Takrat se je ugibalo, da Janša cilja na 11. člen ustave, ki pravi, da je uradni jezik v Sloveniji slovenščina.

Kot vidiš, ne dajem komentarja, niti na Dodika niti na Janšo. Nimamo nič skupnega, nismo hodili v iste šole, nismo gledali istih filmov, še manj smo poslušali isto glasbo. Oni imajo v svojih rokah izvršno moč, meni ostane le ignoranca. Enostavno me ne zanima tak način komuniciranja, kot ga imajo oni. Sploh pa preziram nekulturne, primitivne in arogantne ljudi, ne glede na to, kakšno funkcijo imajo.

Uspeli ste brez formalne glasbe izobrazbe. Se vam zdi, da vam je morda ravno to dalo toliko svobode, da ste lahko razmišljali onkraj indoktriniranega razmišljanja, onkraj ustaljenih okvirov?

Ah, ne, žal mi je, da nisem hodil v glasbeno šolo. Sem kot pisatelj, ki ne zna niti pisati niti brati ter narekuje drugim, da pišejo namesto mene. Zagotovo bi bilo bolje, če bi znal, a enostavno nisem imel volje. Ležernost je le lepša beseda za lenobo. Zanimalo me je le to, kako bi bil lahko bolj na komot.

Kljub temu pa ste izdali notno zbirko, ki je prirejena za klavir oziroma kitaro. Kako je nastala ta ideja? Kako je nastal končni seznam skladb, kako ste se odločili, katere prevesti v notni zapis?

Želel sem videti svojo glasbo napisano. Pesmi pa sem izbiral po načelu najbolj znanih in primernih za notni zapis.

Tudi vaša žena Barbara je pesnica in pisateljica, je ona prva, ki sliši vašo glasbo? Jo najprej predstavite njenim kritičnim ušesom?

Če ni prva, pa je ena od prvih. Veliko mi pomeni in navajen na to, da izrazi svoje mnenje.

Ste tudi vi potem prvi, ki prebere njena dela?

Tudi, čeprav se mi zdi, da ona manj potrebuje moj komentar kot jaz njenega.

Je bil morda ta epidemični čas še posebej težek za vaju tudi z vidika njene bolezni in težje dostopnosti do zdravniške oskrbe?

Ne, njena bolezen je bolj stvar specialistov, do katerih pa je dostop omogočen, če ne drugače, vsaj prek telefona. Moje življenje se v epidemiji ni bistveno spremenilo. Prijatelji me zafrkavajo, da je moje gibanje kot pri hokejskem vratarju, grem le levo in desno. In moj življenjski stil je bil tak, tudi ko ni bilo epidemije.

Bi morda še sami kaj dodali?

Ne. Če me nihče nič ne vpraša, sem raje tiho.

Za konec ga prosim še, da mi nekaj zaigra. Glede na lokacijo najinega pogovora se mi zdi morda najbolj primerna prav skladba Tivoli. In ker pri roki ravno nima uglašene kitare, Magnifico zaigra na klavir.

Komentari

Vaš komentar