Menu Item
V ljubljanski operi smo pred začetkom prve dnevne vaje obiskali Urško Švara Kafol, eno od štirih opernih šepetalcev, ki v Sloveniji izza kulise nudijo pomoč nastopajočim takrat, ko jo ti najbolj potrebujejo. Pojasnila nam je, kako je postala šepetalka, kaj je pri tem edinstvenem poklicu najbolj težko ter koliko ljudi je dejansko vpetih v pripravo predstave.
Urška Švara Kafol prihaja iz glasbene družine. Njen dedek Danilo Švara je bil priznani slovenski skladatelj in dirigent. Rodili so se mu trije otroci: Igor Švara je kot najstarejši zakorakal po očetovih stopinjah ter postal dirigent. Sledila sta še dvojčka Danila Švara, ki je postala baletna plesalka, ter Damjan Švara, ki je pel v Ljubljanskem oktetu ter v dijaških in študentskih letih v opernem orkestru igral kitaro. Damjanu se je rodila hči Urška, ki je od rane mladosti obiskovala operne in baletne predstave, zato ni čudno, da se v ljubljanski operi počuti kot doma.
Kot je pojasnila Švara Kafol, sama sicer ni od nekdaj vedela, da jo bo pot zanesla v glasbene vode. Čeprav ji je bila opera tako rekoč položena v zibko, je karierno pot sprva začela drugod. Končala je študij likovne pedagogike, med iskanjem službe pa je bila neuspešna, in takrat je videla razpis za opernega šepetalca. “Začela sem razmišljati, da bi bilo to delo lahko primerno zame. Ker je bila opera vedno prisotna v mojem življenju in mi je všeč dinamično delo, sem enostavno poskusila in se resnično našla v tem delu,” je pojasnila sogovornica.
Če v dvorani sedimo med gledalci in opazujemo oder, je njeno mesto na desni strani odra za zaveso. Tam ima svoje s strani zatemnjeno stojalo, da svetloba ne seva na oder, pa tudi note in monitor, s pomočjo katerega spremlja dirigenta. Tako najlažje ve, kdaj nastopi pavza ter kdaj bi kdo moral vstopiti v gledalčevo vidno polje. Včasih so bili šepetalci postavljeni v orkestralno luknjo ter bili s telesom obrnjeni proti odru in stran od občinstva. Dogajanje na odru so lahko spremljali frontalno ter lažje vzpostavili očesni stik s pevci. Danes pa so šepetalci bolj skriti ter med predstavo le po potrebi rešujejo nastale situacije.
Časa za razmislek ni, glasba teče dalje
Letos je vstopila v osmo sezono, ko je pri SNG Opera in balet Ljubljana zaposlena kot operna šepetalka. V vsej Sloveniji so sicer le štirje, po dva v ljubljanski in dva v mariborski operi, njihovo delo pa se od dela gledaliških šepetalcev pravzaprav v marsičem razlikuje. Operni šepetalec mora zelo dobro poznati glasbeno teorijo. Kot je dejala Švara Kafol, mora imeti občutek za glasbo, opero pa mora “imeti v ušesu”. “Biti moraš glasbeno pismen, torej znati brati note, biti pa moraš tudi ritmično in časovno natančen, le tako si lahko dovolj samozavesten, da dobro opravljaš tako zahtevno delo,” je pojasnila in dodala, da brez ustrezne glasbene izobrazbe za kuliso pevcem nisi v pretirano pomoč.
Izpostavila pa je tudi pomen dobre dikcije. “Oder je namreč zelo širok in včasih morajo pevci besedilo prebrati kar z ustnic. V resnici je najboljša kombinacija, da te slišijo in berejo z ustnic,” je pojasnila sogovornica in dodala, da stoji tako daleč, da zvok včasih ob vsem hrupu enostavno ne pride do pevca, ki v danem trenutku potrebuje pomoč.
Na začetku ji je bil v veliko oporo mentor Dejan Gebert, drugi šepetalec ljubljanske opere. Z njim je nekaj časa hodila na vaje ter opazovala način dela, nato je bila na neki točki vržena v vodo in je morala splavati. Še vedno se spominja svoje prve predstave, s katero je začela šepetalsko kariero. Šlo je za Rossinijevo komično opero Seviljski brivec, pri kateri je med ustvarjalci mogoče najti tudi Urškinega strica Igorja Švaro. “Prva predstava, na kateri sem šepetala, je bila zame neznan svet. Nisem vedela, kako glasna sem lahko, in bila sem absolutno pretiha,” je pojasnila. Olajševalna okoliščina je bila tudi, da je bila prva opera, pri kateri je bila vpeta v ustvarjalni proces, v slovenščini. “Pri nas so opere v italijanščini, nemščini, francoščini, češčini, ruščini, pa tudi opere v latinščini smo že imeli, tako se mi zdi, da začetek ni bil tako hud,” je še dejala Švara Kafol.
Kot šepetalki ji kljub jezikovni raznolikosti opernega besedila sami sicer ni treba biti poliglotka. So pa pri pripravi na predstavo v stiku z lektorjem za jezik, v katerem je opera odpeta, in ta nato pomaga pri pravilni izgovarjavi. Lektor je prisoten tudi na vseh vajah in pomaga pri usmeritvah, za vse opere, ki niso v slovenščini, pa šepetalca dobita tudi prevode. Ne glede na jezik mora operni šepetalec zelo dobro poznati opero, saj glasba teče dalje in ni časa za razmislek. Če se zgodi neprijetna situacija, moraš reagirati hitro, ker časa ni,” je še zaključila.
Bolje, da te sliši več ljudi, kot da te ne sliši nihče
V nasprotju s prevladujočim prepričanjem šepetalci pravzaprav zelo redko šepetajo. “Ko imamo vaje s klavirjem in je predstava še v pripravljalni fazi ter se pevci bolj posvečajo napotkom režiserja, moram biti pravzaprav kar glasna. Velikokrat se tudi derem, saj moram preglasiti klavir, pa tudi kakšnega drugega pevca, če jih poje več hkrati, ali pa kar cel zbor, kar je seveda nemogoče,” je pojasnila Švara Kafol. Kot je še dodala, se v bližini orkestra ustvari nekakšna zvočna zavesa, torej je v sami dvorani redkokdaj čista tišina. “Če pa se slučajno zgodi, da pevec ob razmeroma tihi dvorani pozabi besedilo, je bolje, da si tako glasen, da se te sliši tako na odru kot pod njim, kot pa da te ne sliši nihče,” je še pojasnila sogovornica.
Na vprašanje, kako pogoste so med predstavo šepetalske intervencije, pa je Švara Kafol odvrnila, da je to odvisno predvsem od tega, kako kompleksna je posamezna opera. “Tudi pevci se med seboj razlikujejo, nekateri potrebujejo malo več pomoči, drugi manj,” je pojasnila in dodala, da se pogosto tudi sama odloči, ali bo že preventivno podala kakšno besedo, ali bo počakala, da jo pevec, ki mu je beseda ušla iz spomina, poišče s pogledom. Je pa vsem predstavam skupno to, da nikoli ne ve, kaj dejansko lahko pričakuje, torej mora biti pripravljena na vse in se na nastalo situacijo odzvati v trenutku.
Čeprav se je v preteklih sedmih sezonah malodane na pamet naučila več kot 40 različnih oper, se še vedno rada odpravi v opero ter si predstave, ki jih pripravljajo, ogleda tudi kot povsem običajna gledalka. Kot je še pojasnila sogovornica, je sicer tudi po sedmih letih šepetanja pred kakšno premiero, predvsem ko gre za bolj kompleksno opero, pri njej še vedno občasno prisotna trema. “Na začetku so se mi pri prvih uprizoritvah še šibila kolena, a sedaj sem bistveno bolj suverena,” je še pojasnila. Vse opere pa tako ponotranji, saj jih sliši tolikokrat, da je to neizbežno, da se ji glasba vrti še v sanjah.
Zaodrje kot mravljišče
V pripravo predstave je vpetih ogromno ljudi, tudi če ne štejemo ansambla in orkestra. Že če začnemo pri tem, da mora biti oder čist, so prve na vrsti čistilke. Rekviziterja sta odgovorna za to, da so vsi rekviziti na svojem mestu. Korepetitorji poskrbijo, da znajo vsi odpeti svojo vlogo, ter do začetka vaj z orkestrom – te se začnejo šele dobra dva tedna pred predstavo – na vseh režijskih vajah za klavirjem spremljajo pevce. Inspicient je neke vrste “stage manager” in med predstavo skrbi, da so vsi na pravem mestu, da predstava lahko teče, kakor mora. Med predstavo kliče pevce na oder, daje znake tehnikom in vrviščarjem ter vodi vse, kar zadeva delo v zaodrju, od dviga zavese do spusta. Potem so tu še garderoberji, maskerji, frizerji, tonski mojstri, tehniki in lučkarji. Pa tudi vrviščar, ki poskrbi, da so luči in posamezni viseči scenski elementi pravočasno spuščeni oziroma dvignjeni. Gre pravzaprav za ogromen živ organizem, ki deluje v ozadju in poskrbi, da zadeve tečejo nemoteno. Na vse te delavce se pogosto pozabi, in dokler ne pokukaš v zaodrje, pravzaprav sploh ne veš, koliko ljudi je vpetih v pripravo predstave ter koliko jih zasleduje skupni cilj – torej to, da se predstava izpelje tako, kot se mora.
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!