Slavoj Žižek: Smo v času, ko ni več standarda, s katerim bi merili žalost

Trije svetovni voditelji, Putin, Ši in Trump, srečajo Boga. Vsak mu lahko postavi eno vprašanje. Najprej do Boga pristopi Putin in reče: "Kako bo zdaj, ko zmagujemo v Ukrajini. Bo Evropa naša?" Bog reče: "Ne, ne, ne. Morda boste dobili Ukrajino, ampak čez 20, 30 let boste kitajska provinca." Putin se žalostno obrne stran in začne jokati. Potem Ši ves vesel vpraša: "Torej, Rusija bo naša, kako bo pa z nami?" Bog reče: "Mogoče bo Rusija vaša, samo gospodarsko se vam pa ne bo izšlo. Ne boste dobili Tajvana, še več, Tajvan vas bo koloniziral." Ši se obrne okoli in začne jokati. Potem stopi naprej Trump in reče: "Krasno in kako bo, ko bom jaz na oblasti čez 10, 20 let?" Bog se obrne okoli in začne jokati.

Kot se na predstavitvi v polni dvorani Alme Karlin v Cankarjevem domu pošali Slavoj Žižek, njegovo filozofsko pisanje velikokrat izhaja iz tega, da sliši neko obsceno šalo, nato si mora izmisliti teorijo, da lahko nekako upraviči njeno uporabo. In prav s šalo, ki se konča v tipičnem heglovskem obratu in je v originalni verziji izvirala iz časa Nixona in Brežnjeva, a jo je za aktualne globalne razmere prilagodil prav Žižek, filozof slikovito ponazori aktualno družbenopolitično dogajanje, tj. stanje, v katerem smo se znašli danes.

Nimamo globalne orientacije

Osnovna teza, ki jo Žižek predstavi v svojem zadnjem delu Nebesa v razsulu – ki je sprva sicer v izvirniku izšlo v angleškem jeziku, zdaj pa ga je v slovenskem prevodu izdala tudi Cankarjeva založba –, je tako ta, da smo prišli do točke, v kateri je stanje na Zemlji v globoki krizi, a kriza se tu ne konča. Tu vlada grozna zmeda, umanjka pa nam tudi samo merilo oziroma standard, lacanovsko rečeno veliki Drugi, s katerim bi tuzemeljski nered merili.

"Nimamo globalne orientacije, saj je tudi tam nered, razsulo. Tudi nebesa so v razsulu," avtor pojasni na predstavitvi novega dela. "Smo v času, ko ni več standarda, s katerim bi merili žalost," pojasni slovenski filozof.

Gre za majhno terminološko razliko oziroma hipotezo, ki naredi korak dlje od teze, ki jo je izrekel Mao Cetung, ko je rekel "pod nebesi je vse v razsulu: situacija je odlična". V osnovi je torej geslo predsednika Komunistične partije Kitajske iz časa kulture revolucije moč razumeti kot veselo, a iluzorno geslo. "Trenutni družbeni red razpada, kapitalizem propada, na pragu je komunistična revolucija. Kaos, ki trenutno vlada, bo namreč revolucionarnim silam omogočil prevzem politične oblasti."

A danes ni tako, podnebesna sfera ostaja v razsulu, a ta razdrobljeni kaos številnih kriz – od pandemije in njenih posledic, do digitalnih groženj, globalnega segrevanja in drugih okoljskih kriz– ne predstavlja več izhodišča za revolucijo, temveč v večji meri nevarnost samouničenja. "Kot zaradi trenutnih kriz /.../ postaja vse očitneje, globalna kapitalistična ureditev dosega svoje omejitve in grozi, da bo človeštvo potegnila v brezno samouničenja." Kot zapiše Žižek v šestem eseju, bi dandanes naš cilj moral biti radikalnejši.

"Trenutek radikalnih političnih odločitev"

Četudi se na prvi pogled situacija zdi brezizhodna, edina smiselna drža, ki nam preostane, pa pesimistična, Žižek v svoji nihajoči se teoretski drži privzame tudi zmerno dozo optimizma. Ne gre za prepričanje, ki bi vlivalo upanje, kajti upanje, tako Žižek, je izgovor tistih, ki namesto da bi sami delovali, čakajo na nekoga, ki bo deloval namesto njih.

Kot zapiše v poglavju Svetloba na koncu predora predora?, so na obzorju že nove pandemije. "(G)lobalno segrevanje, požari in suše uničujejo okolje; ekonomski učinki pandemije bodo udarili pozneje in dodatno spodbudili proteste javnosti; digitalni nadzor naših življenj bo ostal, medtem ko so težave z duševnim zdravjem v porastu … Morali se bomo naučiti živeti /.../ s celotnim naborom medsebojno povezanih katastrof. Če se zdaj sprostimo, je tako, kot da bi zaspali za volanom drvečega avtomobila na ovinkasti cesti. Sprejeti bomo morali številne odločitve in vse ne morejo temeljiti na znanosti. Zdaj je trenutek radikalnih političnih odločitev."

Današnja groza, tako Žižek, je tako v tem, kar imenujemo libertarni fašizem. Gre za fašizem, ki ga na osebni ravni sicer izkušamo kot popolno svobodo, a smo dejansko kontrolirani veliko bolj kot kadarkoli prej. Kot pesimistično pravi, pa nas verjetno čaka tudi mračna prihodnost. "Ne zgolj zaradi težav, ki so nam že znane, tj. možnost medetničnega nasilja, umetna inteligenca, okolje, temveč predvsem zaradi načinov, na katere se bodo te težave kombinirale med seboj," pojasni.

Glavni krivec je Evropa

Ob kritiki aktualnega dogajanja na svetovnem političnem parketu se slovenski filozof dotakne tudi islamofobije, početja Izraela na območju Gaze in povezave med antisemitizmom in sionizmom. "Absolutno sem na strani Palestincev," sprva poudari, a nato doda, da ob tem ne prenaša nekaterih propalestinskih zagovornikov, katerih kritike Izraela je mogoče razumeti v smislu, da bi bilo v primeru, da bi na Zahodnem bregu zmagal Hamas, vse v najlepšem redu. "To ne bi bila razsvetljena Gaza, lepa država Palestina. Raje ne pomislim, kakšna država bi to bila," je poudaril in dodal, da ga ob dejanjih Izraela ne pretrese najbolj dejstvo, da ti za dosego svoje agende uporabljajo "grozovito mučenje". "Kdo pa danes ne muči," nadaljuje cinično.

"Najbolj me zmrazi dejstvo, da na izraelski javni televiziji debatirajo o tem, ali imajo v Gazi pravico postreliti vse ljudi ali le moške. Ženske bodo namreč rojevale moške, torej bi morali ubiti tudi njih. Otroci pa so, seveda, bodoči teroristi," debato, ki kaže na propad družbe, povzame filozof. Kot doda, je prevladujoč izraelski odgovor, da bi morali pobiti vse.

"Kritičen sem do Izraela, a enostavno ne sprejmem tega, da je Izrael le kolonialna tvorba," je pojasnil Žižek. "Bolj zapleteno je in glavni krivec je Evropa ter evropske manipulacije."

Potrebujemo karizmatičnega voditelja ...

Kot je pojasnil Žižek, se je v zadnjih letih v Ljubljani naučil živeti kot tujec oziroma občasni obiskovalec, a vseeno s pesimizmom gleda na prihajajočo pomlad, ko se bomo Slovenci ponovno podali na državnozborske volitve. "Če na oblast pride Janševa vlada, se bojim za usodo umetnosti, akademije in akademskega življenja, ki že sedaj aktivno propada," je pojasnil.

"Pa vendar ne vsega tempirati na Janšo. Ne narediti pri nas tega, kar so v Ameriki liberalci naredili s Trumpom. Iz njega delajo fetiš, upodabljajo ga kot poosebljenje zla," je nadaljeval Žižek.

Kot je poudaril, v prvi vrsti predvsem potrebujemo karizmatične voditelje, a ne v stalinističnem pomenu. Pravi, avtentični voditelj ima sporočilo, ki ga je na začetku uporabil nekdanji ameriški predsednik Barack Obama, in sicer "Yes we can". Pravi karizmatični voditelj, tako Žižek, ti da vedeti, da je sprememba možna ter te spodbudi, da se odločiš za spremembo.

Kaj pa se bo zgodilo, če (oziroma ko) se bo ta voditelj sprevrnil in postal avtoritaren, se v nadaljevanju sprašuje Žižek in se v svojem značilnem ciničnem slogu pošali, da bo nato enostavno treba organizirati atentat.

Šalo na stran, Žižek se z mislijo na prihajajoče parlamentarne volitve sprašuje, kakšna je sploh levica pri nas. "Neverjetno je, kje se je zdaj znašla levica, ki se imenuje Levica. Po eni strani ji desnica očita, da je to še vedno trda, stara, socialistična levica, po drugi strani pa od trdih levičarjev slišimo, da so v bistvu že neoliberalci. A v vladi imajo tri ministre in mislim, da imamo prvo, po mojem mnenju normalno vlado, ki sicer dela veliko napak, a je prva, ki je res dregnila težke probleme in jih začela spreminjati," je nadaljeval Žižek.

Vse, ki z levega pola kritizirajo Levico, pa opozarja, da jim na tak način pravzaprav jemljejo glasove, kar bo morda vodilo v to, da ob prihodnjih volitvah stranki ne bo uspelo prestopiti parlamentarnega praga.

... in komunistični ideal

Poleg karizmatičnega voditelja pa, kot pravi Žižek, potrebujemo le še neki komunistični ideal. "Tak ideal so zame države, kot so Švica, Singapur in Južna Koreja. To so države z izjemno uspešnim tržnim gospodarstvom, ki pa je uspešno prav zato, ker je strogo koordinirano od države," je pojasnil in nadaljeval: "Če recimo v Švici ali v Singapurju ena veja industrije obtiči, se takoj vsi dobijo, sindikati, vlada, banke in ugotovijo, kako težavo rešiti."

Kot je pojasnil filozof, tako vsi, ki glasno svarijo pred posegi države, pozabljajo, da se na trgu brez močne države, ki bi trg regulirala, hitro ustvarijo monopoli. Prihajajo še hujše krize, tako Žižek, v katerih bo potrebna izjemno močna mednarodna kolaboracija, kjer bo morala država intenzivno posegati v trg in določati njegove koordinate. "Predvsem pa bi se morali odločno postaviti na stran kompromisa."

Namesto integracije toleranca z distance

Ob robu predstavitve novo izdanega prevoda se Žižek dotakne tudi aktualnih razmer v Sloveniji, med drugim dogajanja na Dolenjskem, kjer je konec oktobra življenje izgubil Novomeščan Aleš Šutar, ki je umrl po napadu, za katerega je osumljen 21-letni pripadnik romske skupnosti.

"Pogoj vsakega sodelovanja, razumevanja in integracije je minimalna varnost javnega prostora. Država se absolutno mora afirmirati kot tista, ki za vsako ceno zagotavlja javni red," je pojasnil Žižek in dodal, da pri tovrstnih primerih nikakor ne smemo najprej ugotavljati in reševati globljih razlogov, ki so privedli do trenutnega stanja.

Tudi v interesu samih Romov je, da vztrajamo pri zagotovitvi javnega reda, je nadaljeval ter pri tem podprl idejo, da bi se za zagotavljanje varnosti poleg že prisotnih okrepljenih policijskih enot na območja v jugovzhodnem delu Slovenije poslala tudi vojska.

"Ne razumite me narobe, ne bi pošiljali vojske, ki bi oblegala romska naselja. Vendar je vojska še vedno dojeta kot neka relativno nevtralna institucija, ki bi lahko tam zgolj paradirala," je pojasnil Žižek in dodal: "Že to ustvari tako 'lepo' vzdušje, v katerem ga enostavno ne moreš lomiti."

Drugi problem, na katerega je opozoril, je problem integracije. Kot pravi Žižek, nihče ne želi niti ne potrebuje integracije. "Ne želim biti integriran, tudi Romi verjetno ne. Najverjetneje bi radi več blagostanja, a dvomim, da hočejo tudi integracijo," je poudaril ter se pri tem sklical na "svojega desnega prijatelja" Petra Sloterdijka, ki trdi, da v globalni zmedi ne potrebujemo več integracije, temveč več diskretnosti in distance. "Blazno nasprotujem tej tezi, da bi morali poskušati razumeti druge kulture. Ne, jebe se mi. Jaz jih nočem razumeti. Zakaj bi jih, če še sebe ne razumem. Tudi oni verjetno ne razumejo sebe," je oster Žižek. Kot razloži, tudi vsa zgodovina umetnosti kaže, da moraš, če želiš resnično razumeti neki narod, nanj gledati z distance. Pri tem se sklicuje na dela irskih literatov Jamesa Joycea in Samuela Becketta, ki sta ustvarila čudovito upodobitev svoje domovine, kar pa sta počela iz tujine – iz distance.

"Moja teza je torej v tem, da moramo najti neko miroljubno koeksistenco, ki dopušča tudi distanco. Jaz sem tu, ti si tam, tolerirajva se. Če pa se ob tem zgodi še prijateljstvo, toliko boljše," je pri svojem nastopu zoper integracijo jasen filozof. "Prvo pravilo miroljubne eksistence pa je v tem, da priznaš, da je problem kratkoročno v osnovi nerešljiv. Težave namreč nastopijo tedaj, ko misliš, da imaš enostavno rešitev," še zaključi.

Umetna inteligenca, ki (ne) preklinja

Ob predstavitvi svoje nove knjige se Žižek dotakne tudi kritike umetne inteligence ter opozori predvsem na paradoks njenega razvoja. Bolj kot jo razvijamo, bolj bo rasel tudi njen fikcijski del, poudari in kot primer navede ChatGPT. "Bolj nam bo lagal. Smo v zagati, ki je resna," pravi.

Ob tem pa opozori še na nezmožnost umetne inteligence, ki je ta tudi z nadaljnjim razvojem ne bo, tako Žižek, uspela nadoknaditi, tj. na vsakodnevno izvajanje ritualov, kot je preklinjanje. "Brez tega nismo ljudje. Kot je rekel Lacan, gre za osnovni izraz zagate in nemoč jezika, ko se nekaj zalomi, a nimamo besed, s katerimi bi to izrazili. Mislim, da gre za faktor, ki ga stroj ne zmore. Seveda ga lahko sprogramiraš, da preklinja, a tega ni zmožen sam od sebe. V neki zagati torej ne more neprogramirano preklinjati, brez preklinjanja pa ni subjektivnosti."

Kot poudari, nam na področju umetne inteligence manjka neki konkretni filozofski premislek, preveč hitro zaidemo v pesimizem. "Najbolj nora teorija, ki sem jo zasledil, pa je pseudofreudovska ideja nekega milijarderja, ki pravi, da smo tako že izgubili v tej bitki ter bo sčasoma umetna inteligenca zagotovo prevladala," pravi. Kot doda, je tako skladno s to idejo edina rešitev ta, da v umetno inteligenco vgradimo tudi ljubezen in materinsko skrb za človeka. "Če nas že bo nadzorovala, naj bo umetna inteligenca potem vsaj dobra mati," pojasni Žižek in doda: "A kot vemo iz branja Cankarja, naj nas Slovence bog obvaruje dobre matere."