"Angela Merkel še zdaj ne razume, kako se je Nemčija kompromitirala"

Budimpešta je prejšnje dni pristala v medijih zaradi načrtovanega srečanja med Trumpom in Putinom. Toda pred tedni je bila v središču druge kontroverze na isto temo, ki je v zahodnih medijih odmevala veliko manj kot spodleteli randi med omenjenima oblastnikoma, a nam verjetno pove več o razmerju sil v današnji Evropi.

V prvi polovici oktobra je Budimpešto obiskala Angela Merkel, da bi promovirala svojo novo knjigo, ambiciozno naslovljeno Svoboda.

Novinarji so izkoristili priložnost, da so jo pobarali o njenih preteklih odločitvah, zlasti tistih, ki so se najslabše postarale. Po tehtnem premisleku je Merkel prišla do spoznanja … da se ni motila pravzaprav o ničemer. Dobro zanjo – in toliko slabše za tiste, ki so jih prizadele njene odločitve.

Med temami, kjer je Angela Merkel ugotovila, da je imela pravzaprav ves čas prav, je tudi Ukrajina. Po invaziji februarja 2022 se je za trenutek zdelo, da je obžalovala nekatere svoje odločitve.

To še ne pomeni, da je izrazila obžalovanje glede preteklih potez, a jih je vsaj skušala racionalizirati v luči kolapsa strategije pomiritve z Rusijo, ki jo je vseskozi zagovarjala ("poznam vsako drevo v Donbasu," je menda izjavila konec prejšnjega desetletja, da bi ponazorila pedantno resnost, s katero se je skušala približati Putinovim "razumnim zahtevam" v Ukrajini).

Tako je denimo pred dvema letoma zatrdila, da sta prav dogovora v Minsku Ukrajini dala potreben predah, med katerim je lahko organizirala svojo obrambo. Zanimiva, in morda na nek način celo resnična trditev, ki pa je spregledala dejstvo, da sama Nemčija k organizaciji te obrambe v ničemer ni prispevala. Še več, tudi po ruski aneksiji Krima je tesno sodelovala z rusko vojsko.

A vendar je Merkel s svojimi preteklimi sprenevedanji vsaj posredno priznala, da se je njena politika izkazala za fiasko – in da jo je treba vsaj reinterpretirati na način, ki naj pokaže, recimo tako, njene skrite, nevidne dosežke. No, obisk Budimpešte je izkoristila, da se je znebila še tega sprenevedanja in se v celoti vrnila na svoje stare teze.

"Junija 2021 sem zaslutila, da Putin dogovorov v Minsku ne jemlje več resno," je izjavila in s tem razkrila vso ostrino svojih opazovalnih in analitičnih sposobnosti. "Zato sem predlagala format, v katerem bi se Evropska unija lahko pogovarjala direktno s Putinom. Toda temu so," glej ga zlomka, "nasprotovale nekatere države članice, zlasti Poljska in Baltske države. Tako iz tega ni bilo nič."

Roko na srce, lahko Merklovi očitamo togost in zaslepljenost, ne pa tudi neresnicoljubnosti (vsaj ne glede tega vprašanja). V intervjuju za madžarskega novinarja ni pozabila omeniti, kako naj bi ti "direktni pogovori med EU in Putinom" izgledali: članice EU naj bi njo in Macrona pooblastile, da se pogovarjata v imenu celotne Evropske unije! In to v času, ko je Putin že zbiral vojsko na meji, ameriške tajne službe so v javnost pošiljale informacije o načrtovanem napadu (ki so se izkazale za povsem točne).

Ne čudi, da so Poljska in baltske države v tem kontekstu zavrnile idejo, da bi Nemčiji in Franciji dale bianko menico za pogajanja z Moskvo – čudi, da Angela Merkel še po štirih letih ne zmore razumeti, kako globoko se je Nemčija s svojo "vzhodno politiko" kompromitirala v večini držav nekdanjega vzhodnega bloka: razen, pač, v tistih, kjer so na oblasti sile, ki posnemajo Putinovo politiko. Denimo na Madžarskem.

Marcon je to razumel in zato spremenil vsaj retoriko, če ne že vselej tudi politike. S tem je znatno okrepil ugled Francije na Poljskem, Romuniji in drugih srednje in vzhodnoevropskih državah, ki so po poldrugem desetletju visoke gospodarske rasti danes bistveno močnejše kot v letih, ko je bila politika Merklove na zenitu.

Posledica je, da danes Nemčija ni le v globoki gospodarski krizi – ne več industrijski motor Evropske unije, temveč vse bolj mlinski kamen za njeno ekonomsko rast –, temveč tudi zunanjepolitično bolj osamljena kot kadarkoli v zadnjih sedemdesetih letih.

Njena neomajna podpora Izraelu je ostala z le malo podporniki v EU (izjema je, spet, Orbánova Madžarska) in stopnja njenega vpliva se je prejšnji teden nazorno pokazala glede vprašanja uničenja plinovoda severnega toka.

Ko so nemške oblasti izdale nalog za aretacijo domnevnega saboterja (imenuje se, kakšna vrhunska ironija, Volodomir Z.), se je odzval poljski premier Donald Tusk, ki je malodane ponovil znameniti Brechtovo puščico proti bančnikom: "Kaj pa je rop banke, če ga primerjamo z – ustanovitvijo banke."

Problem ni, da je bil severni tok razstreljen – problem je bil, da je bil sploh zgrajen, je bil oster Tusk. Le nekaj dni kasneje je tudi poljsko sodišče zavrnilo izročitev ukrajinskega osumljenca, ki trenutno biva na Poljskem.

Še pred nekaj leti bi si težko pričakovali takšno zaušnico Nemčiji, še najmanj od voditelja, kakršen je Tusk, ki je nekoč veljal za naklonjenega Nemčiji. Poljska je torej na izjave Merklove, ki je skušala upravičevati preteklo nemško politiko do Rusije, odgovorila z dejanji – dejanji, ki razkrivajo trenutno nemoč Nemčije, izrazito posledico njenih preteklih politik.

Da bi bila nemška zadrega še večja, sta raziskovalna novinarja Katja Gloger in Georg Mascolo skoraj v istih dneh prišla na dan z razkritji, kako je nemška obrambna industrija pomagala pri izgradnji Putinove vojaške mašinerije in kako so nekatera podjetja sodelovala z Rusijo tudi po uvedbi sankcij po aneksiji Krima leta 2014.

Kancler Merz, ki se poskuša distancirati od Merklove glede cele vrste političnih odločitev, se zelo trudi, da bi znova okrepil nemški ugled vzhodno od Nise in Odre z radikalnim obratom v zunanji politiki.

Toda istočasno se krepi moč Alternative za Nemčijo, ki se zdaj lahko kaže kot nadaljevalka politike Merklove, ki je Nemčiji omogočila blagostanje. Sodelovanje s Putinom na račun Poljske, baltskih držav in srednje Evrope nasploh – na račun natanko tistih držav, na račun katerih je bil sklenjen sporazum Ribbentrop-Molotov, skratka – , ki so jo prejšnje nemške vlade zasledovale diskretno, sprenevedavo in hipokritsko, hoče AfD obnoviti z neprikrito vnemo.

Če bo do tega prišlo, bodo tudi trenja na liniji Berlin-Varšava, ki zdaj brbotajo pod površjem in dosegajo občasne virulentne izbruhe le na polju retorike, eksplodirala na celi fronti.

Pred petnajstimi leti bi to le malokoga vznemirjalo, saj bi bil izid takšnega trka interesov jasen. Toda danes je Poljska mnogo močnejša in Nemčija znatno šibkejša kot še pred nedavnim. In boj za "dušo Evrope" je odprt.

***
Luka Lisjak Gabrijelčič je zgodovinar, politični analitik, član uredniškega odbora Razpotij in raziskovalec na Central European University v Budimpešti.

Zapis ne odraža nujno stališč uredništva.