"Pišem, ker ne morem domov. Tragedija se je zgodila vsem nam, vsem Slovencem"

Sanacija po katastrofalni ujmi v Črni na Koroškem (Foto: Borut Živulović/BOBO)

Zapis novinarke N1 Neže Pušnik, Korošice, ki v teh dneh svoji Koroški pomaga tako, da o dogajanju ažurno poroča na našem portalu. Zgodbe se je dotaknejo, nemalokrat pade tudi solza. Zato danes objavljamo tudi njeno zelo osebno pismo Koroški.

Želela sem si nekaj napisati. Ne želela, morala. Pisati o poplavah. O Koroški. Potem pa sem prebrala zapis Anje Zag Golob in sem si rekla, da boljše, da nič več ne pišem. Ob njenem zapisu sem jokala še petič danes. Ampak kdo še šteje?

Katastrofe ne bi mogla izklopiti, tudi če bi želela. Mimo mene ne gre niti ena tragična podrobnost, niti en podatek, koliko ljudi je še brez pitne vode in koliko ljudi morda nima niti elektrike. Tudi signal ni več čisto samoumeven.

Te informacije “šopamo” naprej do ljudi, ampak počutim se ogabno. No, krivo. Krivo, ko sedim na pisarniškem stolu v centru Ljubljane in skozi naslove kričim: “Poglejte tja, hudo je, pomagajte jim.” V rokah nimam lopate in na nogah nimam gumijastih škornjev. Ne morem domov, pošiljam lahko samo smse – LJUDJE5 NA 1919.

In ti LJUDJE5 so moji ldi. Koroški ldi. Za Črnjane je moja mami – Ravenčanka – vedno rekla, da so najbolj zmešani na fajn način. Najbolj dori. Da so vzdržljivi in širokosrčni, so hitro opazili tudi reševalci, ki so bili tam v prvih dneh, ko je bila Črna (tokrat dobesedno) odrezana od sveta.

To vztrajanje v težkih razmerah, v dolinah med hribi, je po mojem značilno za vse Korošce. Vedno smo se morali znajti sami. Daleč smo, zdaj še dlje. Praktično nedosegljivi. Ja, ne morem domov.

Tudi Dravograd je zadelo. Kraj, ki tako kot Prevalje – po Anji Zag Golob – ni nič posebnega. A zame je vse, (še) vedno dom. Dravograd je kraj, ki ga zaobjamem z očmi med vožnjo čez most – enega redkih, ki o(b)staja – preden zavijem levo, v trg, k mojim. A zdaj ne morem na ta most, ne morem domov. Z manikiranimi nohti lahko tipkam v Ljubljani. In to ni dovolj.

Pišem, ker ne morem domov. Upam, da ne kričim v praznino, kakšna tragedija se nam je zgodila. Pa ne samo Korošcem, temveč nam, Slovencem. Vse imam rada, tudi tiste, ki sami sebe nimajo najbolj in se tudi v tej situaciji gredo politiko in razdvajanje.

Vem, da bo trajalo (pre)dolgo, da si opomoremo. Tudi ko bomo enkrat tam, kjer smo pred ujmo bili, bomo še vedno nekje zadaj in tam daleč sami.

Ampak vedno smo zmogli in znali tudi tako. Sami. In zdaj so z nami za vsaj nekaj časa v dolinah med hribi številni drugi, tisti, ki pomagajo. Mi, izseljenci, pa se bomo vedno vračali domov.

Pridem, ko lahko. Prek doline Mislinje domov, k Dravi in Meži. Naj medtem iz src rasto v srca mostovi.

***

Iz src
rasto

v srca mostovi,
mostovi rasto,
železobetonski
mostovi,

mostovi,
grajeni s strastjo,
grajeni trdno.

Beton

je napravljen s krvjo,
cement
iz zdrobljenih kosti,
traverze

so trupla mrtvih ljudi.

Mostovi rasto
in ni dinamita,
da bi jih mogel

razbiti,
ni mine
in ni ga letala,
ki moglo

bi v zrak jih spustiti.

Mostovi rasto,
iz vseh človeških src
se pno