Prav imate, gospod nadškof! Splav je smrtno nevaren!

Spet, ne prvič in zagotovo ne zadnjič, si je klerik, tokrat ljubljanski nadškof Stanislav Zore, vzel pravico, da v imenu boja za retradicionalizacijo družbe in podružinjanje žensk, kjer en spol gospoduje nad drugim, Cerkev pa nad obema, spregovori o splavu. Seveda, Katoliška cerkev in nadškof kot njen predstavnik imata pravico do svojega mnenja. A ni naključje, da je o tem spregovoril na maši za domovino, ki je bila ta teden. Te sta se ob tradicionalno zvestih predstavnikih politične desnice, s častno izjemo na principu ločitve cerkve in države vztrajajoče Levice, v duhu predvolilne preračunljivosti udeležila tudi predsednik vlade in celo prvak od socialnodemokratskih načel že povsem oddaljene stranke SD.

Politična oblast ima moč udejanjati interese katoliške cerkve. To je skozi zgodovino že večkrat dokazala. Tudi cerkev ni nikoli skrivala, da ji "sramotni 55. člen", prosto po nadškofu Rodetu, ob zagovarjanju načela svetosti življenja od spočetja do smrti ne da spati. Zdaj, ko je s pobudo Moj glas, moja izbira na EU ravni uspelo Inštitutu 8. marec in podpornicam in je Evropski parlament sprejel Poročilo o strategiji za enakost spolov 2025, v katerem so spolne in reproduktivne pravice zaščitene kot človekove pravice v mednarodnem in evropskem pravu, je nemir v cerkvenih vrstah in krogih okoli nje toliko globlji.

V obrambo in utrjevanje svoje pozicije Katoliška cerkev krepi aktivnosti tudi v polju reproduktivnih pravic žensk. Orisujoč prekletstvo globoke demografske zime (upadanja rojstev) Zore tako med drugim sporoča, da "varnega splava ni. Splav je smrtno nevaren in otroček ga praktično nikoli ne preživi."

Težko je verjeti in dojeti, da tako izobražen človek, kot je nadškof Zore, ne pozna osnov biologije in zato ne bi vedel, da se opravlja splav zarodka oziroma ploda in ne otroka. A kaj bi z znanstvenimi dejstvi, če sta zavajanje in zastraševanje toliko bolj učinkovita propagandna stroja.

Gospod nadškof, prav imate. Splav je smrtno nevaren. A ne splav, ki ga opravljajo usposobljeni zdravstveni kadri v bolnišničnih pogojih v državah, kjer je ta dovoljen, kot je to v Sloveniji.

Smrtno nevaren je splav za ženske tam, kjer se morajo zaradi sprege državne oblasti, Cerkve in ultra-konzervativnih cerkvenih združb, kakršna je Ordo Iuris, zatekati k mazaštvu brez osnovnih medicinskih in higienskih razmer. Ali se, v najboljšem primeru, če imajo dovolj sredstev, podati v države, kjer je splav zakonit. Zaradi nepotrebnih zapletov, ki nastanejo zaradi nedostopnosti varnega splava, vsakih osem minut umre ena ženska, opozarjata harvardski reproduktivni biologinji in zdravnici Lisa Haddad in Nawal Nour. Nevaren splav je zlahka preprečljiv vzrok smrtnosti. A kaj, ko so ženske zgolj ‘stroj za rojevanje’ in je ideološka mobilizacija podobe materinstva in svetosti življenja vselej v politični funkciji utrjevanja družbenih pozicij in odnosov.

V zavzemanju za uveljavitev oblasti nad žensko ji je katoliška cerkev - nimajo vse cerkve enake pozicije do splava - pripravljena odreči pravico do splava tudi v primerih, ko je nosečnost plod posilstva ali je ogroženo njeno življenje. Spomnimo se primera poljskih žensk, ki so umirale v bolnišnicah, ker jim zdravniki v imenu svetosti življenja niso želeli opraviti splava. Ali hrvaške nosečnice, ki se je morala zateči v Slovenijo, saj ji kljub hudi okvari ploda zdravniki, ki pri sosedih pogosto uveljavljajo ugovor vesti, niso želeli pomagati. V takem družbenem kontekstu je splav, četudi zakonsko dovoljen, nedostopen.

Manipulacije, dezinformacije, zavajanja in laži so del cerkvenega pristopa v ideoloških bojih za prevlado nad slehernikom; to smo v Sloveniji lahko nazadnje spremljali v angažirani kampanji ob referendumu o pravici do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Tuje ji niso niti v primeru splava.

V tovrstnem početju, katerega cilj je pokoriti si človeka, vas, mesto, državo, celino in na koncu svet - le metode so tokrat nekoliko drugačne - so se v Vatikanu zvestih katoliških državah cerkvene sile in trumpistično populistični voditelji odlično ujeli.

Svet potrebuje na tisoče pogumnih žensk

Zato svet potrebuje na tisoče pogumnih žensk, da bodo mračnjaškim ideologom, ki bi ženske radi spravili nazaj za štedilnike in jim kot edino družbeno funkcijo dovolili rojevanje otrok, dale jasno vedeti, da ženske same odločamo o svojem telesu in načinu življenja.

Katoliški cerkvi, ki si lasti osrednjo vlogo utrjevanja takšne vloge ženske v družbi in s svoje samske pozicije pridiga o nujnosti razplojevanja, medtem ko še vedno ni počistila na svojem pragu, kot tudi samooklicanim političnim alfa samcem in belskim fanatikom, je treba dati vedeti, da ženske nismo pokorne ubogljive ovce - ta izraz v Katoliški cerkvi na Slovenskem še vedno radi uporabljajo za vernike obeh spolov. To zahteva sistematičen, kolektivno organiziran boj, skupnost. Niti v Sloveniji, kjer smo že izkusili napade na raznovrstne pravice ob vzponu avtoritarnih vzgibov, se ni mogoče zanašati na nedotakljivost ustavne pravice do odločanja o rojstvu otrok. Projekt ideološke mobilizacije desne morale je že dolgo v teku.

Gospod nadškof, ni demografska zima tista, ki prazni cerkve in vas sili k združevanju župnij. Vaše gromaštvo, nenehni poskusi vzpostavljanja moralne nadavtoritete in oblasti nad človeškim življenjem in zgolj deklarativno spoprijemanje s problemi, kot so denimo spolne zlorabe znotraj Cerkve, odvračajo ljudi, ki sta jim etika in integriteta še pomembni. To so problemi, s katerimi bi se morali ukvarjati v cerkvenem občestvu. Ker posegajo v svetost življenja, v imenu katerega sicer tako radi kratite pravice ženskam.

Za vse manj rojstev, ki jih opišete z neokonservativnim, nacionalistično populističnim izrazom “demografska zima”, ki ga resna demografska znanost ni nikoli uporabila, ni kriv splav. Podatek Amnesty International kaže, da se ženske odločajo za splav v enakem obsegu ne glede na zakonodajo: 37 na 1000 prebivalcev, kjer je splav prepovedan, in 34, kjer je dovoljen.

Nenazadnje niti pri vzhodnih sosedih, kjer tudi v naših logih občudovani Orban nenehno retorično opleta s sloganom "Bog, domovina, družina" in se hvali, kako da skrbi za mlade družine – pri tem sicer vselej pozabi dodati, da imajo največ koristi od vladnih ukrepov premožne družine – niso uspeli dvigniti natalitete. Madžarska ima eno najnižjih stopenj rodnosti v zadnjih dvajsetih letih. Le še 1,38 otroka je imela ženska v lanskem letu, kar je celo nižje od Slovenije, kjer je ta številka 1,5 otroka na žensko.

Na število otrok delno morda res vpliva sodoben način življenja, a v največji meri je odločitev za otroka pogojena s premoženjskimi in bivanjskimi pogoji ljudi kot tudi z negotovimi razmerami v svetu. Zato je pridiganje o zadovoljnem življenju petih ljudi v treh sobah, medtem ko si številni mladi ne morejo privoščiti niti garsonjere in zatorej ostajajo pri starših še v zgodnjih tridesetih, zgolj neinformirano leporečenje in zavajanje.

Tudi Zoretovega klicanja, da je treba omogočiti vzgojo in izobraževanje v skladu s prepričanjem ali vero njihovih staršev in to od "vrtca in osnovne šole naprej" ne gre jemati zlahka.

Nadškof dobro ve, da verouk ne sme potekati v javnih šolah. Kot smo se odločili vpisati pravico do svobodnega odločanja o rojstvu otrok v slovensko ustavo leta 1991, smo se odločili tudi, da verouka v javnih šolah ne bo. V Cerkvi tudi dobro vedo, da je treba le potrpežljivo in vztrajno čakati na pravi trenutek, beri pravo oblast, za uresničitev ciljev rekatolizacije in retradicionalizacije družbe. Danes je za to primeren duh časa. Tudi zato cerkev nikoli ne pozabi opomniti te svoje želje, zlasti v prisotnosti političnega vrha.

Svetohlinsko in demagoško je risati demografsko zimo med cerkvenimi zidovi - približno tako kot je plehka in podcenjujoča do volivk udeležba politične elite vseh barv na mašah. Ne le zato, ker je taka oportunistično preračunljiva poteza v ideološko-političnem konfliktu, temveč tudi zato, ker predstavniki posvetne oblasti nimajo mesta v prvih vrstah duhovne avtoritete. Odnosi in razmerja med njima se morajo graditi drugje. Če tega ne želijo sprejeti kleriki, bi morali vsaj politiki. A sprega države in cerkve je že tako normalizirana in instrumentalizirana, da se niti skriva ne več. Tega ne gre spregledati. Ker ne eni ne drugi ne mislijo prav veliko na dobrobit ljudi, temveč predvsem na lastne koristi. Zato je nujno biti pozoren in biti nenehno na okopih obrambe pravic. Naših in pravic naših potomk. Ob vseh letnih časih, ne le v (demografski) zimi.