Ginekologinja Bojana Pinter nam je dala zgodovinsko lekcijo o pravici do splava. Slovenija je v tej globalni zgodbi odigrala eno ključnih vlog. Zakaj tega ne smemo pozabiti? Kateri so najbolj škodljivi miti, povezani s splavom? Kako se nekateri zdravniki "delajo lepe"? Kaj jo navdaja z optimizmom? In za kaj smo lahko hvaležni?
Dr. Bojana Pinter je specialistka ginekologije in porodništva na Ginekološki kliniki ljubljanskega UKC, svoje znanje pa kot profesorica predaja študentom medicine ljubljanske univerze. Je tudi vodja skupine za razvoj nacionalnih priporočil za uporabo kontracepcije in članica upravnega odbora Mednarodnega združenja strokovnjakov za splav in kontracepcijo (FIAPAC).
Ko sva se dogovarjala za intervju, ste mi omenili, da imamo v Sloveniji ustavno pravico do splava zagotovljeno že tako dolgo, da smo skoraj že pozabili, kako dragocena je. Lahko pojasnite?
Zgodovina ustavne pravice do načrtovanja družine izhaja iz aktivnosti svetovne skupnosti. Svetovna zdravstvena organizacija je leta 1968 umrljivost žensk zaradi nosečnosti in poroda prepoznala kot velik javnozdravstveni problem, ki ga je treba reševati z boljšo uporabo kontracepcije in dostopnostjo varne prekinitve nosečnosti. Vemo, da nobena metoda kontracepcije ni 100-odstotno zanesljiva, zato mora biti varen splav vedno dostopen kot izhod v sili.
Kakšno je bilo stanje takrat?
Takrat, pred 55 leti, smo imeli izjemno veliko umrljivost zaradi načinov prekinitve nosečnosti, ki so bili večinoma nelegalni. V Sloveniji je bila v tistem času skoraj tretjina žensk, ki so jih sprejeli na ginekološke oddelke bolnišnic, hospitalizirana zaradi posledic nelegalnih splavov. To je bila včasih vsakodnevna slika tudi v našem delu sveta. V številnih državah pa to živijo še danes. Polovica žensk na svetu še vedno živi na območjih, kjer je varna prekinitev nosečnosti nelegalna ali nedostopna, čeprav spada med temeljne človekove pravice.
Leta 1968, 20 let po sprejetju Splošne deklaracije o človekovih pravicah, so Združeni narodi na zasedanju v Teheranu na seznam temeljnih človekovih pravic dodali tudi pravico o svobodnem odločanju o rojstvu otrok. To ni samo neka črka na papirju. Ta pravica je izšla iz tragedij in trpljenja žensk, družin in širše skupnosti zaradi neželenih posledic nenačrtovanih zanositev. Lahko gre za to, da ženska zanosi premlada. Lahko zanosi prehitro po zadnjem porodu in je zaradi tega ogrožena. Zaradi nosečnosti in poroda po svetu danes vsak dan umre 800 žensk, dan na dan … To je humanitarna katastrofa. Skoraj ni bolj grozljive stvari od maternalne smrti zaradi nosečnosti in poroda. Velik del teh smrti bi bilo mogoče preprečiti z dostopnostjo kontracepcije in varne prekinitve nosečnosti. Samo zaradi nedostopnosti varne prekinitve nosečnosti in posledičnega zatekanja k nevarnim postopkom na dan po svetu umre 110 žensk.
Kako pa se je deklaracija prelila v zakonodajo?
Vključitvi pravice o svobodnem odločanju o rojstvu otrok med človekove pravice leta 1968 je sledila še deklaracija Združenih narodov o načrtovanju družine leta 1969. Zanimivo je, da je Jugoslavija takrat resolucijo o načrtovanju družine sprejela, še preden so svoj dokument potrdili Združeni narodi. To se je zgodilo predvsem zaradi tega, ker smo imeli v Sloveniji in s tem seveda v Jugoslaviji izjemno pomembno političarko in borko za pravice žensk – Vido Tomšič. Po zaslugi njene usmerjene politike, ki je sledila uveljavljanju pravic žensk, je bila že v takratno jugoslovansko resolucijo o načrtovanju družine vključena obveza države, da poskrbi tudi za pogoje za uresničevanje te pravice.
Na podlagi te resolucije je bila pravica do svobodnega odločanja o rojstvu otrok vpeljana v jugoslovansko ustavo. V slovenski ustavi iz leta 1974 pa je dodan še dodaten člen, da mora država zagotavljati okoliščine za izvajanje te pravice. Bili smo prva država na svetu, ki je svojim prebivalcem dala z ustavo zagotovljeno pravico do svobodnega odločanja o rojstvu otrok. Imeli smo prave ljudi na pravih mestih.
Koga imate v mislih?
Poleg Vide Tomšič so izjemno pomembno vlogo odigrali tudi takratni ginekologi na čelu s profesorjem Francem Novakom, ki je bil hkrati tudi mož Vide Tomšič. Kot vodja Ginekološke klinike se je praktično vsak dan srečeval s tragičnimi primeri žensk, katerih poškodbe in smrti bi lahko preprečili, če bi lahko izvajali sicer varen, a takrat še zakonsko omejeno dostopen postopek umetne prekinitve nosečnosti.
Splav je bil sicer v nekdanji Jugoslaviji dekriminaliziran že leta 1952. Po tem ženske, če je naredila splav, niso več sodno preganjali. Kasneje je bil splav dovoljen iz medicinskih razlogov, nato še iz socialnih razlogov. Liberalizacija splava pri nas pa se je dokončno zgodila leta 1977, ko je bil sprejet zakon, ki ženskam daje možnost splava na zahtevo do 10. tedna nosečnosti in ki velja še danes.
Dolgo je trajalo …
Ta liberalizacija se je lahko zgodila zaradi razvoja metode varne prekinitve nosečnosti. V času, ko je bil splav dovoljen zgolj iz medicinskih in socialnih razlogov, so za umetno prekinitev nosečnosti uporabljali postopek, pri katerem so bili zapleti v obliki krvavitev, infekcij in poškodb dokaj pogosti. Zato so zdravniki začeli iskati nove rešitve, nove metode. Taka je bila metoda vakuumske aspiracije, ki je do Slovenije prišla iz Kitajske in prek Rusije. Leta 1963 se je profesor Novak udeležil kongresa v Moskvi, od koder je prišel opremljen z znanjem o novi metodi, ki se je zdela boljša od obstoječih. S sodelavci na Ginekološki kliniki v Ljubljani je izpopolnil metodo in leto zatem, leta 1964, so v Ljubljani uspešno izvedli prvo prekinitev nosečnosti s pomočjo vakuuma, pri čemer so uporabili sploh edino primerno napravo, ki je bila na voljo v Sloveniji in ki so jo dobili na takratnem Inštitutu za vakuumsko tehniko. Ta poseg so tudi posneli, s tem filmom in s tem znanjem pa je profesor Novak odhajal na ginekološka srečanja po svetu. Na srečanju Mednarodnega združenja za načrtovanje družine v Čilu leta 1967 se je po njegovi zaslugi praktično ves svet seznanil s to metodo. Naslednje leto jo je posebej predstavil tudi v ZDA.
Je bila ta metoda res toliko boljša?
Da je metoda varnejša od obstoječih, je bilo treba potrditi z dokazi, čeprav so jo zdravniki povsod po svetu že sprejeli z zaupanjem. Za to je bila potrebna obsežna raziskava. Američani, ki so prepoznali izjemno pomembnost izboljšave, so prof. Novaku predlagali skupno študijo. Nastala je tako imenovana Ljubljana Abortion Study, skupni ameriško-jugoslovanski projekt, ki so ga financirali Američani, izvajali pa Slovenci. S to študijo, ki je potekala na Ginekološki kliniki v Ljubljani v letih od 1971 do 1973 in je vključevala 4700 žensk, so potrdili, da je ta nova metoda bistveno bolj varna od dotedanjih metod. Študijo je vodila prof. dr. Lidija Andolšek Jeras, ki je imela izjemno pomembno vlogo tudi kasneje pri ohranitvi reproduktivnih pravic v naši novi ustavi.
Razvoj varne metode za prekinitev nosečnosti je bil osnova, da so lahko zdravniki rekli: poglejte, bolje je, da ženskam zgodaj v nosečnosti omogočimo varen splav, kot da so se v stiski prisiljene odločati za nevarne postopke prekinitve nosečnosti. S tem argumentom se je v sedemdesetih letih liberalizacija splava zgodila v številnih državah po svetu. Tako je razvoj medicinske tehnologije povzročil spremembo v družbi in spremembo zakonodaje.
Torej dejansko lahko rečemo, da je bila Slovenija svetovni center razvoja na tem področju?
Tako je. Tukaj smo bili izjemno pomembni. In tudi naš zakon iz leta 1977 je bil izjemno napreden in je še danes. Zajema tako kontracepcijo in sterilizacijo kot prekinitev nosečnosti, pa tudi ugotavljanje in zdravljenje zmanjšane plodnosti – ta del je sicer nadomestil nov zakon zaradi novih tehnologij v zdravljenju neplodnosti. Zakon iz leta 1977 pa velja še danes in je še danes praktično najboljši možen. Včasih slišimo pripombe, da je zakon zastarel. A spisan je bil na podlagi vsega trpljenja in hudega, kar so doživele ženske, ter nemoči zdravnikov ob tem. Prepričana sem, da tako dobrega zakona danes ne bi zmogli sprejeti.
Pripadamo srečni polovici držav po svetu, ki omogočajo pravico do varne prekinitve nosečnosti. In pomembno je, da se zavedamo, kako smo jo dobili. In kakršno koli omejevanje te pravice je absolutno nesprejemljivo. Pravica do splava ni pravica, ki je posledica feminizma, komunizma ali neke ideologije, ampak je nujno potrebna v prvi vrsti iz zdravstvenih razlogov za ohranjanje zdravja in življenja žensk. Tisti, ki govorijo take nesmisle iz neznanja, naj stopijo na prste, pogledajo čez meje v svet in se podučijo o temeljnih človekovih pravicah.
Z mano se pogovarjate prek videopovezave, ker se v Parizu udeležujete Mednarodnega kongresa ginekologov in porodničarjev. Je na dnevnem redu tudi vprašanje dostopnosti splava?
Absolutno. Varna prekinitev nosečnosti je še vedno izjemno pomembna tema. Kot rečeno, polovica žensk živi v državah, kjer je splav prepovedan ali zelo omejen in zaradi tega jih vsak dan 110 umre. To so praviloma mlade ženske, ki po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije za seboj pustijo v povprečju tri otroke, dva od njih umreta v roku dveh let, eden pa ostane potencialna sirota, kajti ob smrti matere družine razpadejo. Tako je to res humanitarna katastrofa, ki prizadene približno tisoč ljudi vsak dan.
Dostopnost varne prekinitve nosečnosti je še vedno velik problem. Mednarodno združenje ginekologov in porodničarjev stalno opozarja, da morajo zdravniki in drugi zdravstveni delavci zagovarjati in braniti to osnovno, temeljno človekovo pravico. Navdušuje me odločnost kolegov po svetu, ki se borijo za svoje pacientke.
Pravite, da je v polovici sveta splav še vedno prepovedan. Obstajajo pa tudi države – tudi v Evropi – kjer umetna prekinitev nosečnosti načeloma ni prepovedana, a je dostop do nje tudi zaradi odpora zdravnikov zelo otežen.
Mednarodno združenje ginekologov in porodničarjev zagovarja profesionalen odnos do tega vprašanja. Ginekolog mora prevzeti odgovornost za uveljavljanje pravice do svobodnega odločanja o rojstvu otrok in ženski omogočiti varno prekinitev nosečnosti. Omejevanje te pravice s sklicevanjem na ugovor vesti je neprofesionalno dejanje. Ginekolog oz. zdravnik, ki zavrača opravljanje splava, ki ne želi pomagati ženskam, naj si izbere kakšno drugo področje medicine. Sklicevanje na ugovor vesti je žalostna hipokrizija nekaterih zdravnikov tudi v evropskih državah, ki se po domače rečeno “delajo lepe”, če bi bilo treba poskrbeti zanje ali za njihove bližnje, pa v večini ne bi imeli nobenega ugovora vesti …
V Sloveniji ste vsi ginekologi enotni?
Ne, nekaj jih ima ugovor vesti, a so na srečo to posamezni primeri. Kljub temu pa je stalno ozaveščanje zdravnikov o njihovi odgovornosti in poslanstvu za varovanje reproduktivnih pravic žensk nujno.
Kako pa si razlagate prepričanje nekaterih zdravnikov, da jim Hipokratova prisega prepoveduje podporo splavu?
Hipokratova prisega je bila narejena pred 2.000 leti. Čas je pokazal, da prisega o spoštovanju življenja od spočetja za sodobni čas ni primerna. Zaradi nevarnih prekinitev nosečnosti, h katerim so se zatekale ženske, in polemik je Ženevska deklaracija zaobljubo, ki je sedaj v veljavi kot zaobljuba zdravnikov, spremenila v: zdravnik se zavezuje, da bo spoštoval človeško življenje oz. da bo v največji možni meri spoštoval človekovo življenje. Vse ostale stvari, ki jih Hipokrat navaja, da bo skrbel za svoje bolnike, spoštoval svoje sodelavce in učitelje, pa so zelo dobrodošle.
Veljavna zdravniška zaobljuba, ki izhaja iz Ženevske deklaracije (Vir: Zdravniška zbornica Slovenije)
Imate zelo veliko izkušenj, od blizu ste priča številnim zgodbam, ki se končajo s prekinitvijo nosečnosti. Kateri miti, ki krožijo v zvezi s splavom, se vam zdijo najbolj škodljivi?
Dva sta: da je sam splav škodljiv in pa da ga ženske obžalujejo. Raziskave kažejo, da je legalna prekinitev nosečnosti varna metoda, z izjemo redkih zapletov, ki praviloma ne povzročajo dolgoročnih posledic. To je mnenje z dokazi podprte medicine. Zanimiv je tudi finančni vidik. Za zdravstveni sistem je enkrat ceneje nuditi varno prekinitev nosečnosti, kot pa jo odtegniti in zdraviti posledice nelegalnih postopkov, h katerim so se nato primorane zatekati ženske.
Trditev, da ženske po postopku obžalujejo svojo odločitev, je tudi neutemeljena. Duševne posledice po splavu so lahko po spontanem splavu, kjer je nosečnost zaželena. Če pa gre za namerni splav, kjer je nosečnost neželena, raziskave kažejo, da ženske po postopku čutijo predvsem olajšanje. Kot rečeno, pa imamo poleg teh raziskav tudi vsak dan v svetu številne primere, kjer ženske umirajo, ker je nosečnost zanje takšna stiska, da so za njeno prekinitev pripravljene tvegati svoje življenje. Ti miti, ki se potem zlorabljajo in instrumentalizirajo z namenom omejevanja te pravice, ki zagotavlja zdravje in dobrobit žensk, so popolnoma neutemeljeni in zelo škodljivi.
Ali bi bili lahko na področju dostopnosti splava v Sloveniji še boljši? Obvezno zdravstveno zavarovanje denimo postopka ne krije v celoti.
Absolutno je to problem. Moram se zahvaliti mlajšim kolegicam, ki so problem zaznale, ko so delale z ranljivimi skupinami in ga tudi naslovile. Izvedli smo raziskavo in ugotovili, da približno desetina žensk v času, ko potrebujejo prekinitev nosečnosti, nima urejenega zdravstvenega zavarovanja, bodisi osnovnega bodisi dopolnilnega in morajo za poseg plačati ali doplačati.
Iz tega izhaja tudi iniciativa Inštituta 8. marec za spremembo zakonodaje s tega področja, po kateri bi bile vse reproduktivne pravice krite iz osnovnega zdravstvenega zavarovanja. Zagotovo je to zelo zelo potrebno, prav tako pa je to standard v zahodnoevropskih državah.
Kdo sploh v Sloveniji opravi splav? Kakšna je demografska slika žensk, ki se zatečejo k temu postopku?
Kar se tiče razlogov za splav pri pacientkah, ki pridejo k nam na prekinitev nosečnosti, smo na Ginekološki kliniki UKC Ljubljana izvedli že dve raziskavi. Ugotavljamo, da se jih največ odloči za splav iz socialno-ekonomskih razlogov. Lahko pa gre za nenačrtovano nosečnost, ki je prišla prezgodaj ali pa se ženska počuti prestara za otroka.
Večina prekinitev nosečnosti je opravljenih na zahtevo do 10. tedna nosečnosti. Te predstavljajo kar 92 odstotkov vseh posegov. Od preostalih 8 odstotkov skoraj polovico posegov opravimo v 11. ali 12. tednu nosečnosti. Prekinitve nosečnosti po 12. tednu v veliki večini opravimo zaradi ugotovljenih razvojnih nepravilnosti ploda. Po preteku desetih tednov morajo ženske, ki želijo prekiniti nosečnost, oddati prošnjo na Komisijo za umetno prekinitev nosečnosti.
V Slovenijo prihajajo splav opraviti tudi ženske iz tujine, ki so jim v njihovih državah zavrnili prekinitev nosečnosti. Kolikšen delež predstavljajo in ali se njihovo število povečuje?
Mislim, da tujke še vedno predstavljajo manj kot odstotek vseh prekinitev nosečnosti. Se pa njihovi prihodi poznajo na številu prekinitev nosečnosti v nekaterih občinah na naši južni meji, ker je na Hrvaškem splav manj dostopen zaradi množičnih ugovorov vesti med zdravniki.
Kakšen je vaš odziv na vse bolj vztrajno prisotnost nasprotnikov splava v javnem prostoru? Svoje manifestacije izvajajo tudi pred Ginekološko kliniko v Ljubljani. Ste jezni? Zaskrbljeni?
Oboje. Obenem pa tudi ne morem razumeti, kako lahko nekatere skupine ljudi s svojimi vrednostnimi sistemi omejujejo dostop do temeljne človekove pravice, ne da bi poznale in se zavedale ozadja pridobitve te pravice. Tu gre za nesprejemljiva skrajna stališča.
Takšni dogodki močno obremenjujejo ne samo ženske, ki so v stiski in se odločijo za prekinitev nosečnosti, temveč tudi zdravnike, ki se zavedamo posledic morebitnega omejevanja te pravice. Zavedamo se, kakšno škodo bi s tem lahko naredili ženskam, njihovem zdravju in življenju, njihovim otrokom, njihovi družini in celotni skupnosti. Naš odziv mora biti vztrajno in odločno zagovarjanje te pravice, tako znotraj stroke kot civilne družbe.
Pa vas skrbi, da bi lahko pravica do splava postala ogrožena?
Po eni strani me skrbi, po drugi pa še vedno upam, da se bo ta zgodovinski spomin ohranil. In kolikor vidim, se tudi mlajše generacije zavedajo teh korenin pridobljenih pravic. In ta angažiranost mlajše generacije me navdaja s prepričanjem, da bomo pravico uspeli ubraniti.
Vnovično javno pozornost glede vprašanja splava je povzročil odziv predsednice Nataše Pirc Musar na soočenje aktivistov na Kongresnem trgu v Ljubljani. Predsednica je prekinila sodelovanje s članico svojega mladinskega sveta Saro Štiglic, ker je sodelovala pri podiranju zastavic, ki so jih postavili “v spomin na umrle Slovence v postopkih splava”. Kaj bi vi storili, če bi šli mimo takega protesta?
Vsekakor bi se absolutno zavedala svoje vloge zagovornice in iskala rešitev. Ne vem, kako bi bilo, če bi bila na licu mesta. Zagotovo bi bila zgrožena ob dejstvu, da je skupina demonstrantov z zastavicami zlorabila pozdrav brucem ljubljanske univerze za napad na temeljno človekovo pravico in s tem tudi prizadela mlade ženske in fante. Tako je reakcija aktivistk razumljiva. Je pa bil ta dogodek zagotovo opomin, da moramo stopiti skupaj in zagovarjati pravico do splava, vsak na svojem področju, bodisi v stroki bodisi civilni družbi bodisi v politiki. Tega problema ne bi smel ignorirati nihče, ki mu je mar za reproduktivno zdravje žensk. Sama se ravnam po besedah Martina Luthra Kinga ml.: “Nič na svetu ni bolj nevarno kot ignoranca” in “Vedno je pravi čas, da naredimo, kar je prav”. In pri pravici do splava je vedno jasno, kaj je prav.
Kakšen pa je vaš pogled na reakcijo predsednice?
Zdi se mi, da je s hitrim odzivom morda nehote podprla nasprotnike pravice do splava. Menim, da ni res, da so demonstracije proti temeljni človekovi pravici o svobodnem odločanju o rojstvu otrok enako utemeljene kot demonstracije za zagovarjanje človekovih pravic, npr. za enakost, proti diskriminaciji. Nasprotno, takšne demonstracije se mi zdijo resna grožnja ohranitvi temeljnih človekovih pravic. To nam vsak dan potrjujejo tudi izkušnje iz držav, kjer je že prišlo do omejevanja pravice do splava. Te nevarnosti se moramo zavedati že ta trenutek, zato si ne smemo več dovoliti ignoriranja problema. In mlade aktivistke me navdajajo z upanjem. Nas je pa ta dogodek opomnil, kako slabo kot posamezniki in kot družba poznamo svoje temeljne človekove pravice in zgodovino njihovega nastanka.
Eden od argumentov proti splavu, ki se pojavlja na desnici, je tudi demografski, češ rojeva se premalo otrok in naš narod izumira. Ali dostopnost splava prispeva k manjši rodnosti?
To je zelo pomembno vprašanje. Če pogledate graf splavnosti v Sloveniji, se stopnja dovoljene splavnosti neprestano zmanjšuje in je leta 2022 znašala 7 na tisoč žensk v rodni dobi. To je ena izmed najnižjih stopenj splavnosti na svetu. Če pogledamo graf rodnosti, torej število živorojenih otrok na 1000 žensk v rodni dobi, pa smo imeli v 80. letih prejšnjega stoletja visoko rodnost, nato pa je postopno upadala, bila najnižja v obdobju tranzicije od 1990 do 2005, nato pa se je začela zviševati in je bila zadnja leta ustaljena. Leta 2022 je znašala 41 rojstev na 1000 žensk v rodni dobi.
Tudi t.i. “totalna stopnja rodnosti”, povprečno število otrok na eno žensko v rodni dobi, je bila leta 2022 1,53, leta 2003, ko je bila najnižja, pa je bila 1,19. Krivulji grafov splavnosti in rodnosti sta torej popolnoma neodvisni, saj je odločanje o rojstvu otrok odvisno predvsem od socialno-ekonomskih pogojev.
Iz zgodovine poznamo tudi “naravne eksperimente”, kot je bila denimo prepoved splava v Romuniji pod diktaturo Ceausescuja. Zaradi tega se rodnost ni prav nič povečala, samo več nelegalnih splavov je bilo. Tako ni niti najmanjše osnove za predpostavko, da bi zmanjševanje dostopnosti splava povečalo rodnost.
Opozarjate pa, da se bo v naslednjih letih število rojstev v Sloveniji zelo verjetno zmanjševalo …
Da, a zmanjševalo se ne bo toliko zato, ker bi upadala rodnost, temveč predvsem zato, ker je generacija žensk, ki danes vstopajo v rodno dobo, občutno manjša ravno zaradi nizke rodnosti na prelomu tisočletja. Od populistov bomo sicer poslušali, da smo na poti izumiranja in da ženske nočejo rojevati. To so napačna in škodljiva sporočila. Totalna stopnja rodnosti, ki zagotavlja obnavljanje prebivalstva, je sicer 2 otroka na žensko. Take rodnosti danes nima niti ena evropska država, blizu so ji le Francija, Češka in Irska. Rodnost pa je v razvitih državah odvisna predvsem od socialno-ekonomskega stanja in s tem pogojev za ustvarjanje družine.
Ženske, ki potrebujejo splav, se pri nas srečajo z zdravstveno službo in svetovanjem, kasneje pa tudi z ustreznim načrtovanjem zanositve. Ravno nedavno so bila sprejeta nova priporočila oziroma nov obseg zdravstvenih storitev, ki so ženskam na voljo v času nosečnosti. Pokritje teh zdravstvenih storitev je res vrhunsko in je rezultat nenehnih prizadevanj naših porodničarjev zadnjih 25 let. Lahko smo izjemno zadovoljni, da so ženskam na voljo vse potrebne storitve za ohranjanje zdravja v času nosečnosti, ki zagotavljajo čim boljši izid poroda.
Kaj se zgodi, ko država omeji oziroma celo prepove splav? Primer Poljske je podrobno analiziran v članku, ki smo ga v rubriki Poglobljeno objavili lani. Preberite: Vse pogosteje napišejo: “Nujno” in “Pomagajte mi”.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje