"Predvolilni problem za levo sredino je tokrat drugje in je precej bolj zoprn"

Levosredinski pol pesti težava, ki je šla mimo javnosti skoraj povsem neopaženo. To, da SDS nekje v prvi tretjini mandata v anketah prehiti največjo vladno stranko in prevzame relativno vodstvo, ni nič novega.

Od leta 2008 dalje se je to zgodilo še čisto vsakič, a to še ne pomeni, da je Janez Janša bil ves ta čas na oblasti. Včasih se obrat zgodi tik pred volitvami, ko se glasovi bolj levo in sredinsko usmerjenih volivcev kristalizirajo okoli politika, ki mu v anketah kaže najbolje; zgodilo pa se je tudi že, da se je SDS sicer uspela zavihteti na prvo mesto, in to s precejšnjim naskokom, ni pa ji uspelo oblikovati vlade. Tista zgodba se sicer za levo sredino ni iztekla najboljše, a kljub temu je temeljni predvolilni problem zanjo tokrat drugje. In je precej bolj zoprn.

Že nekaj časa – skoraj natanko dve leti, če smo natančnejši, to je od jeseni 2023 – namreč nima le SDS naskoka pred Svobodo, temveč vsota desnosredinske opozicije (SDS, NSi, Logarjevi Demokrati) prednjači pred skupnim deležem vladnih strank.

Kaj takšen javnomnenjski trend pomeni v praksi, je težko oceniti: pravih precedensov namreč ni in morali bi iti zelo daleč v preteklost, da bi našli primer podobnega trenda. Lahko pa s precejšnjo gotovostjo rečemo, da to za levosredinski tabor ne pomeni nič dobrega.

Desnosredinski blok je namreč stopil v predvolilno obdobje, konsolidiran, kot že dolgo ne. Vsakodnevni spori med SDS in NSi so stvar preteklosti. Zamenjava na vrhu je Novi Sloveniji omogočila, da je elegantno zaobšla zaklinjanje prejšnjega vodstva, češ da ne bodo več šli v vlado, ki bi jo vodil Janez Janša.

Vsakomur je jasno, da bi v trenutku, ko bi se pokazalo, da so desnosredinske stranke dobile parlamentarno večino, obljuba bila pokopana. Tudi v primeru, ko bi desnemu trojčku primanjkovalo le nekaj glasov, je precej očitno, da bi tako NSi kot Logarjevi Demokratom pripadla naloga "lovcev na talente", ki bi iskali potencialne partnerje, s katerimi bi četrta Janševa koalicija dosegla magično mejo 46 poslancev.

Na desni so torej vloge bolj ali manj razdeljene. Po dolgem času imamo spet "desni trojček" in vsaka od strank nagovarja specifičen del volilnega bazena. Odkar je jasno, da se je Logar sprijaznil z vlogo stranskega igralca in da je Nova Slovenija obupala nad možnostjo, da bi v bodoči Golobovi koaliciji nadomestila Levico kot stranka, od katere bi si Svoboda izposodila program, je simfonija na desnici blagoglasna, kot že dolgo ne.

Nasproti pa ji stoji upehan in razglašen levosredinski pol. Še več: pol leta pred volitvami vse kaže, da se notranji boj znotraj njega šele dodobra začenja. Daleč smo sicer od tistega razsula, ki smo ga gledali pred Golobovim nastopom in ki si je nadel "cringe" ime KUL.

A tedaj so vsaj vsi slutili, da je igra za primat levo od sredine še povsem odprta in to je spodbujalo tekmovalno vnemo, iz katere se je nazadnje rodilo Gibanje Svoboda. Danes pa ni veliko dvoma o tem, kdo je v "protijanševem taboru" gospodar: in to dejstvo moči pri mnogih vzbuja nelagodje in apatijo.

SD je še vedno prešibka, da bi lahko izzvala Golobov primat (Prednikov odstop dolgoročno zelo verjetno ne bo načel podpore stranke, bo pa pripomogel, da se bo ustalila okoli tistih odstotkov, okoli katerih se giblje že trideset let); zato se alternative rojevajo, kot je že običajno, izven parlamenta.

Prva je Prebiličev Prerod. Ime je izbrano zelo posrečeno: ne gre namreč za nič drugega kot za prerod politične ponudbe, kakršno smo od leta 2008 dalje videli že ničkolikokrat. Vidni člani so skoraj izključno brodolomci dosedanjih levoliberalnih in centrističnih političnih projektov, retorika je na las podobna Cerarjevi, s ščepcem Šarčeve pokrajinske žmohtnosti.

Ne vem, če je Prebilič zares razumel, kaj je botrovalo njegovemu solidnemu rezultatu na predsedniških in evropskih volitvah. Ta moj "ne vem" ni mišljen retorično: dejansko ne vem, ali so ga ljudje volili zato, ker so v njem videli poštenega in artikuliranega politika, ki se je kalil stran od ljubljanske megle in bolje razume potrebe malega človeka socialističnih vrednot, ali pa kot nekoga, ki bi znal bolje kot Golob predstavljati konsenz levoliberalne elite.

Način, kako je Prebilič insceniral ustanovitev svoje stranke, kaže, da je vse stavil na to drugo karto. Kongres je bil zastavljen tako, da je nagovarjal velike donatorje, Milana Kučana, urednike etabliranih medijev, srednje kadre v javnem sektorju: nikakor pa malega človeka. Kot da bi Prebilič sledil svojemu protikandidatu na predsedniških volitvah in se hotel prikazati kot nekakšen levosredinski Logar.

Kdo ve, morda bo taktika uspešna in bo ponovila dosežek njegove kandidature na lanskih evropskih volitvah: da se je (vsaj med strankami, ki so presegle volilni prag) skupni odstotek za levosredinske stranke kljub večini napovedi ohranila nad skupnim odstotkom za desnosredinske. To pa je, kot rečeno, izziv, pred katerim je danes levi pol.

Toda tako očitna Prebiličeva umestitev na mesto, ki jo je nekoč zasedala SMC, bo le še pospešila oblikovanje alternative drugačne vrste. Tisti, ki so, dokler je Prebilič nastopal v navezi z Vesno, vanj vendarle investirali upanje, da se bo nagibal bolj na levo, bodo zdaj primorani spoznati, da gre za še eno emanacijo natanko tiste sredinske politike, ki jih je razočarala v tem in vseh prejšnjih mandatih.

Ker se je izkazalo, da je tudi politični uspeh Levice vezan na omilitev njenih radikalnejših robov, čutijo, da so znova – tako kot pred letom 2014 – ostali brez svojega predstavnika.

Pokojninska reforma jim je ponudila priložnost, da zaigrajo na najbolj radikalne (in destruktivne) tone. Če jim bo uspelo zbrati dovolj podpisov za referendum, bodo sprožili pravcat predvolilni potres, ki bo – ne glede na uspeh ali neuspeh pobude – služil kot katalizator za oblikovanje nove politične alternative levo od Levice.

Če bo to vrenje privedlo do ustanovitve nove stranke tik pred volitvami (ob uspehu referenduma smo o tem lahko prepričani, ob njegovem neuspehu bistveno manj), se bo postavilo vprašanje, ali je zanjo sploh dovolj prostora na političnem kompasu. Mislim, da je odgovor negativen: in cena za eksperiment, ki bi to potrdil, utegne biti zelo visoka.

Scenarij, ki mu gremo nasproti, je torej stagnacija SD, ob njej pa podvojitev ostalih dveh koalicijskih partnerjev, ki sta bili resnični tandem, ki je poganjal Golobovo vlado.

Prebiličev Prerod je podvojitev Svobode, in alternativa, ki se zbira okoli Delavske koalicije, je podvojitev Levice. In vsak od dvojnikov že s svojim obstojem glasno sporoča, da je bil izvirnik neuspeh in da se je treba vrniti – nazaj, k pogojem, patosu in izhodiščem, iz katerih je izvirnik nastal.

Težko si je zamisliti boljše priznanje upehanosti neke politične dinamike. A dokler so glasovi, ki so v zadnjih štirih letih odpadli od Svobode, varno "deponirani" v bazenu neopredeljenih, z minimalnim "dezerterstvom" na drugo stran ideoloških okopov, ne moremo pričakovati drugega od poskusov njihove ponovne aktivacije s sporočili in vzorci, ki so jih vajeni – pa čeprav je prav neprestano ponavljanje teh vzorcev krivo za njihovo kronično razočaranje.

***
Luka Lisjak Gabrijelčič je zgodovinar, politični analitik, član uredniškega odbora Razpotij in raziskovalec na Central European University v Budimpešti.

Zapis ne odraža nujno stališč uredništva.