Po desetih letih znova oživel "desni trojček"

Analitik ima dve nalogi, pravijo: prva je napovedati prihodnosti, druga je razložiti, zakaj se njegove napovedi niso uresničile. Če sem glede prve naloge precej skeptičen – napovedi raje prepuščam šlogarjem in vremenarjem – imam z drugo manj težav. Pričakovanja in ocene, ki jih realnost postavi na laž, so odličen seizmogram spreminjajočih se okoliščin.

Pred meseci sem ocenjeval, da bo "afera Karigador" spodkopala konsolidacijo Gibanja Svobode, ki je nujna, če hoče Robert Golob naslednje leto stopiti pred volivce kot pomemben akter in ne kot Cerar leta 2018 – kot politični zombi. In dodal sem, da če se bo tudi ta afera od Goloba odbila, potem je resen kandidat za naslov "teflonskega politika".

"Not great, not terrible"

Proti mojim pričakovanjem afera ni imela bistvenega vpliva na vedenje volivcev. Gibanje Svoboda se je kljub njej in kljub vladinemu porazu na nedavnem referendumu konsolidiralo okoli podpore, s katero lahko računa vsaj na ponovitev rezultata z evropskih volitev.

A glede na to, da je konsolidacija postala trend na vsem političnem spektru, bi stanje koalicije lahko povzeli z oceno tovariša Djatlova po černobilski eksploziji: "Not great, not terrible."

V fluidnosti javnomnenjskih anket in mimohodu dnevnopolitičnih bombic in polemik se je v zadnjem letu namreč konsolidiral trend, na katerega je redkokdo pozoren: vsota desnosredinskih strank (katerakoli beseda, sestavljena s pridevnikom "sredinski", se SDS-u sicer slabo prilega) že nekaj časa presega vsoto levosredinskih.

Resni.ca lahko kandidira tudi mokro krpo

Še več: medtem ko še ni jasno, kako bo na strankarski zemljevid učinkoval napovedani vstop Vladimirja Prebiliča v volilno tekmo, niti kako bo (če sploh) nanj vplivala navezava Vesne na Levico, je desno od sredine slika veliko bolj pregledna.

Vsota Logarjeve medlosti in rezidualne popularnosti je privedla do stabilne podpore Demokratov nad štirimi odstotki, kar realno (ko odštejemo neopredeljene) pomeni okoli šest odstotkov.

In ta podpora ni skoraj v ničemer načela popularnosti SDS, ki še vedno kraljuje na vrhu anket, niti ni usodno vplivala na konkurenčnost Nove Slovenije; ta se zdaj sicer pogosteje kot prej znajde na repu parlamentarnih strank (v zadnji anketi Mediane jo je prehitela celo Resni.ca, ki je že na predsedniških in evropskih volitvah dokazala, da lahko kandidira tudi mokro krpo in bo še vedno resen pretendent za vstop v parlament), ampak spričo skorajšnje menjave na vrhu in dejstva, da so njeni volilni rezultati skoraj vedno nad pričakovanji, se za njeno usodo ni bati.

Desni trojček je bil nekoč že uspešna formula

To pa pomeni, da je dobrih deset let po izpadu SLS iz parlamenta znova oživel "desni trojček". Formula, ki je bila nekoč že uspešna, ima solidne možnosti, da desnico znova pripelje čez mejo magičnih 46 glasov. Ker nobena od dveh manjših desnosredinskih strank ne ogroža primata SDS, se je tudi obet ljudožerske vojne na desnici umaknil v ozadje.

Desna ekipa, ki bo naslednje leto naskakovala oblast, je dobro razporejena in ima tokrat – prvič po zelo dolgem času – solidno pokrito tudi sredinsko krilo.

Še več: brbotajoče populistično nezadovoljstvo, ki se, ob pomanjkanju boljših alternativ, kanalizira v stranko Resni.ca, utegne precej premešati štrene volilnim računicam.

Sam sicer ne bi stavil niti postnega kosila na uspeh tega gibanja (že Jelinčičeva odločitev, da se spet poda v volilno tekmo, lahko v trenutku presuši njegov volilni bazen), a obstaja dejstvo, ki ga je treba vzeti v ozir: za razliko od zadnjih volitev, ko je vprašanje pandemije na eni odnosa do Rusije na drugi strani delalo morebitno navezo med Resni.co in SDS-om nezamisljivo, bo možnost, da bi bodisi Resni.ca bodisi neko drugo populistično gibanje, ki bi ribarilo v podobnih mlakah, pripomoglo k temu, da SDS, kot relativni zmagovalec, oblikuje vlado, tokrat bistveno večja.

Slika političnih razmerij, kot se kaže danes, je torej bistveno bolj naklonjena desnici. Toliko bolj, ker bo menjava v vodstvu Nove Slovenije še nekoliko bolj odmaknila v ozadje Toninovo obljubo, da NSi nikoli ne bo več vstopila v Janševo vlado.

Možnost, da bo Golob v finišu prehitel SDS, zelo majhna

Zaostritev odnosov znotraj koalicije glede zunanjepolitičnih vprašanj bo k temu še dodatno pripomogla. Slabo leto, ki nas čaka do volitev, je sicer v politiki cela večnost, toda možnost, da bo Robertu Golobu v finišu uspelo prehiteti SDS, je tudi zaradi njegove vse nižje osebne popularnosti zelo majhna, možnosti za vzpon nekoga, ki bi ga lahko nadomestil, pa so nizke (Kučanova nedavna svarila pred fragmentacijo na levici lepo ponazarjajo prevladujoči skepticizem spričo tovrstnih poskusov).

Najbolj realistična možnost za ohranitev levosredinske vlade je torej široka koalicija, ki bi obšla SDS. A v tem trenutku se ta zdi preprosto nemogoča, ne da bi privabila vsaj ene desnosredinske stranke (prvi kandidat je seveda Logar). Vidi se, da bi Matjažu Hanu ta scenarij ustrezal, in Prebiliču verjetno tudi.

A v takšni konstelaciji bi Levica nedvomno morala ostati v opoziciji – in že dolgo časa nobena anketa ni sugerirala, da bi takšna kombinacija lahko upala na parlamentarno večino. Spomnimo se, da se je Šarcu kvantna formula z vlado, ki ni mogla vladati z Levico, brez nje pa tudi ne, nazadnje eksplodirala v obraz.

"Največja nevarnost za Janšo je, kot vselej – on sam"

Skratka: Janši bi najbolj ustrezalo, da se politična razmerja atrofirajo v sedanjem ravnovesju in da v naslednjem mandatu dobimo stanje, ko se bo vsaka koalicijska formula, ki bi izključila SDS, izkazala za nemogočo. V takem stanju se bo – tako sme upati Janša na podlagi dosedanjih izkušenj – med strankami, ki se ne uvrščajo v desni tabor, gotovo našla kakšna, ki bo iz "državljanske odgovornosti" ponovila odločitev SMC in Desusa v prejšnjem mandatu.

A ker je slovenska politika podobna risanki o Viliju in Kojotu, lahko do pomladi pričakujemo kar nekaj zapletov, ki bodo našemu (anti)junaku preprečili, da končno dobi v svoje roke želeno nagrado. Največja nevarnost za koalicijo je, da se preveč zanaša na mobilizacijo svojih volivcev iz strahu, da bi mu tokrat vendarle uspelo. Največja nevarnost za Janšo pa je, kot vselej – on sam.

***

Luka Lisjak Gabrijelčič je zgodovinar, politični analitik, član uredniškega odbora Razpotij in raziskovalec na Central European University v Budimpešti.

Zapis ne odraža nujno stališč uredništva. 

POSEBNI VIDEO: Kje je Slovenija v novem svetovnem kaosu