Alpska jezera: koče z neustreznim čiščenjem odpadnih voda in cvetenje alg

CIPRA / Samo Kham

Zakaj tudi med alpskimi jezeri v prvem zavarovanem območju v Sloveniji – Triglavskem narodnem parku – najdemo onesnažena in zakaj nekateri strokovnjaki opozarjajo, da "prvo zavarovano območje v Sloveniji umira zaradi naše malomarnosti"? Kako ravnamo z vodami in kako bi morali? O tem smo se pogovarjali z dr. Natašo Atanasovo, mednarodno uveljavljeno strokovnjakinjo s področja vodarstva in predstojnico oddelka za okoljsko gradbeništvo na Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo. Če je v tujini skrbela tudi za nekatere pilotne trajnostne projekte s tega področja, se v Sloveniji – kjer ima voda sicer pomembno mesto v družbi – spopada tudi s pomanjkanjem kadra in zanimanja za študij smeri, ki bi lahko celostno naslovila problematiko ravnanja z vodami v prihodnosti.

Kako se kaže preobremenjenost gorskega sveta?
Vsekakor je gorski svet bolj obremenjen kot kadarkoli. Temu sledi tudi ponudba v planinskih kočah, porabi se več vode in posledično se proizvedejo večje količine odpadkov in odpadne vode. Veliko koč nima urejenega ustreznega čiščenja odpadnih voda. Ker večinoma govorimo o kraškem svetu, lahko neustrezni izpusti ogrožajo vodna telesa in celo vire pitne vode. Temu povečanemu obisku mora slediti tudi drugačno ravnanje z vodo. Tu imam v mislih ne le gradnjo čistilnih naprav, ampak predvsem izbiro ustrezne tehnologije čiščenja, ki jo bo nekdo redno vzdrževal.

Cvetenje alg v alpskih jezerih vas je ob zadnjem obisku presenetilo. Kaj ste ugotovili? Primer Dvojnega jezera, enega izmed sedmerih triglavskih jezer, je trenutno najbolj izpostavljen. Kaj je glavna težava in kako jo rešiti?
Tako cvetenje je šokantno za vsakogar, ki ga opazi. Po premisleku pa je to logična posledica izpusta nezadostno očiščene odpadne vode. Ta vsebuje veliko fosforja in dušika, ki sta hranilo za alge. Upravljalci koče v sodelovanju s strokovnjaki iščejo rešitve za izboljšanje delovanja čistilne naprave oz. za gradnjo novega koncepta ravnanja z vodo. Preučujeta se dve različici čiščenja: ena je tehnološko zahtevnejša in vključuje čiščenje odpadne vode z membransko tehnologijo, druga pa vključuje vpeljavo suhih kompostnih stranišč in čiščenja sive vode. Izbrana bo ugodnejša varianta, in upamo, da bo tudi čim prej zgrajena.

“Prvo zavarovano območje umira zaradi malomarnosti”

Dr. Matej Ogrin, ki na Filozofski fakulteti v Ljubljani med drugim poučuje geografijo gora in zavarovanih območij ter turizma in prometa in je predsednik društva za varstvo Alp CIPRA, opozarja, da se že petnajst let ve, da je stanje Dvojnega jezera skrb vzbujajoče zaradi onesnaženosti. CIPRA pomaga tudi pri sanaciji vidne škode v jezeru; letos so tako iz jezera odstranjevali alge. “Zdaj je to tudi podprto z dokazi in vemo, da je glavni vzrok za umiranje jezera poleg umetno naseljenih rib nesporno tudi ravnanje v koči,” je povedal za N1. Čeprav je bila v koči postavljena čistilna naprava, je dejal, da ta ne deluje tako, kot bi morala, ob tem pa je opozoril tudi na preobremenjenost gora in pomanjkanje odgovorne turistične promocije.

CIPRA / Samo Kham

CIPRA / Samo Kham

CIPRA / Samo Kham

CIPRA / Samo Kham

CIPRA / Samo Kham

CIPRA / Samo Kham

CIPRA / Samo Kham

CIPRA / Samo Kham

CIPRA / Samo Kham

CIPRA / Samo Kham

CIPRA / Samo Kham

“Ne bom rekel, da upravljalci koče ne delajo ničesar, ampak ne delajo dovolj. Nedopustno je, da s prvim zaščitenim območjem (Dolina Triglavskih jezer je bila zavarovana že leta 1924, op. a.) v državi tako ravnamo. Koča je pa pravzaprav takšna kot vse druge v visokogorju in je seveda preobremenjena. Problem se je nedvomno prenesel tudi na druge dele naših gora, saj številke obiska rastejo tudi drugod, prakse pa so podobne. Vemo, da sledi fekalij najdemo tudi v Triglavski Bistrici, v Kamniški Bistrici, Savi Bohinjki … Prišli smo tako daleč, da so reke onesnažene že na izvirih. Treba se je začeti ukvarjati s tem, kako rešiti težavo. Če je ne bomo rešili, bomo gledali izvire fekalij pod najvišjimi vrhovi. Velik problem so tudi turistični ponudniki, ki ponujajo obisk gora, ampak brez omejitev. Uničujemo eno najbolj značilnih slovenskih pokrajin, ki opravlja tudi pomembne ekosistemske storitve. Ob letošnji suši in pritiskih se problem samo še bolj odraža, prisoten je pa že ves čas. Treba se je začeti spraševati, koliko tak prostor prenese. Ko greš v kino, točno veš, kdaj bo razprodana zadnja vstopnica. Ko greš na tekmo, prav tako veš, kdaj je dvorana razprodana. V gorah pa tega nihče noče razumeti. Problem se nam jasno kaže, ko jezero zacveti, ko voda zasmrdi, a kar nočemo razumeti in s prstom kažemo drug na drugega. Prvo zavarovano območje v Sloveniji umira zaradi naše malomarnosti. Da ne znamo ravnati z vodo, se kaže tudi v Blejskem jezeru, kjer se voda zamenja na tri leta, in ko ima jezero dovolj, zacveti. Peša nam tudi ravnanje z vodami ob vplivih turizma. Kar se leto dogaja, je samo vrh ledene gore. Če pa ne zmoremo obvladovati problema, zmanjšajmo število obiskovalcev.”

Voda je občutljiva tema v naši družbi, a naš način ravnanja z vodami ni na visoki ravni. Kako torej ravnamo z njimi?
Z vodo pri nas ravnamo primerljivo z drugimi evropskimi državami: iz pipe priteče zdrava pitna voda, sanitarno odpadno vodo odvajamo in večinoma ustrezno čistimo (vsaj v večjih aglomeracijah). Za urejanje vodotokov in zaščito pred poplavami skrbimo prek ustreznih služb. Glavna težava v zadnjih letih je pomanjkanje ustreznega kadra, z njo pa se spopadajo vodnogospodarska podjetja, komunale in druge strokovne službe. To se še zlasti pozna, ko nastopijo težave, kot smo jih izkusili letos: urbane poplave, suše, pomori rib, pomanjkanje vode za vodooskrbo … Večinoma smo kot družba to pripisali posledicam podnebnih sprememb, kar drži, a to je le del resnice. Drugi del resnice je, da na področju vodarstva oz. okoljskega gradbeništva že leta kronično primanjkuje kadrov in investicij.

Posledično se te težave rešujejo z nezadostnim znanjem in le takrat, ko nastanejo. V resnici pa se je treba s sušami in poplavami oz. vsemi vidiki vodnega kroga ukvarjati stalno in predvsem takrat, ko težav ni, zato da preprečimo njihov nastanek. Govorim seveda o konstantnem spremljanju pojavov, rednem vzdrževanju vodne infrastrukture, uvajanju novih načinov ravnanja z vodo, kot je izraba alternativnih vodnih virov, uvajanju matematičnih modelov, s katerimi lahko napovedujemo pojave in ustrezno ter pravočasno ukrepamo.

Ukvarjate se tudi z modrozeleno infrastrukturo, prilagajanjem podnebnim spremembam, sodelovali ste pri mednarodnih projektih. Ali znamo v Sloveniji gospodariti z vodami? Kaj delamo narobe in kaj bi morali izboljšati?
Modrozelena infrastruktura so ukrepi za trajnostno ravnanje s padavinsko vodo v mestih, ki omogočajo njeno zadrževanje, ponikanje in izhlapevanje. Torej, namesto da padavinsko vodo odvajamo v kanalizacijo, kjer povzroča številne težave, jo s pomočjo modrozelene infrastrukture obravnavamo na mestu nastanka. Na ta način ustvarjamo večnamensko infrastrukturo, ki lahko poleg odvajanja padavinske vode služi tudi hlajenju mesta, poveča biodiverziteto, energetsko učinkovitost stavb in druge koristi. Pri upravljalcih kanalizacijskih sistemov obstaja velik interes za izločanje padavinske vode iz kanalizacije, vendar so ti ukrepi pogosto načrtovani stihijsko. Manjka pa sistemski pristop, ki bi že v prostorskih načrtih predvidel ustrezno pozidavo in umestitev modrozelene infrastrukture, to zavirajo predvsem kapitalski interesi, ki težijo k čim večji izrabi parcele.

Dober primer takega sistemskega pristopa je Köbenhavn na Danskem, ki je kot odgovor na poplave leta 2011 sprejel načrt za prilaganje na podnebne spremembe in ekstremne nalive. Za njegovo izvajanje so namenili pol milijarde evrov. Na podlagi izračunov so ugotovili, da je ekonomsko ugodnejša gradnja modrozelene infrastrukture kot vlaganje v klasično “sivo” infrastrukturo, to je povečanje kanalizacijskih cevi. Med cilji je na primer zadrževanje vode oz. preprečevanje odtekanja vode iz več kot tretjine utrjenih površin v kanalizacijski sistem.

Eno vaših področij je tudi umeščanje vode v krožno gospodarstvo in pozitivni vplivi tega, sodelovali ste pri pilotnem projektu hotela v Španiji, ki vodo izrablja po sistemu krožnega gospodarjenja. V enem od intervjujev ste povedali, da je študijski sistem na vaši fakulteti že prilagojen temu, ampak zdaj imate drugo težavo – študentov ni. Letos sta se na študijsko smer vodarstva in okoljskega inženiringa vaše fakultete vpisala samo dva študenta. Kaj to pomeni za prihodnost vodarstva v Sloveniji? Bi se nam morali prižgati alarmi?

Krožno gospodarstvo, podobno kot modrozelena infrastruktura, je eden od ukrepov za prehod k bolj trajnostni družbi in prilagajanju podnebnim spremembam. Umestitev vode v krožno gospodarstvo pomeni, da z njo ravnamo tako, da odpadne vode ni. Je le vir, ki ga uporabljamo znova, v ciklih. Ta prehod pa zahteva sodelovanje različnih strok, med katerimi je gotovo okoljski gradbenik (vodar). A žal okoljskih gradbenikov primanjkuje že danes, pri reševanju “vsakodnevnih” nalog v zvezi z upravljanjem vode. Ob dejstvu, da bo v naslednjih desetih letih upokojitveno starost doseglo 1.000 od približno 2.500 pooblaščenih inženirjev gradbene stroke, od katerih je manjši delež okoljskih gradbenikov, ter trenutnim vpisom na študijski program vodarstva in okoljskega inženirstva, se morajo prižgati vsi alarmi.

Krožno gospodarstvo mora biti po mnenju dr. Atanasove podprto sistemsko, z zakonodajo in ustreznimi strokovnimi službami. Da bi vodo uporabljali krožno, moramo prilagoditi napeljave v objektih, in to je treba narediti tako, da ne naredimo škode zdajšnjim sistemom. Sočasno pa takšni pristopi tudi stanejo več, saj v praksi to pomeni, da moramo imeti dvojno napeljavo. Ekonomika pokaže, da se sistemi za ponovno uporabo vode izplačajo večjim porabnikom, kot so industrija in hoteli. Vsekakor bi pri tem prehodu k trajnostni rabi vode pomagale subvencije “Če so sofinancirani toplotne črpalke, solarni paneli ipd., bi morali sofinancirati tudi takšne sisteme,” je še dodala.

Že sedaj v praksi mnogokrat kompleksne probleme, ki zahtevajo kombinacijo znanj iz hidrologije, hidravlike, mehanike tekočin, kakovosti voda, gradnje infrastrukture ipd., poenostavljeno rešujejo sorodne stroke, kar ima lahko za posledico zgrešene investicije, ki jih vsi občutimo. Sčasoma se tudi pozablja, da se za te probleme pravzaprav potrebujejo znanja okoljskih gradbenikov – vodarjev. Zato verjetno tudi sam študij (v množici drugih okoljskih študijev) postaja neprepoznaven ter verjetno tudi nezaželen, saj vsebuje mnogo več tehnično zahtevnih vsebin v primerjavi z ostalimi študiji. Ampak bistvena razlika v primerjavi z drugimi okoljskimi študiji je, da ponuja inženirska znanja, diplomanti pa lahko postanejo pooblaščeni inženirji.

Ker je prav skrb za vodo ob lanskem referendumu aktivirala Slovence v velikem številu, vas to, da nismo bolj skrbni z vodo, preseneča?
Mislim, da prebivalci Slovenije vodo uvrščamo zelo visoko na prioritetni lestvici, kar je pokazal tudi lanski referendum … A žal se to ne odraža neposredno tudi v dejanjih, saj smo navajeni, da je kakovostne vode vedno dovolj. Za ohranjanje takega stanja so potrebna znanja, ki jih ponuja študijski program vodarstva in okoljskega inženirstva, ter seveda sodelovanje strok in sistemski pristop. Podnebne spremembe bodo od nas zahtevale pogostejše spoprijemanje z vremenskimi ekstremi, kot je trenutna suša. Te bodo lahko reševali le kadri z ustreznimi znanji.

Problematiko odpadnih voda v gorah bodo na današnji tiskovni konferenci ob dr. Nataši Atanasovi in dr. Mateju Ogrinu predstavili tudi drugi udeleženci: mag. Miha Pavšek, Geografski inštitut Antona Melika, prof. dr. Milenko Roš, Slovensko društvo za zaščito voda, Vido Kregar, Jamarski klub Kamnik, Bojan Traven, predsednik krajevne skupnosti Stara Fužina, dr. Tit Potočnik, JZ Triglavski narodni park, in Miro Eržen, Planinska zveza Slovenije.

Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.

Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.