Pomanjkanje padavin se pozna tudi v slovenskem visokogorju, predvsem v planinskih kočah. Te se ob povečanem številu obiskovalcev, ki je po ocenah Planinske zveze Slovenije že primerljivo s "predkoronskimi časi", torej letom 2019, ki je bilo marsikje rekordno, že spopadajo s pomanjkanjem vode. Oskrbniki nekaterih visokogorskih koč zato že premišljujejo o načinih, kako pripeljati vodo do koč, kar pa zaradi stroškov povsod ni mogoče. Zaposleni v kočah se ponekod zaradi varčevanja z vodo ne prhajo več dni zapored, obenem pa se ukvarjajo z nejevoljnimi ali arogantnimi gosti, ki tega, da vode ni, ne morejo razumeti.
Da so v Triglavskem domu na Kredarici, ki je najbolj znana in tudi največja gorska postojanka pri nas, že omejili število gostov zaradi varčevanja z vodo, smo pisali v nedeljo v članku Brez Kredarice tudi Triglava, kot ga poznamo danes, ne bi bilo. A suša zaradi pomanjkanja padavin se pozna v veliko kočah v visokogorju. Tam se spoprijemajo s posebno težavo, pravi načelnik gospodarske komisije pri planinski zvezi (PZS) Mirko Jeršič, saj je vso vodo, s katero razpolagajo, treba ujeti. Ali v obliki dežja ali z ledenikov, kjer sploh še so. A ledeniki se talijo, letos pa je tudi v visokogorju padla podpovprečna količina padavin. Po podatkih Agencije Republike Slovenije za okolje (Arso) je z izjemo aprila v vseh mesecih letošnjega leta na Kredarici padla podpovprečna količina padavin, najmanj marca, ko je zapadlo samo 8 milimetrov padavin, medtem ko mesečno povprečje za marec znaša 124 milimetrov. Tudi višina snežne odeje je letos izjemno nizka. Če je bilo lani na začetku julija na Kredarici še malo snega, je letos snežna odeja popolnoma upadla že na začetku junija.
Že na začetku sezone so znotraj planinske zveze zato opozarjali, da se lahko pojavijo težave z zagotavljanjem zadostnih količin vode. “Obremenitev koč je obupna,” pravi Jeršič, saj število obiskovalcev po prvih ocenah PZS dosega vsaj tisto iz leta 2019, ko so imeli rekordno sezono, število zaposlenih se ni povečalo, breme varčevanja z vodo pa največkrat najbolj prizadene prav njih.
1.500 litrov vode dnevno samo za stranišča
V Kamniški koči na Kamniškem sedlu so pretekli konec tedna imeli vrhunec sezone. Kočo, ki je na nadmorski višini 1864 metrov, ima pa tudi 56 ležišč, ki so trenutno še vedno polno zasedena, je po ocenah oskrbnika Iztoka Kolenca prejšnji konec tedna obiskalo tudi do tisoč obiskovalcev. “Komaj smo preživeli,” pove oskrbnik koče Iztok Kolenc že na začetku pogovora o njihovih zalogah vode. Če v normalnih razmerah sezono brez težav preživijo s 70 kubičnimi metri vode, ki jo zbirajo in filtrirajo v svojih zalogovnikih, je letos drugače. Junija in julija je na njihovi koči potekala tudi sanacija strehe, ki je začasno onemogočila shranjevanje še tistih majhnih količin dežja, ki so zapadle. Vode imajo le še za en konec tedna, zato se že pripravljajo, da jo bodo z žičnico morali začeti dovažati iz doline, kar pa pomeni ogromen logistični podvig.
“Če deset ur vozimo, lahko z žičnico pripeljemo največ 4.000 litrov vode v enem dnevu,” pojasnjuje in dodaja, da je potem vodo treba še odnesti od žičnice do posebnega bazena, ki je 30 metrov višje, saj se s tem ustvari pritisk, ki je potreben za nemoteno oskrbo z vodo v koči. Ob tem pojasnjuje, da največ vode porabijo za sanitarije, zaradi varčevanja so tuše že zaprli, česar pa mnogi ne razumejo. Vodo pri umivalnikih zagotavljajo le še za nujno higieno, kot je umivanje zob, ter na straniščih. “Če je v koči 500 dnevnih obiskovalcev in gre vsak vsaj enkrat na stranišče, kjer imamo trilitrske kotličke, dnevno porabimo 1.500 litrov vode samo za stranišča,” pojasnjuje Kolenc.
“Nerodno mi je priznati, kdaj sem se nazadnje oprhal”
Na Kredarici so medtem včeraj povedali tudi, da se osebje prha le še na deset dni, saj vso vodo, ki je še na voljo, porabijo za kuhinjo. Tudi Kolenc pravi, da se na Kamniškem sedlu ni mogoče oprhati. “Ravno pred nekaj dnevi sem imel neprijetno izkušnjo,” pripoveduje, saj skupina gostov ni želela sprejeti, da se v koči ne morejo oprhati.
“Pet odraslih moških srednjih let ni želelo slišati, da ne morejo pod tuš. Vprašal sem jih, ali so se tudi v vojski vsak dan prhali. Kar nekaj časa smo razpravljali, na koncu sem jim odstopil svoje osvežilne robčke za osnovno nego in jim častil brizganec, da sem le nekako pomiril situacijo,” pripoveduje oskrbnik, ki na vprašanje, kdaj se je pa nazadnje sam oprhal, v šali pravi, da si ne upa priznati. “Nazadnje sem se oprhal v četrtek, ampak saj imamo vodo za osnovno higieno, pomagamo pa si še z osvežilnimi robčki. Napišite, da ni tako hudo,” dodaja v šali. Tri zaposlene je, kot pravi, poslal domov, da se v miru oprhajo in spočijejo. Ker se sezona zdaj preveša, pričakujejo, da se bo tudi obiski gora zmanjšal ob začetku novega šolskega leta, kar bo omililo pritiske (tudi) na njihove zalogovnike.
Kljub vsem opozorilom, da varčujejo z vodo — ta so razobešena že vso sezono, pa Kolenc dodaja, da nekateri obiskovalci tega ne razumejo in so celo arogantni. “Če je še Ren presahnil, kako naj bo voda v hribih,” še poudarja.
Z vodo varčujejo tudi v Kranjski koči na Ledinah, ki se oskrbuje z vodo z ledenika pod Skuto — ta je tudi največji pri nas. “Voda z ledenika je speljana v cisterno in v hišo,” pojasnjuje oskrbnica koče in dodaja, da je ledenik vidno manjši. “Tega snega, ki ga mi sicer lahko vidimo, ni več.” Osebje se ne prha, z gosti pa ni pretiranih težav, saj njihova koča ni tako zelo obljudena kot druge. V koči na Ratitovcu so težave podobne. Za kuhanje je vode dovolj, stranišča so zaprli, upajo, da bo napovedan dež pomagal. “Gostje, ki prosijo za ključe od stranišča, jih dobijo. Drugi pa pač ne,” povejo.
V Češki koči na Spodnjih ravneh, kjer se največkrat ustavijo pohodniki z Jezerskega, imajo tudi te dni precejšnjo gnečo, a kot nam je povedala oskrbnica koče Karmen Klaura, se še uspevajo oskrbovati z vodo, saj imajo “premikajoči vodovod” – cevi namreč premikajo glede na to, kje v okolici koče je največ vode. “Nekatere goste je, prej kot pomanjkanje vode, zmotilo dejstvo, da pijačo hladimo v vodi, češ, da se norčujemo, a pri nas nimamo hladilnikov,” je še dodala.
“Kratkotrajne plohe ne pomenijo nič”
“Tako hudo še ni bilo,” pove Alojz Ovijač, dolgoletni oskrbnik Domžalskega doma na Mali planini, ki stoji na višini 1534 metrov nadmorske višine in je priljubljena postojanka izletnikov in planincev. “Vsak, ki pride mimo, gre na stranišče,” pravi. Prevoz vode v cisternah iz doline, ki jih stane približno 200 evrov, morajo naročiti vsako leto, a le približno dvakrat, največ trikrat v vsem letu. Letos so morali zalogovnike dopolniti že štirikrat – dvakrat z vodo iz doline, dvakrat pa so si pomagali z vodo iz zalogovnikov sosednje koče, ki je bila občasno zaprta zaradi kadrovskih stisk.
“Zdaj se kar bojim pogledati v rezervoar. Do konca leta bomo potrebovali še vsaj dva prevoza vode. Če ne bo dežja, še več,” dodaja Ovijač in pojasnjuje, da je deževnica njihov primarni vir vode, na sneg s strehe se ne morejo zanašati. Ob napovedi dežja pa, podobno kot kmetje, ki se po Evropi spopadajo s posledicami suše, pravi, da kratkotrajne plohe ne pomenijo veliko. “Potrebujemo vsaj nekaj dni dežja, da se rezervoarji primerno napolnijo,” še dodaja oskrbnik, ki določeno mero težav vidi tudi v strukturi obiskovalcev, ki je danes drugačna – ni več toliko planincev, kot je izletnikov. Dodaja pa, da tudi planet ni več tak, kot je bil: “Prav zanima me, kakšna bo zima.” Zato vsi sogovorniki pozivajo obiskovalce visokogorja, da z vodo ravnajo premišljeno. Vzamejo kakšen liter vode več iz doline, v kočah pa porabijo kakšnega manj. “Ljudje se morajo začeti ravnati časom primerno. Sploh v teh razmerah,” še zaključuje načelnik gospodarske komisije pri PZS Mirko Jeršič.
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje