Medtem ko drvimo v pogubo, se svetovni voditelji vsako leto na podnebnih konferencah pogovarjajo o tem, kaj bi bilo treba storiti. Sklepi teh konferenc vedno znova razočarajo. Da bo letos novembra v Glasgowu drugače, pravi Nick Bridge, posebni odposlanec britanskega zunanjega ministrstva za podnebne spremembe, ki je eden od govornikov na Blejskem strateškem forumu. Z njim smo se pogovarjali na poti s Triglava, kamor si je šel ogledat izginjajoči ledenik.
Pravkar ste se vrnili s Triglavskega ledenika oziroma tistega, kar je od njega ostalo. Kaj ste videli in kaj to pomeni?
Pogled je šokanten. Ledenik je zdaj velik kot nogometno igrišče. Strokovnjak za ledenike Miha Pavšek, ki je bil z nami, pa nam je povedal, da je imel še v prejšnjem stoletju obseg 50 nogometnih igrišč. Pospešek, s katerim se dogajajo spremembe, je res izjemen. To je še en pomemben prikaz tega, kako se ekosistemi in podnebje spreminjajo na milijone različnih načinov. Ta ikonična slika Triglava je opomnik, da se te spremembe dogajajo povsod in veliko hitreje, kot se zavedamo.
To je ena od podob, ki jo moramo uporabiti, da prisilimo vlade po vsem svetu v to, da hitro in v velikem obsegu ukrepajo ter zmanjšajo izpuste.
O tem, da je treba hitro in v velikem obsegu ukrepati, vemo že vse in to vemo že dolgo. Zakaj pričakujete, da bo novembrska podnebna konferenca v Glasgowu (COP26) kakorkoli drugačna od prejšnjih, na katerih so voditelji prikimavali znanstvenikom, a se ni spremenilo nič?
Vedenje o podnebnih spremembah imamo res že desetletja, toda sporočila znanstvenikov so zdaj vse bolj skrb vzbujajoča. Zadnje poročilo IPCC (Medvladnega odbora za podnebne spremembe) je nedvoumno in zelo strašljivo. Tega, kar strokovnjaki vedo že dolgo, se zdaj zaveda vse več ljudi po vsem svetu. Kar bo letos na vrhu v Glasgowu drugače, je, da je večina držav podpisala zavezo o neto ničelnih izpustih.
Premaknili smo se od števila držav, ki predstavljajo tretjino svetovnega gospodarstva, do števila, ki pomeni več kot 80 odstotkov svetovnega gospodarstva. Te države so si postavile cilj. Poleg tega pa morajo predstaviti ukrepe za dosego tega cilja v naslednjem desetletju in zakonodajo, ki bo te zaveze spravila v življenje.
Prav imate, odlašali smo in odlašali. Ampak zdaj je znanost jasna in razumevanje tudi. Imamo akcijski načrt. Na podnebnem vrhu bomo združili vse odločevalce h konkretnim zavezam za spremembe politik, ki bodo poskrbele, da obrnemo krivuljo. Izpusti še vedno naraščajo, v naslednjem desetletju pa jih moramo prepoloviti. Zato je ta konferenca ključna.
Triglavski ledenik je leta 1937 meril približno 260.000 kvadratnih metrov, danes pa le še 4.000 kvadratnih metrov.
Vsi smo za zeleni prehod in ekologijo, dokler to ne vpliva na naša življenja. Toda spremembe, ki jih moramo doseči, bodo imele na naša življenja velik vpliv. Kako bodo vplivale na človeka, ki si na primer ne more privoščiti nakupa električnega avtomobila?
To je osrednje vprašanje. Najpomembnejše je, da so zelene in čistejše naložbe veliko cenejše za našo družbo in gospodarstvo. V Združenem kraljestvu (ZK) smo prišli od 40 odstotkov energije iz premoga do manj kot 2 odstotkov v le petih letih. Zamenjali smo jo z veliko cenejšo in čistejšo vetrno energijo. Vsaka država ima drugačne priložnosti za pridobivanje energije. Toda pri nas ta zasuk k čistejši energiji porabnikov ni stal nič. Še vedno imajo zanesljivo in poceni elektriko, le da zdaj prihaja iz čistejšega vira.
V ZK smo se zavezali, da se bomo do leta 2030 odpovedali vozilom z motorji na notranje zgorevanje. Seveda so električni avtomobili danes dražji od navadnih, toda ko bodo na prodaj samo še električna vozila, se bodo njihove cene izjemno znižale. Seveda nočemo le, da ljudje kupujejo nove, drugačne avtomobile, ampak tudi, da več uporabljajo javni promet, kolesarijo, hodijo, živijo bolj zdravo.
Ključno sporočilo je, da bo ta sprememba zelo velika za celotno gospodarstvo, a bo za vse nas to sprememba na bolje: čistejše, ceneje, bolj zdravo in vzdržno. Ljudem moramo to sporočiti, da jih ne bo skrbelo. To je naše sporočilo: Nimamo izbire, toda edina možnost je sprememba na bolje.
Tudi če si bomo pri nas lahko privoščili nove električne avtomobile, to ne pomeni, da naši stari avtomobili ne bodo več onesnaževali okolja. Najbrž bodo le pristali v kakšni drugi državi, najverjetneje proti jugu. Kaj moramo storiti, da svojih izpustov ne bomo le prestavili v revnejše države, ki za razvoj potrebujejo energijo?
Podpora revnejšim in ranljivejšim državam je izjemnega pomena, in to mora biti naša prioriteta. Oni niso ustvarili tega problema in večina med njimi povzroča zelo malo izpustov toplogrednih plinov. Za državo v razvoju je vetrna in sončna energija, ki je v lasti lokalne skupnosti, veliko boljša izbira od ogromne termoelektrarne, ki je poleg tega morda še v tujini. Nobena država ne sme drugim ukazovati, kako naj se razvijajo ali poskrbijo za svoje prebivalce. Toda novi pristopi pomenijo razvoj. Moramo pa prisluhniti državam v razvoju in njihovim težavam.
Hkrati pa se moramo od teh držav, ki že zdaj trpijo zaradi podnebnih sprememb, tudi učiti. V Bangladešu so dosegli izjemen uspeh, ko so vzpostavili opozorilni sistem pred neurji, poplavami in monsuni ter bolj vzdržno infrastrukturo. Prej je umiralo na deset tisoče ljudi, zdaj so opozorjeni in se to ne dogaja več. Gre za zelo učinkovit način spopadanja s posledicami podnebnih sprememb, ki ni bil drag. Od njih se lahko veliko naučimo.
Prav imate, da moramo spremembe doseči vse države skupaj, sicer samo ustvarjamo nove težave. Zato moramo v Glasgowu doseči politično rešitev, za katero se bodo zavzeli vsi voditelji. To je velik izziv, v naslednjih tednih nas čaka veliko dela.
Kaj bi se moralo zgoditi na podnebni konferenci v Glasgowu, da bi lahko rekli, da je bila uspešna?
Uspeh bo, če bomo svetovno javnost prepričali, da so se svetovni voditelji zares zavezali h konkretnim ukrepom, s katerimi bomo omejili rast temperatur na obvladljivo raven. To pomeni, da še posebej od najbolj razvitih držav, članic G20, izvemo točno, kako bodo to storile. To se ne bo zgodilo čez noč, a videti moramo začetek te preobrazbe. Ko smo se v ZK odločili za prepoved motorjev z notranjim zgorevanjem po letu 2030, so se podjetja hitro začela prilagajati. Svetovni javnosti moramo pokazati, da mislimo resno.
Kaj menite o globalnem davku na izpuste, ga potrebujemo?
Ogljikovemu dioksidu moramo postaviti pravo ceno, in to na različne načine. Tako da obdavčimo onesnaževalce in da tiste, ki ne onesnažujejo, oprostimo davkov. Potrebujemo tudi sistem trgovanja z izpusti, v katerega bodo vplačevala podjetja, ki se ne bodo preobrazila v zelena, tista, ki se bodo, pa bodo nagrajena. Predvsem pa moramo prenehati subvencionirati fosilna goriva. Te subvencije so še vedno veliko višje od subvencij za čisto, zeleno energijo.
V EU imamo že dolgo sistem trgovanja z izpusti, tudi ZDA izpopolnjujejo svojega, pred kratkim so največji tak sistem na svetu vzpostavili na Kitajskem. Spremembe se dogajajo hitro. Ena pomembnih tem v Glasgowu bo tudi, kako globalno izboljšati sistem trgovanja in tako doseči hitrejše spremembe na tem področju.
Kaj nas je koronakriza in njeno reševanje naučilo? Katerih napak ne smemo ponoviti pri spopadanju s podnebno krizo?
Naučili smo se, kaj se zgodi, če ne spoštujemo ekosistemov in naš razvoj posega v divjino. Drugič, po recesiji, ki jo je povzročila epidemija, se moramo pobrati tako, da ekonomijo zgradimo na novo. Če se ne bomo iz recesije pobrali tako, da očistimo in ozelenimo ekonomijo, se ne bomo mogli spopasti s podnebno krizo, ki je še veliko večji izziv. Zgraditi moramo boljši svet.
Odprava na Triglav in ledenik je potekala v organizaciji MEPI – Mednarodno priznanje za mlade. Nicku Bridgeu so se pridružili britanska veleposlanica v Sloveniji Tiffany Sadler, geograf Miha Pavšek in nekateri poslovneži iz Britansko-slovenske gospodarske zbornice.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje