Pandemija koronavirusne bolezni je poskrbela za največji letni upad izpustov toplogrednih plinov v zgodovini, a na podnebne spremembe je, vsaj za zdaj, imela kljub temu zanemarljiv vpliv. Učinek tople grede se še naprej povečuje in podnebna kriza se zaostruje.
Marca lani je svet obstal. Državne meje so bile zaprte. Avtomobilski motorji so ugasnili. Javni promet je bil ustavljen. Potniška letala so počivala na letališčih. Številne ladje so se vrnile v pristanišča. Ponekod je začasno obstala celo industrijska proizvodnja. Na milijone dimnikov in izpušnih cevi je obmolknilo.
Kakovost zraka v večjih mestih se je zaradi upada prometa drastično izboljšala. Sateliti Evropske vesoljske agencije so denimo zaznali „dramatičen upad“ koncentracij dušikovih oksidov in trdnih delcev nad evropskimi in kitajskimi urbanimi središči. Pozitiven vpliv je bil izdaten in jasno viden.
Evropska unija/Copernicus Sentinel-5P
A kar zadeva podnebne spremembe, lokalna onesnaženost zraka ne igra bistvene vloge pri segrevanju ozračja. Pravzaprav celo nekoliko pomaga pri upočasnjevanju segrevanja, saj trdni delci v zraku odbijajo sončno svetlobo in s tem “zasenčijo” površje Zemlje.
Za podnebne spremembe je bistveno vprašanje, kaj se dogaja z izpusti toplogrednih plinov. Ključni dejavnik pri segrevanju ozračja je ogljikov dioksid, najpomembnejši toplogredni plin, ki se sprošča pri kurjenju fosilnih goriv.
CO2 je sicer nujna sestavina naše atmosfere ter pogoj za uspevanje rastlin in kot tak ne prispeva k onesnaženju zraka. A ga zaradi naše lakote po energiji z izrabo fosilnih goriv v zrak izpuščamo več, kot ga lahko rastline in oceani posrkajo. Ravnovesje je zaradi človeškega vpliva porušeno, koncentracija CO2 v ozračju narašča in učinek tople grede se krepi.
Spomladanski strm padec izpustov
Hkrati z upadom onesnaženja zraka so se zaradi upada človeških aktivnosti in s tem rabe energije ob množičnem ustavljanju javnega življenja bistveno zmanjšali tudi izpusti toplogrednih plinov v ozračje. Glede na študijo, objavljeno v reviji Nature Climate Change, so bili globalni izpusti CO2 na vrhuncu lanskoletnega spomladanskega zaprtja, na začetku aprila, za 17 odstotkov manjši v primerjavi z letom prej.
To je bil eden redkih pozitivnih vidikov globalne pandemije – pokazala nam je, da je mogoče človeške izpuste v ozračje, najsi gre za zdravju škodljive snovi ali pa toplogredne pline, v kratkem času bistveno zmanjšati. Je bila pa ekonomska cena za to ogromna.
Ko je prvotni šok popustil in ko je začel naraščati pritisk za vnovični zagon gospodarstva, so tudi izpusti začeli spet naraščati. Na celoletni ravni smo tako v ozračje po oceni znanstvene koordinacije Global Carbon Project lani izpustili za zgolj 7 odstotkov manj CO2 kot leta 2019.
Največji upad se je zgodil ravno v sektorju, v katerem so izpusti pred pandemijo najhitreje naraščali – letalstvu. Izpusti so se zaradi prizemljitve potniških letal in upada potnikov glede na leto 2019 na globalni ravni prepolovili. V Evropi je bil padec še nekoliko občutnejši – 57-odstoten.
Eurocontrol
Pri 7-odstotnem zmanjšanju količine izpustov CO2 gre sicer za zgodovinsko rekorden letni upad. A če bi hoteli naraščanje povprečne svetovne temperature zadržati pod 1,5 stopinje Celzija v primerjavi s predindustrijsko dobo, kar je glede na stališče klimatologov meja še sprejemljivih in obvladljivih sprememb, bi morali po izračunih Okoljskega programa Združenih narodov take padce izpustov do leta 2030 beležiti vsako leto znova.
Meji 1,5 stopinje segrevanja se sicer bližamo z veliko hitrostjo. Po napovedih Svetovne meteorološke organizacije že v prihodnjih štirih letih obstaja približno 20-odstotna možnost, da jo vsaj začasno presežemo.
Lansko leto je bilo, kar zadeva globalne povprečne temperature, praktično enako najtoplejšemu letu doslej – 2016, in to kljub prisotnosti meteorološkega pojava La Nina, ki praviloma ohladi ozračje, v drugi polovici leta.
Lansko znižanje izpustov kot pljunek v morje
Rekorden upad izpustov CO2 v lanskem letu seveda nikakor ne pomeni, da se je koncentracija tega najpomembnejšega toplogrednega plina v ozračju kaj znižala – zgolj naraščala je malo počasneje. Razlika je tako majhna, da je upočasnitev naraščanja koncentracije CO2 v ozračju, ki jo je povzročila pandemija, praktično nemogoče razločiti od naravne variabilnosti. Meritve na observatoriju Mauna Loa na Havajih, kjer vsebnost CO2 v ozračju natančno spremljajo vse od leta 1958, sicer tudi letos spet zaznavajo nove rekordne vrednosti. Koncentracija CO2 v ozračju je danes višja, kot je bila kadar koli v zadnjih 3,6 milijonih let.
NOAA
Težava z izpusti CO2 v ozračje je, da gre za kumulativen problem. Presežni ogljikov dioksid iz fosilnih goriv, ki ga v ozračje izpuščamo danes, bo tam ostal še nekaj sto let in ves ta čas vplival na povečevanje učinka tople grede, s tem pa na segrevanje ozračja, zaostrovanje vremenskih ekstremov in dvigovanje morske gladine.
Šele ko bomo v ozračje izpuščali največ toliko CO2, kot so ga rastline in oceani sposobni vsrkavati, torej ko/če bomo dosegli tako imenovane neto ničelne izpuste, bo njegova koncentracija prenehala naraščati.
Žal so projekcije za letošnje in prihodnja leta vse prej kot obetavne. Človeški izpusti toplogrednih plinov so neločljivo povezani z rabo energije, ki jo še vedno v veliki meri pridobimo iz fosilnih goriv. Mednarodna agencija za energijo (IEA) pa za letos, ko naj bi se svetovno gospodarstvo začelo pobirati po pandemiji, napoveduje velik porast rabe energije.
Kljub vsemu napredku pri pridobivanju energije iz obnovljivih virov in kljub temu, da sončne in vetrne elektrarne iz leta v leto dosegajo rekordno rast in rekordno nizke cene, se naša odvisnost od fosilnih goriv na globalni ravni ne zmanjšuje.
Potrebe po energiji še vedno naraščajo hitreje kot raste naša zmožnost pridobivanja energije iz obnovljivih virov. Najboljši primer tega je Kitajska, ki naj bi bila po napovedih IEA letos odgovorna za več kot polovico povečanja svetovne porabe premoga, hkrati pa tudi za skoraj polovico novih zmogljivosti za pridobivanje energije iz obnovljivih virov.
Svetovne potrebe po energiji naj bi se tako v letu 2021 povečale za 4,6 odstotka, kar bo izničilo ves prihranek lanskega pandemskega leta. In čeprav IEA napoveduje, da bo tudi letošnje leto z vidika gradnje novih proizvodnih zmogljivosti obnovljivih virov energije rekordno, bo večino dodatnih potreb po energiji še vedno zagotovil premog. Temu primerno se bodo po napovedih IEA vnovič povečali tudi izpusti toplogrednih plinov in se že močno približali količini iz leta 2019.
Človeštvo se po šoku lanskega leta kar hitro vrača v stare tirnice. Tudi onesnaženost zraka na območjih, ki jih je lanskoletno spomladansko zaprtje očistilo, se je vrnila na običajno, predpandemsko raven.
Malo čistejše leto 2020 v Sloveniji
Tudi v Sloveniji se je upad cestnega prometa med prvo ustavitvijo javnega življenja lani spomladi odrazil v znižanih koncentracijah dušikovih oksidov v zraku. Med 15. marcem in 15. majem je povprečna koncentracija dušikovih oksidov v zraku upadla za skoraj polovico. A kot pravi dr. Janja Turšič z Agencije za okolje, je bila zaznana sprememba kratkotrajna. “Kasnejša zaprtja oziroma z njimi povezani ukrepi niso bistveno vplivali na zmanjšanje prometa, zato kasneje vpliv na ravni dušikovih oksidov ni bil zaznan.”
Žiga Živulović jr./BOBO
Leto 2020 je bilo sicer ugodno tudi z vidika onesnaženosti zraka s trdnimi delci PM10. V spomladanskem obodbju je Arso zaznal 13 odstotni upad njihovih koncentracij v primerjavi z enakim obdobjem lani. Dovoljeno število preseganja dnevne mejne vrednosti je bilo zabeleženo na zgolj enem merilnem mestu, v Celju.
Vendar pa je težko trditi, koliko je k temu prispevala pandemija, saj gre v prvi vrsti za posledico ugodnih vremenskih razmer (padavine, ki “operejo” ozračje in veter, ki ga premeša) v hladni polovici leta. Ob tem so v Sloveniji poleg prometa pomemben vir trdnih delcev v ozračju individualna kurišča, predvsem na lesno biomaso, katerih delovanje je bilo zaradi ostajanja doma kvečjemu bolj intenzivno.
Podatki o izpustih CO2 za lansko leto za Slovenijo še niso na voljo, so pa, tako kot na svetovni ravni, najbolj upadli v prometu, kjer so se glede na upad prodaje pogonskih goriv zmanjšali za približno 15 odstotkov.
Gospodarsko okrevanje bi moralo biti zeleno
Klimatologinja Corinne Le Quere z Univerze East Anglia, sodelujoča pri Global Carbon Project, je bila ob predstavitvi preliminarnih ocen izpustov toplogrednih plinov za leto 2020 jasna: “To leto samo ne bo spremenilo ničesar, kar se tiče segrevanja ozračja.” Zasnova in izvedba načrtov za okrevanje bo tisto, kar bo po njenih besedah “imelo ogromen učinek”.
A kot po vsaki krizi tudi tokrat obstaja velika nevarnost, da bo v luči gospodarskega okrevanja za vladajočo politiko ključni kazalnik predvsem rast bruto družbenega proizvoda, okoljski pomisleki pa se bodo težje prebili v ospredje.
V Sloveniji smo to lahko videli na primeru lanskoletnega znižanja davka na motorna vozila, katerega osrednji namen je bil pospešiti prodajo novih avtomobilov in s tem pomagati slovenskim dobaviteljem v avtomobilski industriji.
Prav tako se je ta odnos zrcalil v prvotnem predlogu porabe sredstev iz evropskega sklada za okrevanje po pandemiji. Vlada je namreč iz tega denarja želela financirati nove cestne povezave in celo državno letalsko družbo, ki bi nadomestila propadlo Adrio.
Ker je Evropska komisija za razdelitev denarja določila stroga okoljska merila, s katerimi se povečevanje cestnega in letalskega prometa ne sklada, je bila vlada gradnjo novih cest in letalsko družbo prisiljena odstraniti s seznama naložb. To sicer ne pomeni, da jih je tudi opustila, samo finančne vire bo morala najti drugod.
Srdjan Živulović/ BOBO
Z vidika zmanjševanja slovenskih izpustov toplogrednih plinov je daleč najpomembnejša novica letošnjega leta načrt za predčasno zaustavitev Termoelektrarne Šoštanj. Konec izrabe premoga v TEŠ bi slovenske izpuste na mah zmanjšal za več kot 20 odstotkov. In to se glede na napovedi ministrstva za infrastrukturo obeta leta 2033.
Vse več je sicer napovedi, da bi se zaradi ekonomsko nevzdržnega poslovanja TEŠ zaprtje lahko zgodilo že mnogo prej. Ironija je, da bi to pomenilo tudi velik udarec za državno financiranje okoljskih naložb. TEŠ je namreč daleč največji plačnik v državni podnebni sklad, v katerega se zlivajo sredstva iz prodaje emisijskih kuponov, “dovolilnic” za izpuste toplogrednih plinov. Ravno zaradi naraščanja cen teh kuponov pa TEŠ posluje z vse večjo izgubo.
Prihodnjih deset let bo ključnih
Pandemija covid-19 je prestavila 26. podnebno konferenco Združenih narodov, ki bi morala lani jeseni potekati v Glasgowu in na kateri naj bi prvič po podpisu Pariškega sporazuma leta 2015 države podpisnice naznanile zaostritev svojih ciljev zmanjševanja izpustov CO2. Trenutno veljavne zaveze držav namreč še zdaleč ne zadoščajo za omejitev segrevanja pod 2 stopinji Celzija, kaj šele pod 1,5 stopinje. “Trenutna raven podnebnih ambicij nas pelje po poti povprečnega globalnega dviga temperature za 3 do 3,2 stopinje do konca stoletja,” navaja poročilo Okoljskega programa Združenih narodov s konca lanskega leta.
Se je pa v letošnjem letu, v okviru priprav na vnovičen jesenski poskus izvedbe podnebne konference v Glasgowu, zgodilo kar nekaj deklarativnih prebojev. Nove obljube držav o agresivnejšem zmanjševanju izpustov, če bodo dejansko uresničene, so že precej bliže tistemu, kar je potrebno za omejitev segrevanja pod 2 stopinji.
Evropska unija je nedavno dorekla vsebino podnebnega zakona, ki bo tudi pravno zakoličil njeno zavezo o najmanj 55-odstotnem zmanjšanju izpustov CO2 do leta 2030. Po zmagi Joeja Bidna na ameriških predsedniških volitvah se tudi ZDA vračajo v igro.
Potem ko je Biden izpolnil obljubo in državo že na dan zasedbe predsedniškega položaja vrnil pod okrilje Pariškega sporazuma, ki se mu je Donald Trump odpovedal, je Bela hiša prejšnji mesec naznanila povečanje svojih podnebnih ambicij – do leta 2030 naj bi izpuste zmanjšali za najmanj 50 odstotkov v primerjavi z letom 2005. Gre za skoraj podvojitev obljube, ki jo je v Parizu dal takratni ameriški predsednik Barack Obama in ki je ZDA zavezovala k zmanjšanju izpustov za 26-28 odstotkov do leta 2030.
Adam Schultz/Bela Hiša
Kitajska, ki je sama odgovorna za več kot četrtino svetovnih izpustov toplogrednih plinov in kjer obratuje več kot polovica svetovnih termoelektrarn na premog, za zdaj še vedno vztraja izključno pri zavezi iz Pariškega sporazuma, po kateri bodo njeni izpusti do leta 2030 še naraščali, nato pa naj bi do leta 2060 dosegla neto ničelne izpuste.
“Do leta 2025 bomo strogo nadzorovali rast porabe premoga, nato pa do leta 2030 postopno omejevali njegovo uporabo,” je v nagovoru na podnebnem vrhu, ki ga je aprila organiziral ameriški predsednik Biden, dejal kitajski predsednik Ši Džinping. Spletna stran Climate Action Tracker, na kateri spremljajo skladnost državnih načrtov s cilji Pariškega sporazuma, kitajske zaveze označuje za “visoko nezadostne”.
Razkorak med obljubami in dejanji
Izpusti CO2 v razvitih državah večinoma postopno upadajo, vendar pa ta upad s povečevanjem potreb po energiji več kot nadomestijo države v razvoju. Tiste države, v katere se vse bolj seli tudi proizvodnja potrošniških izdelkov za zahodni svet. Kar prihranimo pri manjši rabi energije in izpustih doma, uvozimo v obliki končnih izdelkov, večinoma iz držav, kjer izpusti zaradi tega naraščajo. Te izdelke nam pripeljejo z letali in ladjami, pri čemer sta letalstvo in ladjarstvo izvzeta iz ambicioznih načrtov za razogljičenje.
Kljub vsem visokoletečim obljubam o ogljični nevtralnosti in prisilnemu optimizmu svetovnih voditeljev za zdaj nimamo resnih pokazateljev, da bodo dejanja lahko sledila obljubam.
Gabor Kovacs/EP
Podnebna aktivistka Greta Thunberg, začetnica svetovnega gibanja mladih Petki za prihodnost, je ob aprilskem dnevu Zemlje v pismu, ki ga je objavila britanska izdaja revije Vogue, zapisala, da bi bile najnovejše, ambicioznejše državne zaveze dober začetek, če ne bi bile polne lukenj. “Razkorak med tem, kar bi morali početi in tem, kar dejansko počnemo, se iz minute v minuto povečuje. /…/ Razkoraka med tako imenovanimi podnebnimi cilji in tem, kar nam trenutno govori znanost, ne bi več smelo biti možno ignorirati.”
Ustavite metan!
Če se je rast koncentracije CO2 v ozračju lani zaradi pandemije vsaj začasno malenkostno umirila, pa to žal ne velja za drugi najpomembnejši toplogredni plin, s katerim ljudje vplivamo na podnebje – metan. Koncentracija metana je po podatkih ameriške Državne oceanske in atmosferske agencije (NOAA) v letu 2020 doživela največji letni skok od začetka sistematičnih meritev pred 38 leti.
NOAA
Metan je v primerjavi z ogljikovim dioksidom manj obstojen in v ozračju hitreje razpade, zato je njegov dolgoročni vpliv na učinek tople grede in s tem na podnebje manjši. Vendar pa je na krajši rok mnogo učinkovitejši pri zadrževanju toplote v ozračju in ima zato pri trenutnem hitrem naraščanju globalnih temperatur vse prej kot zanemarljivo vlogo.
Odgovoren naj bi bil za več kot četrtino dviga povprečne svetovne temperature, ki smo mu priča od začetka industrijske dobe. Ob kratki časovni skali, ki jo imamo na voljo za ukrepanje za zaustavitev nadaljnjega naraščanja temperature, bi lahko prav omejevanje izpustov metana odigralo ključno vlogo.
Približno 60 odstotkov izpustov metana je neposredno povezano s človeškimi aktivnostmi, pri čemer sta največja vira živinoreja in pridobivanje fosilnih goriv. A tudi preostale, naravne izpuste je mogoče zaradi tajajočega se permafrosta, v katerem so ujete velike količine metana, v vedno večji meri pripisati človeškemu vplivu.
Nedavno izdano poročilo Okoljskega programa Združenih narodov države podpisnice Pariškega sporazuma poziva k “urgentnemu zmanjšanju izpustov metana v tem desetletju”. Avtorji ugotavljajo, da bi lahko s trenutno razpoložljivimi ukrepi izpuste metana do leta 2030 skoraj prepolovili, s tem pa bi že do leta 2040 preprečili 0,3 stopinje segrevanja ozračja. Brez resnega omejevanja izpustov metana bodo že tako težko uresničljivi podnebni cilji še težje dosegljivi. .
Nova podnebna fronta – spopad z “inaktivisti”
Danes boste težko še našli koga, ki bi zanikal obstoj podnebnih sprememb ali njihovo povezavo s človeško rabo fosilnih goriv.
A znani klimatolog dr. Michael Mann, profesor na Univerzi v Pensilvaniji in eden od avtorjev znamenitega grafa gibanja svetovnih temperatur v obliki hokejske palice, že nekaj časa opozarja, da so nekdanji zanikovalci v zadnjih letih spremenili taktiko. Postali so, kot jih imenuje Mann, “inaktivisti”.
Mike Ferguson/Flickr
Naloga inaktivistov ni več sejati dvom v obstoj podnebnih sprememb, temveč dvom v to, da lahko glede njih kaj ukrenemo. Inaktivizem se, kot opisuje Mann v svoji novi knjigi z naslovom Nova podnebna vojna, pojavlja v več oblikah.
Lahko gre za širjenje prepričanja, da je za preprečitev katastrofe tako ali tako že prepozno. Lahko gre za širjenje prepričanja, da problema ni mogoče rešiti zaradi človeške narave in potrošništva. Lahko gre za pretirano poudarjanje odgovornosti posameznikov, ki naj s svojim ravnanjem poskrbijo za nižji osebni ogljični odtis, in s tem odvračanje pozornosti od sistemskih rešitev, ki bi omejile rabo fosilnih goriv. Lahko gre za ponujanje lažnih, nepreizkušenih in tveganih rešitev, kot je geoinženiring ali zajemanje in shranjevanje ogljika.
Vse taktike so po njegovem prepričanju namenjene predvsem odlaganju resnega ukrepanja, sejanju razkola med zagovorniki ukrepnja in s tem ohranjanju statusa quo, v katerem lahko naftne družbe in s fosilnimi gorivi bogate države še naprej služijo milijarde. In to čeprav bi lahko po njegovem mnenju ob zadostni politični volji in z ustrezno podporo javnosti že z današnjo tehnologijo poskrbeli za ustrezno zmanjšanje izpustov.
Omejitve obnovljivih virov energije
Trditev, da je mogoče že z današnjo tehnologijo učinkovito nadomestiti fosilna goriva samo z obnovljivimi viri energije in s tem preprečiti nadaljnje kopičenje toplogrednih plinov v ozračju, je sicer podprta z nekaj znanstvenimi objavami, a je v praksi na trhlih temeljih, sploh če iz enačbe odstranimo jedrske elektrarne kot celoletni stabilen vir nizkoogljične elektrike in stavimo prvenstveno na sončne ter vetrne elektrarne.
Srdjan Živulović/Bobo
Kot je v Sobotni prilogi Dela nedavno zapisal direktor ELES-a Aleksander Mervar, Evropska unija neusmiljeno vsiljuje razpršene, nepredvidljive vire sonca in vetra za proizvodnjo električne energije, pri tem pa pozablja na vse negativne dejavnike, ki trenutno niso ustrezno obvladovani, zlasti na premoščanje obdobij brez proizvodnje in obdobij s preveliko proizvodnjo električne energije.
“V času obilice sonca, se pravi med koncem marca in koncem oktobra, bo čez dan električne energije povsod dovolj. To obdobje ni problematično. Kaj pa v mesecih od novembra do marca? Kaj pa od 20. do 5. ure zjutraj poleti in od 16. ure do 8. zjutraj pozimi? Pri dani tehnologiji odgovora za zdaj ne poznam!”
Poleg tega Mervar še opozarja na številne prepreke in nasprotovanje javnosti pri gradnji infrastrukture, ki mora spremljati preobrazbo energetskega sistema, najsi bodo to nove hidroelektrarne, vetrne elektrarne, predvsem pa tudi novi daljnovodi za navezavo dodatnih zmogljivosti na elektroomrežje.
Ob verjetnem predčasnem zaprtju TEŠ in vprašljivi prihodnosti jedrske energije ga skrbi, da bi se lahko v Sloveniji kmalu znašli v velikih težavah pri zagotavljanju stabilne oskrbe z elektriko. “Ocenjujem, da smo v naši državi pri elektroenergetiki v tako težkem položaju, kot nismo bili že desetletja.”
Opazovati razvoj pandemije, tako njene posledice kot odziv nanjo, je bilo po Mannovih besedah kot opazovati pospešen posnetek podnebne krize. Priča smo bili zanikanju znanosti, širjenju teorij zarot in ponujanju lažnih rešitev. Tako kot podnebno krizo so tudi naslednjo veliko pandemijo znanstveniki že nekaj časa napovedovali. Tako kot pri podnebni krizi je tudi pri pandemiji ključno ravnanje vsakega posameznika, ki pa lahko uspe le ob podpori ustreznih političnih ukrepov.
Pri spopadu s pandemijo je bila jasno vidna cena zamude pri ukrepanju. “Počasnejše je naše ukrepanje, večja je cena, tako z vidika izgub v gospodarstvu kot z vidika ogroženosti življenj.”
Naš odziv na pandemijo kaže, da smo sposobni spremeniti svoje vedenje, ko je to nujno. “Covidna kriza je bila hipna in silovita, kazen za neukrepanje je bila hitra. Podnebne spremembe se morda zdijo počasnejše in daleč stran, a so že danes še kako tukaj in zahtevajo številne podobne spremembe vedenjskih vzorcev. Sploščiti moramo krivuljo izpustov CO2, da bi obvladali podnebno pandemijo.”
