Menu Item
"Vpliva, ki ga ima dogajanje v Ameriki na Evropo, se ne moremo otresti z brezbrižnostjo. Ne samo zato, ker je to, kdo bo sedel v Beli hiši, za Evropejce, paradoksno, še pomembnejše kot pred dvajsetimi leti; temveč tudi zato, ker bo sodba o tem, kaj je šlo narobe za poražence, vplivala na ideološke in politične trende na obeh straneh Atlantika," v tokratni kolumni za N1, v podrobni analizi izida letošnjih ameriških volitev, piše Luka Lisjak Gabrijelčič.
Z volilnimi analizami je nesreča: ko je zanimanje še sveže, so podatki nepopolni; ko so podatki popolnejši, je zanimanje že splahnelo.
Tudi v državah, kot je Slovenija, kjer je preštevanje hitro in enostavno, traja denimo še nekaj časa, da dobimo popolne podatke po voliščih, ki nam šele omogočajo temeljito analizo.
V ZDA, z enormnim številom volišč ter enainpetdeset različnih pravil štetja in zbiranja podatkov, to velja še toliko bolj. Ko dobimo celovitejšo sliko rezultatov, je pozornost javnosti že drugje: pri povolilnih potresnih sunkih, pri špekulacijah o novi realnosti … ali pa je nad tem političnim šovom sploh potegnila črto.
Ko gre za ZDA, je slednje težko in tudi nespametno. Vpliva, ki ga ima dogajanje v Ameriki na Evropo, se ne moremo otresti z brezbrižnostjo. Ne samo zato, ker je to, kdo bo sedel v Beli hiši, za Evropejce, paradoksno, še pomembnejše kot pred dvajsetimi leti; temveč tudi zato, ker bo sodba o tem, kaj je šlo narobe za poražence, vplivala na ideološke in politične trende na obeh straneh Atlantika.
Pred osmimi leti je šok ob Trumpovi prvi zmagi okrepil protirusko občutje med demokrati (in med zahodnimi liberalci nasploh), brez katerega bi odziv na februarsko invazijo leta 2022 verjetno ne bil tako hiter odločen.
Ob (gotovo pretirani) občutljivosti do ruskega vmešavanja pa je sprožil tudi dve tekmujoči interpretaciji: po eni naj bi k Trumpovi zmagi pripomogla pretiravanja “prebujenega” (woke) aktivizma; po drugi naj bi slednje še pred ostalimi diagnosticiralo toksičnost belskega šovinizma, ki je Trumpa katapultiral na oblast.
Zmagala je druga interpretacija in leta 2020, z ubojem Georga Floyda zajela večji del zahodnega sveta in odločilno pripomogla k temu, da je Biden za podpredsednico izbral Kamalo Harris.
Njen poraz, za razliko od Hillaryjinega leta 2016, ni sprožil nobenih resnih obtožb o volilnih prevarah ali tujih vmešavanjih. Tako leta 2016 kot seveda leta 2020 je velik del privržencev poražene strani volitve imel za nelegitimne: pri čemer so republikanci te obtožbe pred štirimi leti vzeli veliko bolj dobesedno (morda učinek evangeličanskega fundamentalizma, v katerem so mnogi od njih vzgojeni).
Letos so, kljub jezi, usmerjeni v Elona Muska in njegovo omrežje X, poraženci prvič po osmih letih rezultate sprejeli z resignacijo, introspekcijo in samokritiko.
To je dobra novica. Še zlasti, ker je možnosti za relativizacijo poraza več, kot se je sprva zdelo. Izkazalo se je, da je razlika v glasovih precej manjša kot v začetnih projekcijah. Trump ni uspel preseči magične meje 50 odstotkov glasov, čeprav je tokrat, za razliko od svoje prve zmage, dobil več glasov od tekmice. A le dobre pol odstotne točke več: rezultat, ki bi v vsaki državi obveljal za izjemno tesno zmago.
A ameriških volitev ne odloča število glasov, temveč volilnih mož (elektorjev) v posameznih državah. Tu pa že ni šlo več tako zelo na tesno. Trump je uspel zmagati v kar šestih zveznih državah, v katerih je pred štirimi leti slavil Biden. In le v eni ga je od poraženke ločilo manj od odsotne točke. V Pensilvaniji, kjer je tehtnica dokončno prevagala v Trumpovo prid, je bila razlika že 1,7 %. Biden je pred štirimi leti tu zmagal z manjšo razliko.
Poraz Demokratov je bil še večji, če gledamo absolutne številke. Trump je uspel dobiti skoraj tri milijone novih glasov, Harris pa je “zapravila” kar sedem milijonov glasov, ki so pred štirimi leti šli k Bidnu.
Udarec je bil dovolj močen, da je vzbudil takojšnjo samorefleksijo. A kljub temu je rezultat veliko pretesen, da bi smeli govoriti o zgodovinskem, dokončnem, usodnem porazu liberalizma.
Še zlasti, ker Trump čez štiri leta ne bo več mogel kandidirati (morda bo poskušal, a v ZDA ustave ni mogoče spremeniti brez izjemno širokega soglasja) in doslej še nobenemu republikanskemu kandidatu ni uspelo ponoviti njegovih uspehov.
To se je videlo tudi letos. V kar treh zveznih državah, kjer je Trump slavil zmago (v Arizoni, Michiganu in Wisconsinu), so demokratski kandidati za senatorje premagali republikanske tekmece. V četrti, odločilni Pensilvaniji, je bila senatorska tekma mnogo tesnejša od predsedniške: republikanski kandidat je zmagal z manj kot četrtinko odsotne točke naskoka.
Celo v Minnesoti, od koder je bil Kamalin podpredsedniški izbranec Waltz, si je senatorka Amy Klobuchar (naše gore list) izborila nov mandat z bistveno večjim naskokom nad republikanskim kandidatom, kot je to uspelo demokratskemu tandemu na predsedniških volitvah.
Skratka: poraz Kamale Harris je bil vseh ključnih tekmah hujši od poraza drugih demokratskih kandidatov. A interpretacija, da je bila pač slaba izbira in več sreče prihodnjič, je žal prekratka. Vsi smo namreč videli, da je bila Kamala Harris ustoličena za kandidatko v slabem tednu z aklamacijo vsega gromozanskega demokratskega aparata. Bila je enoglasna kandidatka Stranke. S tem, ko so jo volivci zavrnili – veliko bolj odločilno kot Clintonovo – so pokazali sredinec stranki kot taki.
Zakaj so to storili, vendarle ni težko razumeti. Postopek izbire je bil posmeh demokraciji in nevreden stranke, ki v imenu nosi naziv “demokratska” in se predstavlja kot jez proti iliberalizmu.
In tokrat je odpor veliko bolj kot pred osmimi leti zajel jedrne demokratske volitve. Osip je bil največji v velemestih in okrajih, ki so desetletja vztrajno glasovali za demokrate. Predvsem pa je tokrat demografija poraza precej drugačna kot pred osmimi leti – in bo zato tudi vzbudila drugačne nauke.
Leta 2016 je obveljalo, da je Trumpa ustoličila belska večina. In res je med belci (zlasti seveda belimi moškimi) prejel znatno večjo podporo kot običajni republikanski kandidati.
A vedeti je treba, da od leta 1964 dalje noben demokratski predsedniški kandidat ni prejel večine belskih glasov. Tako je: nobeden. Zadnji, ki mu je to uspelo, je bil Lyndon B. Johnson pred šestdesetimi leti. A prav na tistih volitvah se je zgodil zgodovinski preobrat: države “globokega juga”, ki so štiridesetih let 19. stoletja dalje brez izjeme večinsko glasovale za demokrate, so tedaj prvič podprle republikanca.
Razlog je znan: Johnsonova administracija se je odločno zavzela za razveljavitev rasne segregacije in skozi kongres spravila zakonodajo, ki je prepovedala diskriminacijo na rasni podlagi. Zakonodaja je izven globokega juga uživala široko podporo: a dejstvo je, da odtlej demokrati, ki so nastali kot stranka malega belskega posestnika, nikoli več niso dobili večine belskih glasov.
Tudi Obama ne. In Bill Clinton še manj. Do zmage jim je vselej pomagala premoč v glasovih manjšin. Nič več. To je bistvena razlika letošnjih volitev.
Kamala Harris je med belskimi volivci prejela enak odstotek glasov kot Biden. Odrezala se je znatno bolje kot Hillary Clinton leta 2016 in – kar utegne mnoge presenetiti – precej bolje kot Obama leta 2012.
A Obami so leta 2012 čez zmagovalno črto pomagali volivci manjšin, zlasti temnopoltih. Ti so tudi letos z veliko večino glasovali za Harrisovo: a na volišča so šli v premajhnem številu in dovolj se jih je odločilo za Trumpa, da je prevagalo tehtnico. Še veliko bolj množično so iz demokratskega tabora dezertirali volivci latinskoameriškega izvora.
To utegne marsikoga presenetiti glede na nelaskave izjave Trumpa in kompanije do priseljencev do priseljencev iz Latinske Amerike. A ko razumemo, da so prav ti volivci najbolj na udaru kriminala, ki spremlja (in organizira) ilegalne migracije čez mejo, nam lahko postanejo stvari nekoliko bolj jasne. In isti profil volivcev – lastniki malih obratov, drobni podjetniki in varčevalci – so bili tudi najbolj na udaru inflacije, ki se je Bidnovi administraciji zdela sprejemljiv stranski učinek politike, usmerjene k pospeševanju industrije in polne zaposlenosti.
Takšna reakcija najskromnejših ešalonov srednjega razreda – ti so demokrate zapustili v največjem številu – v zgodovini zahodnih demokracij seveda ni nekaj novega.
Nekoliko starejši bralci se bodo še spomnili, da so v času socializma slišali krilatico, da je “malomeščanstvo glavna podlaga fašizma”. In res, prestrašeni “mali človek” je, zgodovinsko gledano, vir marsikatere politične zablode (a vseeno manj kot prestrašene elite).
Toda novost Amerike je, da je malomeščanstvo, ki se spogleduje z avtoritarnim populizmom, izrazito multikulturno. In to sploh ni slaba novica. Prvič zato, ker naznanja, da je čas najhujše politične polarizacije na etnični in rasni podlagi v ZDA že mimo. In drugič, ker je bilo doslej, ko so Trumpa podpirali predvsem belopolti, zelo enostavno zavrniti njihove strahove kot simptom “belskega privilegija”.
Zdaj to ne bo več mogoče. Demokratski kandidati, ki so doslej iz bojazni do svoje aktivistične baze neradi preveč odločno govorili o problemih kriminala, inflacije, varnosti, nezakonitih migracij – “težave belega človeka” –, se bodo zdaj odločneje podali v boj za tisto demografsko skupino, ki je odločila ogromno večino, morda prav vse ameriške volitve v zgodovini: srednji razred. Kajti prav na srednjem razredu demokracija stoji in pade.
In če ni težko videti razlogov, zakaj so si ga demokrati odtujili, po drugi strani tudi ni težko videti formul, s katerimi si ga lahko znova osvojijo. Treba je zgolj pogledati kandidate, ki so uspeli tam, kjer je Harrisovi spodletelo.
Nekateri so za odtenek bolj desno, drugi za odtenek bolj levo od nje. A vsi imajo skupne značilnosti, ki ju ločijo od Kamale Harris: svoj položaj so si izborili z dolgim političnim bojem na lokalni ravni in tudi zvenijo kot bojeviti politiki, ne kot anemični šefi kadrovske službe ali vodje svetovalne službe.
***
Luka Lisjak Gabrijelčič je zgodovinar, politični analitik, član uredniškega odbora Razpotij in raziskovalec na Central European University v Budimpešti.
Zapis ne odraža nujno stališč uredništva.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!