
"Progresivno 'prebujenstvo' je bilo že nekaj let v zatonu. Zdaj so ga korporacije odvrgle kot staro šaro. Na njegovo mesto je stopilo 'prebujenstvo' druge vrste," v tokratni kolumni za N1 po zaprisegi novega ameriškega predsednika Donalda Trumpa piše Luka Lisjak Gabrijelčič.
Vsi ste verjetno že slišali za Muskovo roko, iztegnjeno v “rimski pozdrav”, tragikomično gesto v popolnem slogu dr. Strangelova.
Absurdni vrtiljak vprašanj, kaj za vraga je z njo mislil oligarh, ki je tedne pred tem agresivno promoviral skrajno desničarska gibanja v vseh državah, ki se jih je spomnil (Slovenije se, kljub šopirjenju najbolj vnetih Melanijinih občudovalcev očitno ni, več sreče prihodnjič), priča o nepripravljenosti dobršnega dela zahodne javnosti, da pogleda realnosti v oči.
Elon Musk je izstopal po svoji nebrzdanosti in vnemi, s katero se hoče vsiliti v najožji krog nove administracije, ne pa tudi po svojem bogastvu in vplivu. V neprecedenčni simbolni gesti, ki se znatno odmika od retorike o “ponižanih in razžaljenih”, ki je zaznamovala Trumpovo prvo inavguracijo, so v prvi vrsti sedeli lastniki ameriških tehnoloških velikanov.

Bolj kot Muskova groteskna gestikulacija je mnoge presunila hitrost, s katero so njegovi stanovski tovariši odvihrali z dogodkov za zbiranje donacij demokratskim kandidatom pod okrilje novega gospodarja. Ne le presunila, temveč tudi potrla.
Občutek, da je s Trumpovo drugo zmago prišlo do obrata v kulturnih in ideoloških senzibilnostih (vibe shift, kot se reče popularnemu klišeju internetne govorice), je bil mnogo globlji, kot bi smeli domnevati iz majhne razlike v glasovih med zmagovalcem in poraženko predsedniških volitev (toliko bolj, ker je ni spremljala “konservativna plima” na volitvah v senat, v predstavniškem domu pa se je republikanska prednost celo nekoliko skrčila).
Toda povorka tehnooligarhov, ki so se šli poklonit novi oblasti – a ne preden so opravili javno spoved in kesanje na priljubljenih podkastih desnosučnega občinstva –, je bolj kot dolgočasna in izmuzljiva volilna statistika sporočala, da prihajajo novi časi. Inavguracija pa je najbogatejšemu izmed tehnooligarhov omogočila privilegij, da je nove čase požegnal z nedvoumnim ideološkim znakom.

Spreobrnjenje je bilo naglo kot v Cankarjevih Hlapcih in nič manj zabavno. Naenkrat smo izvedeli, kar smo nekateri od vedno sumili: da je bila “prebujenska” (woke) faza velikih korporacij velikanska hipokrizija, odraz volje do moči kadrovskih služb. Programi “raznolikosti, enakosti in vključevanja” bodo odpravljeni z enako cinično lahkotnostjo, s katero so bili uvedeni, lastniki podjetij pa valijo krivdo za zatohlo ozračje progresivne ortodoksije na demokratsko administracijo, čeprav je vsakomur jasno, da so se trendi in pritiski odvijali v nasprotno smer: od lobističnih in aktivističnih skupin, ki so imele podporo v kadrovskih službah velikih korporacij, do političnih odločevalcev.
Progresivno “prebujenstvo” je bilo že nekaj let v zatonu. Zdaj so ga korporacije odvrgle kot staro šaro. Na njegovo mesto je stopilo “prebujenstvo” druge vrste: enako histerično, enako zabubljeno v svoj občutek žrtve, enako nestrpno do skepse in nians, enako zaverovano v nekritično slavljenje lastne rasne in etnične identitete. Le da je to identiteta belskega nacionalizma in ameriškega šovinizma.
Kulturni obrat od glorifikacije manjšinskih identitet k afirmaciji šovinizma večine, ki spremlja Trumpovo inavguracijo, nam lahko pomaga razumeti pokojni Leszek Kołakowski, poljski filozof, disident in zgodovinar idej, avtor monumentalne trilogije o zgodovini marksizma. Sredi osemdesetih let se je Kołakowski v eseju o evropski identiteti obregnil ob pojem “evrocentrizma”.

Kljub dolžini je odlomek vredno navesti v celoti: “Pri besedah, kot je evrocentrizem, je bistveno, da z njihovo uporabo usmerimo pozornost v nesmisle, s katerimi so povezane, pri tem pa je pravi namen napadati ideje, ki jih je še kako vredno braniti. Te besede so ideološke par excellence: ne zato, ker vsebujejo normativne elemente, temveč zato, ker je njihova funkcija preprečiti ločevanje vprašanj, ki so logično različna, tako da navidezno preprost opis prikriva normativno sodbo. Žurnalistični žargon pozna dolg seznam takšnih besed: poleg evrocentrizma še elitizem, liberalizem [danes bi rekli “neoliberalizem”] in moški šovinizem, pa tudi besede s pozitivno konotacijo, kot so egalitarizem, socialna pravičnost, humanizem, osvoboditev itd. Naloga besede evrocentrizem je, da opozori na številne nesmisle, povezane z njim, in s poudarjanjem teh nesmislov diskreditira idejo kot celoto. Navedimo nekatere primere absurdov: trditev, da Evropejci nimajo nobenega razloga, da bi se zanimali za preostali svet; da si evropska kultura ni nikoli ničesar izposodila od drugih kultur; da Evropa dolguje svoje uspehe rasni čistosti Evropejcev; da je usoda Evrope, da večno obvladuje svet; da je njena zgodovina zgodba o razumu in zmagoviti in neomadeževani kreposti. Beseda izraža ogorčenje nad ideologijami trgovcev s sužnji v osemnajstem stoletju (belih trgovcev, seveda) in privržencev poenostavljenega evolucionizma v devetnajstem stoletju. Vendar je resnična funkcija pojma drugačna: izbira si enostavne tarče in jih stlači v nepregledno, megleno maso skupaj s samo idejo evropske kulture v vsej njeni specifičnosti. Ta kultura tako postane ranljiva ne le za zunanje grožnje, temveč, kar je morda še nevarneje, za samomorilsko miselnost, za katero so značilni brezbrižnost do lastnega posebnega izročila, dvom, pravzaprav samouničevalni bes, izražen v besednjaku velikodušnega univerzalizma.”

Svarilo je štirideset let kasneje neverjetno aktualno. A Kołakowski ni predvidel enega od nenavadnih, vendar povsem logičnih učinkov dinamike, ki jo je tako lucidno in preroško skiciral. Potem ko so bili pozitivni vidiki zahodne kulture diskreditirani s pomočjo negativnih, so iz nepregledne megle, ki je nastala z mešanjem absurdov, ki jih je treba zavreči, in vrednot, ki jih velja ohraniti, nazadnje zmagovito izstopili – absurdi.
Skoraj vse stranpoti, ki jih je Kołakowski imel za zavržne (etnični šovinizem, rasizem, evgenika, socialni darvinizem), so doživele comeback na ruševinah kritične valorizacije zahodne tradicije. Diskurzi, ki jih promovira Muskovo omrežje X, so najboljše dokazno gradivo. Dvignjena desnica je dober povzetek pozdrava, ki ga vsak dan vidimo, ko odpremo družbeno omrežje, nekoč znano kot Twitter. “Zahod” in “evropska kultura” pa sta postali najbolj pogosti preobleki zanj.
Kołakowski je pozitivne vrednote evropske kulture videl v “zmožnosti, da dvomi o sebi, se izvije iz primeža etnocentrizma in kljub silovitemu odporu opusti svojo samozadovoljstvo in samozaverovanost … Skratka, evropska kulturna identiteta je oprta na zavrnitvi kakršnekoli zaprte, določne definicije, kar ji omogoča, da afirmira svojo identiteto v negotovosti in tesnobi”.
In prav to – afirmacija lastne identitete v negotovosti in tesnobi – je tisto, kar Evropejci danes kar najbolj potrebujemo.
***
Luka Lisjak Gabrijelčič je zgodovinar, politični analitik, član uredniškega odbora Razpotij in raziskovalec na Central European University v Budimpešti.
Zapis ne odraža nujno stališč uredništva.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje