Menu Item
Krvodajalci v Sloveniji kri darujejo brezplačno. Predstojnik oddelka za hematologijo UKC Ljubljana dr. Samo Zver je opozoril na domnevne nepravilnosti na zavodu za transfuzijsko medicino in visoke cene, ki jih zavod zaračunava kliničnemu centru. V reševanje spora se je vključilo tudi ministrstvo za zdravje. Naša ekipa je preverila, kaj se dogaja s krvjo, potem ko jo vzamejo krvodajalcu.
Sistem krvodajalstva ima v Sloveniji 70-letno tradicijo. Vsako leto kri daruje 65 tisoč krvodajalcev.
“Vsa ta kri ostane za namene slovenskega zdravstva, za vse bolnike, ki v Sloveniji potrebujejo zdravljenje. Nikamor ne prodajamo, nikamor ta kri ne gre,” je za N1 zagotovila specialistka transfuziologije in pediatrije, vodja centra za izbor dajalcev in zbiranje krvi na Zavodu RS za transfuzijsko medicino (ZTM) Polonca Mali.
Povedala je, da ne opažajo upada prihodov krvodajalcev, so pa nekateri od njih ogorčeni zaradi “polemik in pranja perila v javnosti”.
Te je sprožilo več javnih pisem in člankov dr. Sama Zvera, predstojnika oddelka za hematologijo UKC Ljubljana in profesorja na ljubljanski medicinski fakulteti, ministrici za zdravje Valentini Prevolnik Rupel. V pismu z naslovom V čigavem imenu je kri? je zapisal, da je zanj “zavod za transfuzijsko medicino značilen primer, kaj je narobe v zdravstvenem sistemu”. Po njegovih besedah “gre za skupino ljudi, zaverovanih vase, samoljubnih, ki menijo, da jim je dovoljeno vse. Ker so transfuziologi.”
Zapisal je, da “brez kakršnekoli slabe vesti izčrpavajo v prvi vrsti sam ljubljanski klinični center, zatem pa tudi vse ostale svoje stranke” in da imajo “ob tem za seboj interesno skupnost, ki jim krije hrbet in zagotavlja brezmadežnost zavoda”.
Kaj je razlog za spor med kliničnim centrom in ZTM?
Zadnji spor med UKC Ljubljana in ZTM se je vnel, ker je UKC želel, da v eno od pogodb med javnima zdravstvenima zavodoma (pogodbo o terapevtskih storitvah) vnesejo člen, da bi UKC plačal le 70 odstotkov določene cene, čemur je ZTM nasprotoval. V reševanje spora se je vključilo ministrstvo za zdravje. Na zadnjem sestanku konec januarja so se dogovorili, da bodo sestavili delovne skupine strokovnjakov obeh institucij in poiskali rešitve v korist bolnikov.
Z ministrstva za zdravje so sporočili, da bo strokovna skupina natančno pregledala tako zakonske podlage za določitev cen krvi in krvnih pripravkov kot tudi že oblikovane cene in njihovo ustreznost. “Na podlagi analiziranih podatkov bo nato podana ocena o ustreznosti cen in narejene morebitne korekcije. UKC Ljubljana in ZTM sta se zavezala, da bosta ne glede na odprte teme, poslovno korektno sodelovala in zagotavljala vso potrebno oskrbo za paciente, kar je v tem trenutku ključnega pomena,” so še poudarili na ministrstvu in dodali, da bodo odprte teme poskušali rešiti v prihodnjih treh mesecih. Dogovoriti se morajo tudi o štirih tožbah ZTM proti UKC. Dve tožbi so vložili zaradi neplačila zamudnih obresti, ostali dve pa zaradi neplačevanja računov za opravljene storitve.
Več o tem, kako se določajo cene, pojasnjujemo v nadaljevanju.
ZTM sodeluje z vsemi slovenskimi bolnišnicami, največ prometa, 60 odstotkov, pa opravi z UKC Ljubljana, v katerem zdravijo najtežje hematološke bolnike. “Delamo z 20 bolnišnicami in z 19 ni nobenih problemov. Na podlagi dobavljenega blaga in storitev konec meseca izdamo račun po cenah, ki so trenutno veljavne. Z drugimi klinikami nimamo problemov, dr. Zver pa skozi omenjeno pogodbo problematizira cene, ki ne sodijo v to pogodbo, in sam sistem krvodajalstva,” je dejal v. d. direktorja ZTM Peter Kavčič. “Gre za neresnice in zavajanja, za vsako stvar lahko pokažemo dokumente,” je zagotovil.
Zavrača tudi navedbe dr. Zvera, da so med najdražjimi v Evropi. “Smo člani EBA (European Blood Alliance), to je evropske zveze transfuzij, in primerjava je jasno pokazala, da je Slovenija po ceni med najnižjimi v Evropi. Preostale države so lani dvignile cene, tako kot jih bodo tudi letos. Mi jih nismo, ker nam tega niso odobrili,” je dejal direktor in pokazal spodnji graf s primerjavo cen (Slovenija je označena s F in obarvana zeleno).
Kavčič je dodal, da se strinja, da sistem potrebuje optimizacijo. “A ne prek medijev in obtožb, še posebej ob dejstvu, da gre za krvodajalstvo,” je opozoril na nevarno rušenje kredibilnosti ZTM.
Zavod za transfuzijsko medicino smo soočili z glavnimi očitki dr. Zvera. To so njihovi odgovori:
Trombocitna plazma, ki jo od darovalca pridobite s postopkom afereze, stane okrog 600 evrov. Po besedah dr. Zvera se v slabi polovici primerov zgodi, da od enega darovalca dobite za dva odmerka trombocitov, ZTM pa vsako polovico zaračuna kot celoto. Ali ta navedba drži in kako to pojasnjujete?
Absolutno ne drži, da v slabi polovici primerov pridobimo dve dozi trombocitov. V letu 2022 je bilo takšnih odvzemov 13 %, v letu 2023 pa 14 % in ne 50 %, kot navajate. Pridobitev dvojne doze je izključno povezana s sposobnostjo krvodajalca (zadosti visoko število trombocitov, žilni dostop, tveganje za neželene učinke). To pomeni, da se v stroške afereznih odvzemov vedno (tudi pri pridobljeni dvojni terapevtski dozi) šteje samo en set, eno testiranje.
ZTM krvi dodaja učinkovino psolaren, ki prepreči, da bi se v krvi razvili patogeni mikroorganizmi. Po besedah dr. Zvera so mnenja o tem, ali je psolaren učinkovit, različna, trdnih dokazov pa ni. Je pa krvni pripravek s psolarenom veliko dražji od tistega brez psolarena. V nujnih primerih in ob vikendih ZTM izdaja trombocitni pripravek brez psolarena (saj ta postopek zahteva nekaj časa, ki ga ob nujnih primerih ni), po besedah dr. Zvera je to v 22 % vseh primerov. Ali to drži?
Zaradi zagotavljanja večje varnosti krvne komponente, trombocitnega pripravka, ki je zaradi načina hranjenja (na 22 °C) možno gojišče za razrast patogenih mikroorganizmov (bakterije, virusi, paraziti …), so razvili metode, ki zmanjšajo tveganje za neželene učinke transfuzije, na primer prenos okužbe na bolnika.
Za celoten in učinkovit postopek patogenske inaktivacije je potreben določen čas. Zaradi zagotavljanja nemotene in tudi urgentne preskrbe bolnikov s trombocitnimi pripravki imamo organizirane vse potrebne postopke na način, da čas priprave ni ovira za izdajo potrebovanih enot in transfuzijo pri bolniku. Samo v izredno redkih primerih, kadar potrebe presegajo načrtovane in nenaročene pripravke trombocitov, se pod posebnimi pogoji izdajo trombocitni pripravki predčasno (vendar sta dodatno izvedena kontrola na bakterijske kulture in obsevanje pripravka). Letno na ZTM za potrebe zdravljenja izdamo okoli 8.600 enot trombocitnih pripravkov. Na ZTM smo v letu 2022 izdali 0,4 % neinaktiviranih (brez uporabe psolarena) enot trombocitov (34 enot), v letu 2023 pa 0,47 % (40 enot) trombocitov, in ne 22 %, kot je navedeno v vašem vprašanju.
Tehnologija patogenske inaktivacije z uporabo psoralena je ena od možnih tehnologij za zagotavljanje večje varnosti krvnih komponent. Zaradi svoje preverjene učinkovitosti je prevladujoča v EU in v svetu. Uporabo patogenske inaktivacije je obravnaval in s sklepom sprejel RSK (Razširjeni kolegij za transfuzijsko medicino) leta 2019. Cena trombocitov brez uporabe psoralena znaša 414,60 evra na enoto, cena trombocitov z uporabo psoralena pa 592,30 evra na enoto.
Ena enota plazme, ki je namenjena bolnikom in jo ZTM zaračuna bolnišnici, stane 82,06 evra, ena enota plazme za zdravila (albumine, imunoglobuline) stane 18,75 evra. Ali ta navedba dr. Zvera drži in kako pojasnjujete razliko v ceni?
Tukaj gre za dve različni komponenti, za njuno pripravo so potrebni različni postopki (obdelava, predelava, način hranjenja in način izdaje), kar pomeni tudi različno ceno za vsako posamezno komponento.
Zgoraj omenjena cena plazme za zdravila dosega v Evropi, po podatkih strokovne revije International Blood/Plasma News (marec 2023), povprečno vrednost 158 evrov na liter. V eni enoti je približno 0,25 litra plazme, tako je povprečna evropska cena približno štirikrat višja od slovenske.
Za leto 2022 si je vodstvo ZTM izplačalo delovno uspešnost, čeprav je zavod posloval z minusom. Kolikšno je bilo izplačilo in ob kakšni zakonski podlagi je to mogoče ob negativnem poslovanju?
Redna delovna uspešnost za zaposlene, ki so uvrščeni v plačno skupino B (vodstveni delavci), se izplačuje na podlagi Zakona o sistemu plač v javnem sektorju, Kolektivne pogodbe za javni sektor, Uredbe o plačah direktorjev v javnem sektorju ter Pravilnika o merilih za ugotavljanje delovne uspešnosti direktorjev v osebah javnega prava s področja zdravstva. Izplačilo s sklepom najprej potrdi Svet zavoda, nato ga odobri Vlada RS.
V letu 2022 je vodstvo ZTM prejelo naslednje zneske (vse bruto): direktor Peter Kavčič – 248,29 evra; strokovni direktor Marko Cukjati – 228,46 evra, strokovni direktor Primož Poženel – 214,87 evra; pomočnica direktorja Brigita Golob Lekše – 730,35 evra.
Pri tem posebej poudarjamo, da enaki kriteriji veljajo za vse javne zdravstvene zavode, ki si pod enakimi pogoji izplačujejo delovno uspešnost, vključno z UKC Ljubljana.
ZTM posluje z izgubo
Tako UKC Ljubljana kot ZTM sta javna zdravstvena zavoda, na koncu stroške obeh plačata ZZZS in proračun, torej prebivalci. Sta pa UKC in ZTM v nekoliko drugačnem položaju.
Zavod za zdravstveno zavarovanje (ZZZS) v okviru splošnega dogovora določa cene storitev za bolnišnice (med njimi UKC), ne pa tudi za zavod za transfuzijsko medicino. V enakem položaju kot ZTM sta med javnimi zdravstvenimi ustanovami še Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ) ter Nacionalni laboratorij za zdravje, okolje in hrano (NLZOH).
“Bolnišnice oskrbujemo s krvjo, krvnimi komponentami in storitvami ter zanje izstavimo račun. Bolnišnice to nato zaračunajo ZZZS, tako da tu govoriti o izčrpavanju UKC (kar pravi dr. Zver) je neprimerno,” je dejal Kavčič.
Kako se cene določijo? ZTM vsako leto pripravi predlog novih cen, ki jih potrjuje strokovni svet za preskrbo s krvjo (v katerem imajo večino transfuziologi, kar tudi problematizira dr. Zver), končni cenik pa podpiše minister za zdravje. Problem, ki ga še izpostavlja dr. Zver, je, da cene določajo na podlagi pravilnika iz leta 2012, ki naj sploh ne bi bil veljaven.
“Kri se ne prodaja. Zaračunavamo storitve, ki nastajajo v procesu predelave krvi. V tem procesu nastajajo stroški,” je opisal v. d. direktorja ZTM. “Na koncu leta imamo vrečo stroškov, ki jo je treba porazdeliti med posamezne krvne komponente. “Izračun cen mora biti tak, da lahko pokrijemo neposredne stroške, ki nastanejo pri predelavi krvi. Ne smemo poslovati z dobičkom, ker smo javni zavod,” je pojasnil.
Načelno bi moral ZTM z računi, ki jih izstavi bolnišnicam, priti na pozitivno ničlo. ZTM ima okrog 35 milijonov evrov letnih prihodkov, a zadnjih pet let posluje z izgubo.
Kot je dejal Kavčič, jim je ministrstvo v zadnjih desetih letih le enkrat, leta 2022, odobrilo povišanje cen, v ostalih letih pa so ostali brez odziva ministrstva. “Medtem ko so vsem ostalim bolnišnicam v zadnjih letih odobrili dvig cen storitev za 51 odstotkov, smo mi edino povišanje doživeli leta 2022, za 14,6 odstotka. To je glavni razlog, zakaj izkazujemo negativni rezultat,” je povedal.
V tem času so se namreč povišale plače v javnem sektorju. “Vsem drugim zdravstvenim zavodom so bili ti stroški povrnjeni v obliki višjih cen storitev, medtem ko ZTM ni bil deležen dviga niti za cent. Kljub temu da so se plače povišale tudi našim zdravnikom in drugim zaposlenim. Stroški dela so višji za 1,2 milijona evrov, ki nam jih ministrstvo za zdravje ne pokrije. Približno tolikšna je tudi izguba,” je opisal v. d. direktorja in dodal, da so uvedli varčevalne ukrepe, med drugim ne zaposlujejo, ter “stroške znižali na najmanjšo možno točko, tako da rezerv nimamo”.
Kaj pomeni, če javni zdravstveni zavod posluje z izgubo? “Minus pomeni, da s prihodki nisi pokril vseh stroškov, ki so nastali. Bolnišnicam te minuse pokriva proračun,” je razlagal Kavčič. ZTM pa izgubo pokriva s prihranki iz preteklih let.
“Okrog leta 2000 smo se ukvarjali tudi s tržno dejavnostjo, proizvodnjo infuzijskih raztopin in prodajo zdravil. Takrat smo presežke dali na stran in jih hranili za novogradnjo, ki je nujno potrebna, ker pokamo po šivih. Iz teh prihrankov pokrivamo vsakoletno izgubo, zato so se prepolovili. Bilo jih je okrog 16 milijonov, zdaj samo še 8 milijonov,” je pojasnil Kavčič.
“Nismo enaki med enakimi,” je ocenil odnos ministrstva do ZTM njegov direktor. “Tudi če bi rekli peku, naj speče kruh in ga obračuna po ceni izpred desetletja, najbrž ne bi dolgo posloval. Tako da moramo doseči dogovor, kako bo usklajevanje cen potekalo tudi vnaprej,” je še opozoril.
Preberite še Veste, katera je vaša krvna skupina?
Kaj ZTM stori s krvjo krvodajalcev?
Naša ekipa je preverila, kaj se dogaja s krvjo, potem ko jo vzamejo krvodajalcu. Pojasnili so nam, kaj dela 350 zaposlenih na zavodu, med njimi 25 zdravnikov. Pokazali so nam laboratorije, v katerih testirajo kri vsakega krvodajalca in jo pripravijo za vsakega posameznega bolnika, ki potrebuje transfuzijo.
V državah, kjer krvodajalcem plačujejo, je skrb vzbujajoče, da se za darovanje pogosto odločijo ljudje v stiski, med njimi odvisniki, pri katerih je večje tveganje, da imajo nekatere bolezni, ki se lahko prenašajo s krvjo, so opozorili zaposleni na ZTM. “Krvodajalstvo je dejavnost, ki je v Sloveniji ena najbolj urejenih v Evropi, kar nam vsi zavidajo,” je povedal v. d. direktorja.
Poleg zavoda v Ljubljani po Sloveniji deluje še šest transfuzijskih centrov. Direktor je pojasnil, da cene, ki jih ZTM zaračuna bolnišnicam in ki so predmet polemik, vsebujejo stroške opreme in materialov ter vseh storitev, ki jih opravlja zavod. Med njimi so izobraževanje in varovanje zdravja krvodajalcev, priprava na odvzem, testiranja, priprava krvnih komponent za vsakega prejemnika transfuzije … ZTM opravlja tudi terapevtske storitve s področja naprednega zdravljenja. Plazmo, ki je ne porabijo v bolnišnicah, pošiljajo v tujino, kjer iz nje pripravijo dve vrsti zdravil, albumine in imunoglobuline, s katerimi nato oskrbujejo bolnišnice.
Kri vsakega krvodajalca testirajo na povzročitelje hepatitisa B, hepatitisa C, sifilisa in aidsa, ki bi se lahko s transfuzijo prenesli na prejemnika. Koliko primerov so odkrili lani, si oglejte v videu.
Kri darovalcev ločijo na komponente – rdeče krvne celice (eritrocite), plazmo in krvne ploščice (trombocite). Bele krvne celice (levkocite) pa odstranijo, saj bi prejemniku krvi lahko povzročale težave. Tako dobijo osnovo, ki jo je treba prilagoditi vsakemu bolniku posebej, teh je okrog 100 na dan. “Za vsakega pacienta dobimo vzorček krvi in potem preverjamo, ali morda pride do kakšne zaznavne reakcije med krvjo pacienta in krvodajalca,” je pojasnila prim. Irena Bricl, specialistka transfuziologije in predstojnica oddelka za diagnostične storitve ZTM.
Reportažo si oglejte v spodnjem videu:
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje