Menu Item
Obuditev skoraj eno leto zamrznjenega socialnega dialoga v državi in podpis deklaracije o spoštovanju in spodbujanju socialnega dialoga sta dobri popotnici. A zaupanje med socialnimi partnerji je dodobra načeto. Ob tem je dejstvo, da je bil socialni dialog zamišljen tako rekoč kot vrednota, da ga ne gre podcenjevati, ga je pa bržkone treba popraviti. Kajti v zadnjem času, kot pravi Lidija Jerkič, "veslamo malo levo, pa malo desno, pridemo pa nikamor."
Pisalo se je leto 1994, natančneje, bil je 25. april tega leta, ko je takratni predsednik vlade Janez Drnovšek s predstavniki delodajalskih organizacij in nekaterih sindikatov podpisal dogovor o ustanovitvi tripartitnega organa, ki ga poznamo pod imenom Ekonomsko-socialni svet.
Ideja o ustanovitvi takšnega organa se je že leta 1991 porodila ekonomistu Velimirju Boletu z namenom, da bi se socialni partnerji borili proti vedno višji inflaciji.
Po Boletovem načrtu bi socialni partnerji z dogovorom pripravili stabilizacijski program, ki bi v nekih dogovorjenih okvirih omejil zvišanja plač, ob tem pa bi proizvajalce živil in prodajalce naftnih derivatov zavezal k omejitvi cen.
Po mnenju strokovnjakov je ustanovitev Ekonomsko-socialnega sveta (ESS) preprečila, da bi tako imenovane “neoliberalne šok terapije”, ki so jih vlade uvajale drugod po Evropi, prišle v Slovenijo.
Kot piše v ustanovnem aktu, je bil ESS ustanovljen zato, da obravnava vprašanja in ukrepe, ki se nanašajo na ekonomsko in socialno politiko, kakor tudi tista vprašanja, ki se nanašajo na posebna področja dogovarjanja socialnih partnerjev ter daje v zvezi z njimi mnenja oziroma stališča.
V 30 letih delovanja ESS – obletnico je praznoval letos konec aprila – je ta organ bistveno prispeval k uspešni implementaciji ekonomskih in socialnih reform v procesu tranzicije, prav tako je bil tudi pomemben dejavnik v procesu vključevanja v Evropsko unijo in v mednarodni ekonomski prostor. Prispeval je h krepitvi socialne pravičnosti in socialnega miru, ki sta ključna za socialno-ekonomski razvoj države.
Področja delovanja ESS so sklepanje socialnega sporazuma, socialne pravice in pravice iz obveznega zavarovanja, problemi zaposlovanja in delovnih razmerij, sistem kolektivnega dogovarjanja, cene in davki, ekonomski sistem in ekonomska politika, pravna varnost, sodelovanje z Mednarodno organizacijo dela in Svetom Evrope, soupravljanje delavcev, sindikalne pravice in svoboščine ter druge zadeve, ki se nanašajo na področje ekonomsko-socialnih zadev.
Čeprav je bilo v okviru ESS v zadnjih 30 letih podpisanih pet tako imenovanih socialnih sporazumov – znanih kot družbene pogodbe, katerih namen je bil doseči stabilnost in socialni mir v državi – pa je bil zadnji tak dogovor sklenjen pred že pred vel kot devetimi leti, v veljavi pa se je obdržal manj kot leto dni.
Ob tem je socialni dialog med delodajalci, sindikati in vlado za nekaj časa zamrl leta 2018 v času vlade Mira Cerarja, ko je bil v državni zbor brez predhodne obravnave na ESS vložen predlog zdravstvenega zakona.
Leta 2021 se je prvič zgodila blokada ESS, to je bil čas tretje vlade Janeza Janše. Da vlada krši pravila o delovanju ESS, je bil takrat glavni argument za izstop sindikatov, torej da sprejema zakone brez predhodne obravnave na ESS.
Z nastopom vlade Roberta Goloba in njegovih obljubah o obuditvi socialnega dialoga v državi, so socialni partnerji skupaj za mizo ponovno sedli julija 2022. Želje in obljube o obuditvi ESS so bile velikopotezne, izkupiček pa majhen, saj je le po enem letu socialni dialog v državi ponovno zamrl.
ESS so zapustili delodajalci, ki jih je zmotil proces in priprava zakonov s področja delovnih razmerij in dolgotrajne oskrbe, težave pri pridobivanju vladnega gradiva in prekratki roki za posredovanje pripomb ter neupoštevanje predlogov socialnih partnerjev.
A ob 30-letnici ustanovitve ESS so na dan ponovno prišle pobude o ponovni vzpostavitvi socialnega dialoga, konec aprila so sindikati, delodajalci in predstavniki vlade prvič po lanskem juliju sedli za pogajalsko mizo, v petek pa tudi spet na uradni seji ESS.
Podpis deklaracije o spoštovanju in spodbujanju socialnega dialoga, ki so jo v petek podpisali vsi trije socialni partnerji, je mogoče razumeti kot luč na koncu tunela eno leto zamrznjenega socialnega dialoga v državi. Z deklaracijo so se zavezali, da bodo spoštovali pravila in delovanje ESS. Če je bilo po seji z vseh strani mogoče slišati, da je bila debata konstruktivna in namenjena izmenjavi različnih mnenj, bo pot vrnitve zaupanja med socialnimi partnerji še dolga.
Za področji reform zdravstva in davkov so člani ESS ustanovili delovni skupini, slišati je bilo tudi strinjanje z nekaterimi predlaganimi spremembami. Sindikati so sicer zavrnili kakršnekoli dodatne obremenitve prispevka, ki bi imele za posledico krčenje socialnih pravic, na drugi strani so delodajalci opozorili, da nekatere točke glede olajšav med pogovori niso bile upoštevane.
Burna debata se je razvila predvsem na področju evidenc delovnega časa, kjer so pretresali dva predloga. Grobo strinjanje so socialni partnerji dosegli glede tega, da odslej ne bi bilo več treba evidentirati malic, hranjenja evidenc delovnega časa in definicije delavca. Na drugi strani pa je bil zavrnjen predlog delodajalcev, da bi evidentiranje delovnega časa bilo nujno zgolj za kršitelje zakonodaje.
A v petek začrtana pot vendarle kaže, da se lahko delodajalci, sindikati in vladna stran ponovno pogajajo za skupno mizo, kar bo ključno za pretresanje prihajajočih reform, predvsem pokojninske. O spremembah na področju pokojnin bodo socialni partnerji prvič uradno govorili 12. julija.
Zakaj socialnega dialoga ne gre podcenjevati?
Ivan Svetlik, nekdanji minister za delo v času vlade Boruta Pahorja, je za N1 ocenil, da je največji dosežek ESS sklenitev tako imenovanega družbenega konsenza oziroma dogovora.
Na tak način je mogoče dolgoročno reševati številne težave, saj je dorečena strategija delovanja. Ko gre neki zakon v implementacijo, potem ni naknadnih nasprotovanj posameznih interesnih skupin, ampak vsaka na svoj način prispeva za uresničitev teh načrtov, meni nekdanji minister.
“Socialnega dialoga ne smemo pocenjevati. Če socialni partnerji ne morejo doseči soglasja, potem začne vsak od njih igrati igro proti drugemu. Razvojna vprašanja so ponavadi tudi interesna vprašanja, zato je v tem dialogu treba iskati predvsem razvojne kompromise.
Če teh ni mogoče doseči, želijo posamezne skupine uveljaviti svoj prav, kar pa pomeni, da se stopnjuje družbeni konflikt, imamo stavke, pasivnost, tiho nagajanje in zaviranje sprememb. To ni dobro za reševanje razvojnih in tekočih vprašanj,” je razložil Svetlik.
Da je pocenjevanje pomena socialnega dialoga “neumnost”, meni nekdanji generalni sekretar Združenja delodajalcev Slovenije in nekdanji član in predsednik ESS Jože Smole. V svojem več kot 20 let dolgem delovanju v okviru ESS je ugotovil, da je vsakdo, ki je skušal podcenjevati pomen socialnega dialoga, na samih rezultatih sprejete zakonodaje ugotovil, da je takšno mišljenje nesmiselno.
“V zadnjih 15 letih sem na strani delodajalcev vodil praktično vsa pomembnejša pogajanja na ESS. Najboljše rešitve smo vedno našli takrat, ko je imela vsaka stran nekaj za izgubiti. Moj recept je, da mora najprej obstajati zaupanje med socialnimi partnerji in vsakokratno vlado, saj brez tega dogovorov ni mogoče skleniti,” meni Smole.
Po mnenju predsednice Zveze svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS) Lidije Jerkič se je o pomenu socialnega dialoga in vlogi ESS premalo govorilo, šele z odhodi delodajalcev ali sindikatov s pogajanj se je v javnosti začelo več govoriti o njegovem pomenu.
“Od ustanovitve ESS pa do danes se je v dialogu med socialnimi partnerji sprejemala zakonodaja. Številni zakoni, ki pa so bili usklajeni. To pomeni, da so bili socialni partnerji kljub težki situaciji in diametralno nasprotnim stališčem sposobni doseči dogovore. To je zame uspeh,” meni prva dama slovenskih sindikatov.
“Malo veslamo levo, malo desno in nikamor ne pridemo”
Da doseganje soglasja ni lahka naloga, se strinjajo vsi trije sogovorniki. Delodajalci na eni strani zastopajo svoje interese, sindikati si želijo najboljših rešitev za delavce, vlada pa ima svojo vizijo vodenja države in politik, saj je bila izvoljena s strani ljudstva.
Kot poudarja Lidija Jerkič, je sposobnost sprejetja dogovora med socialnimi partnerji o ključnih stvareh, ki so pomembni za državljane tisto, kar je pomembno.
“Drobni konflikti, odhajanja iz pogajanj in loputanje z vrati … to je vedno prisotno, ampak tukaj ne gre za velike konflikte. Kadar socialni partnerji ne uspemo doseči dogovora, ima vpliv samo en socialni partner in to je vsakokratna vlada. Vlade so takšne in drugače, predvsem pa delujejo na podlagi kratkoročnih ukrepov, torej od enih volitev do drugih volitev. Državo tako spreminjajo po svojem občutku in okusu. Malo veslamo levo, malo veslamo desno, a nikamor ne pridemo. Država bi morala biti ladja, ki pluje naravnost,” je prepričana Jerkič.
ESS po njenem mnenju predstavlja mesto za izmenjavo stališč, mnenj, in korekcije dolgoročnih sistemskih ukrepov, ki bodo zajemale tudi obdobje daljše enega volilnega ciklusa. S sprejetjem dogovora se omeji tudi tako imenovan “vpliv ulice”, kjer se stvari po mnenju Jerkič ne morejo rešiti, lahko pa se za pogajalsko mizo.
Nekdanji minister Ivan Svetlik pa se spominja, da je delovanje ESS v času njegovega ministrovanja zelo zahtevo, predvsem zaradi svetovne gospodarske krize, ki je takrat zajela tudi Slovenijo. Pravi, da je bilo doseganje soglasja zelo težavno, saj so se tam večinoma pogovarjali zgolj o tem, kdo naj več vloži v reševanje krize in kdo je za krizo odgovoren.
“Veliko sestankovanja, malo rezultatov. Pokazali so se tudi zelo divergentni interesi, sindikati so želeli breme krize prevaliti na kapital, delodajalci pa obratno. Dialog takrat ni bil produktiven, čeprav smo začeli dobro, je bilo kasneje vse manj interesa,” pravi Svetlik.
Ekonomsko-socialni svet bi moral stremeti k sodelovanju pri iskanju rešitev za zakonodajo, ki se tiče reform na vseh področjih, je prepričan Jože Smole, ki ob tem dodaja, da so reforme, ki so bile predhodno usklajene na ESS, imele lažjo parlamentarno pot, o njihovi uspešnosti pa pričajo tudi kasnejši rezultati.
Možnost za sprejetje novega družbenega dogovora?
Ena od prioritetnih nalog ob vnovičnem začetku delovanja ESS bo zagotovo obravnava predloga pokojninske reforme. Vlada je konec aprila že sprejela izhodišča, minuli teden pa so se na neformalnih pogovorih, ki so sicer potekali po pravilih ESS, prvič sestali socialni partnerji in razpravljali o vladnem gradivu.
Naši sogovorniki iz vrst delodajalcev, sindikatov in vlade so sestanek ocenili kot konstruktiven, pogovor med njimi pa naj bi začrtal dobre temelje za prihajajoča pogajanja o pokojninski reformi, ki bodo vsekakor zahtevna.
Socialni dialog pa se bo, če bo premier Robert Golob držal svoje obljube o vseh drugih napovedanih reformah (davčna, zdravstvena …), moral okrepiti. Ali je morda na vidiku sprejetje nove družbene pogodbe?
Ivan Svetlik meni, da so pogoji zaradi dobrega delovanja in gospodarske rasti sicer dobri, zato se mu zdi, da bi bilo zelo koristno, da bi prišlo do razvojnega dogovora oziroma do družbene pogodbe. Vlada pa za ta korak potrebuje podporo obeh strani, če hoče omenjene reforme izpeljati, je dodal Svetlik.
Manj optimistična glede teh napovedi sta predsednica ZSSS Lidija Jerkič in nekdanji prvi mož Združenja delodajalcev Slovenije Jože Smole. Oba poudarjata, da se je v zadnjih letih zaradi prenehanja socialnega dialoga porušilo zaupanje med socialnimi partnerji, preteči pa bo moralo še kar nekaj časa, da se to zaupanje lahko povrne. Jerkič je ob tem omenila tudi, da so odprta še številna kratkoročna vprašanja, ki jih je treba nasloviti, preden si lahko socialni partnerji postavijo dolgoročne cilje in ambicije.
“Moč socialnega dialoga je v zaupanju in spoštovanju, česar pa je bilo iz vladne strani bistveno premalo. Zaupanje se izgubi hitro, da se pa povrne, pa je potreben določen čas. Dokler tega zaupanja ne bo, ni objektivnih možnosti, da bi to kakršnegakoli družbenega dogovora dejansko prišlo,” pa je zaključil Smole.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje