Nekaterim staršem se kolca po ocenah ZU, U in MU: "Moj otrok ni nadarjen za šport"

Leta 1996 se je v Sloveniji začel postopni prehod na program devetletne osnovne šole, ki je opustil sistem opisnih ocen pri predmetih telesna, glasbena, likovna in tehnična vzgoja ter gospodinjstvo. Od leta 2002/2003, ko so v nov program vstopile še zadnje šole, otroci pri teh predmetih tako ne dobivajo več ocen ZU (zelo uspešno), U (uspešno) in MU (manj uspešno), pač pa ocene od 1 do 5.

Kot pravi predsednica Združenja ravnateljev in pomočnikov ravnateljev Slovenije mag. Mojca Mihelič, so bila mnenja o spremembi že ob uvedbi deljena. "In tudi danes je tako, nekateri bi si želeli ponovno uvesti opisne ocene, nekaterim se zdi boljši sistem številčnega ocenjevanja," je pojasnila.

Prednost številčne ocene je v tem, da je staršem zelo hitro razumljiva, pravi Mihelič. "Pet je pet, tri je pa tri. Čeprav pri tem pozabljajo, da je tri dobro, kar pomeni, da je otrok dobro znal. In včasih se sprašujem, ali smo v Sloveniji res vsi tako odlični," je dejala.

Mihelič se oznake MU, U in ZU ne zdijo smiselne. "Tudi ocene, kakršne se otrokom daje v prvem in drugem razredu, staršem ne povedo kaj dosti. Sama verjamem v opisne ocene, ki so naravnane na otroka. Ki so zelo osebne in opisujejo otrokov napredek in njegove možnosti za izboljšanje," je povedala.

Govorili smo tudi z več učitelji, ki pravijo, da se jim sistema zdita zelo podobna, saj da gre za enak koncept. Med njimi je učiteljica športne vzgoje na OŠ Jožeta Moškriča Veronika Hudobreznik, ki poučuje že 31. leto. "Ne vidim prevelike razlike v načinu ocenjevanja, tudi s številko se da lepo podati oceno," je dejala.

"Pri meni ocene, nižje od 3, običajno ni. Vsaka ocena učenca se mi zdi minimalna učiteljeva samorefleksija, kako jih je motiviral, jim podajal snov in koliko jih je naučil. Ocena učenca je odvisna tudi od njegove angažiranosti, volje do učenja in vztrajnosti," pa je povedala učiteljica likovne umetnosti na OŠ Orehek Kranj Maja Draksler, ki poučuje že 33 let. Pojasnila je, da so njene ocene dejansko primerljive s sistemom MU, U in ZU. "Trojka je MU, štirka je U, ZU pa je petka," je pojasnila.

Učitelji ne ocenjujejo talenta, pač pa napredek, a ocene so subjektivne

Glavni argument tistih, ki so želeli, da bi tudi pri teh treh vzgojnih predmetih ocene postale številčne, je bil enakovrednost drugim predmetom. Nekateri starši so kritični, da to ne bi smelo biti tako, saj da nekateri učenci "enostavno niso glasbeno, likovno ali športno nadarjeni" in da imajo zaradi slabše ocene pri teh predmetih posledično tudi nižje povprečje.

Mihelič je poudarila, da učitelji ne ocenjujejo otrokovega talenta ali genske predispozicije, pač pa njegov napredek. "Res pa je, da je napredek bolj viden pri otrocih, ki imajo talent za neko področje, kot pri tistih, ki ga nimajo. Ampak to je spet profesionalnost učitelja, da to zmore prepoznati," je dejala Mihelič.

"Jaz vedno ocenjujem napredek od prve do zadnje učne ure. Ne ocenim samo enkrat, ampak dam učencem več možnosti. Na podlagi vsega videnega se z učenci nato skupaj pogovorimo in ocenimo napredek," je pojasnila Hudobreznik in dodala, da "res ne gre za talent".

In kaj se zgodi v primeru, da otrok na primer ne zna narediti prevala? "Jaz nikoli ne ocenjujem samo ene stvari, pač pa več stvari hkrati in res napredek. Ali je interes, motivacija, koliko je nekdo fizično sposoben. Res je pomembno, da gledaš napredek in ne samo elementa, ki ga otrok zgolj enkrat pokaže," je prepričana.

Zanimalo nas je, ali pri športni vzgoji kdaj kdo dobi tudi negativno oceno. "Mogoče sem v svoji 30-letni karieri slišala za tri učence, ki so imeli popravca, sicer ne pri meni. Pa še ti so imeli popravni izpit zato, ker sploh niso želeli nič pokazati, tako da ocene sploh ni bilo možno podati," je delila.

Tudi učiteljica likovne umetnosti Draksler pravi, da ocenjuje predvsem napredek. "Tisti, ki so nadarjeni, so v boljši predispoziciji, ker vložijo manj truda, da je izdelek dober, a tudi od njih zahtevam osnovna znanja likovne teorije," je pojasnila.

"V zadnjih dvanajstih letih smo se učitelji v Sloveniji pospešeno učili formativnega spremljanja in ocenjevanja učencev. To naj bi posodobilo ocenjevanje in vsakega učenca obravnavalo bolj poglobljeno, pravično in individualno ob učenčevem sodelovanju, usvajanju znanja in napredka," je dodala.

Na ministrstvu za vzgojo in izobraževanje (MVI) poudarjajo, da je ocenjevanje znanja najzahtevnejši proces vzgojno-izobraževalnega dela v šolah. "Gre za ugotavljanje in vrednotenje, v kolikšni meri učenec dosega v učnem načrtu določene cilje oziroma standarde znanja," so pojasnili.

Nedavno je v veljavo stopil nov Pravilnik o ocenjevanju v osnovnih šolah, ki je nastajal v posvetovanju s širšo strokovno javnostjo, med drugim tudi z Zvezo aktivov svetov staršev Slovenije. "Nov pravilnik učiteljem pri ocenjevanju med drugim omogoča več avtonomije, številčne ocene pa ostajajo pri vseh predmetih," pravijo na ministrstvu.

In kateri sistem je bolj "pravičen"?

Nekateri starši izpostavljajo, da so ocene, sploh pri omenjenih predmetih, močno odvisne od učitelja in da bi učenec za isti izdelek pri dveh različnih učiteljih lahko dobil dve povsem različni oceni, kar se jim ne zdi pravično.

Mihelič je poudarila, da "ocena nikoli ne more biti objektivna, saj jo poda subjekt". "Na državni ravni imamo vsi enake kriterije, le da so eni učitelji bolj strogi in bolj dosledni pri držanju teh kriterijev," pa dodaja Draksler. "Jaz ocenjevanje tudi prilagodim glede na otrokovo ozadje, na odločbo. Imela sem učenca, ki je imel še v devetem razredu povsem otroško risbo, a ker je bila vnema, navdušenje, ker je vse sam naredil, mu dam vmes tudi kakšno petico, da ga dvigujem, da ima še naprej motivacijo," je pojasnila Draksler.

Hudobreznik se je strinjala, da ima "vsak učitelj svoj pogled na ocenjevanje" in tudi sama poudarila pomen empatije. "Pomembno je tudi razumeti, zakaj nekdo morda česa ne zmore. Morda se nekateri učitelji res strogo držijo tistega, kar je napisano, nekateri pa se seveda poskušamo otroku tudi približati, da ga ne zatremo v kali," je povedala.

Draksler je dala učencem nedavno denimo tudi izbiro, katero likovno tehniko želijo, da jim oceni. "Pri eni tehniki smo se v računalniškem programu lotili krajinske arhitekture, druga tehnika pa je bila kiparstvo. Učenci so naredili oba izdelka, ki sem ju ocenila, sami pa so potem izbrali, katero oceno jim bom vpisala v redovalnico," je povedala. A zaveda se, da niso vsi učitelji takšni.

Od nekaterih staršev je mogoče slišati tudi kritike, da podane ocene niso vedno transparentne, a Hudobreznik odgovarja, da se pred ocenjevanjem točno pove, kaj mora učenec narediti, da pridobi določeno oceno. "Učitelji se, čeprav smo nekateri morda bolj strogi, zavedamo, da ne ocenjujejo talenta, in se mi zdi, da smo zelo pravični, v smislu, da od vseh otrok želimo tudi znanje. Vsi otroci morajo pokazati isto znanje," je dodala.

"Veliko je tudi izsiljevanja ocen"

Kot že omenjeno, so likovna, športna in glasbena vzgoja ter gospodinjstvo številčne ocene dobili zato, da bi postali enakovredni ostalim predmetom. Pa vendar nekateri starši pričakujejo, da bodo imeli njihovi otroci pri teh predmetih avtomatično odlične ocene, četudi ne bodo dosegali zahtevnih kriterijev.

Draksler je pojasnila, da pri njenem kolegu, ki prav tako poučuje likovno umetnost in velja za zelo strogega učitelja, redki dobijo oceno pet. Pogostejši sta oceni 3 in 4, če učenec izdelka ne dokonča, pa dobi nezadostno oceno. Posledično se številni starši skušajo vmešati in pritiskati na učitelje.

"Veliko je izsiljevanja ocen. To je prav nekakšen trend. Če kdo dobi oceno 3, je že jok in pogosto prihajajo starši v šolo. Se sprašujem, ali se vtikajo tudi v delo kirurga," je povedala Draksler in pojasnila, da ji je kolega denimo zaupal, da bi imel veliko raje spet opisne ocene, ker ga neprestani pritiski staršev močno utrujajo.

Mihelič je menila, da sta "poštenost" in "pravičnost" vedno stvar interpretacije. Po njenem mnenju je do otroka najbolj pošten sistem, kjer starši zaupajo šoli. Ključno se ji zdi, da starši, če pride do nerazumevanja ali stiske pri otroku, brez otroka pristopijo do šole in preverijo, zakaj je prišlo do stiske. "In da ne starši ne šola ne uveljavljata moči z razno zakonodajo in drugimi vzvodi, da dosežejo svoje, saj je na koncu to vedno na račun otroka," je povedala.

Kaj pa povprečje vseh ocen? In vpis v srednjo šolo?

Kot že omenjeno, nekatere starše skrbi, da bi slabše ocene pri teh treh predmetih lahko "pokvarile" učenčevo povprečje. A Mihelič se zdi nesmiselno govoriti o povprečju. "Če smo imeli včasih pet ali šest ocen, ki so dajale povprečje, zato da smo podelili od nezadostnega do odličnega uspeha, vemo, da že mnogo let nimamo več uspeha, preprosto zato, ker imamo preobilje ocen. Danes otroci do konca šolskega leta prejmejo 12 do 14 ocen in je povsem vseeno, ali imajo glasbo 4 namesto 5," je menila.

Kaj pa vpis v srednjo šolo ali gimnazijo? Na pristojnem ministrstvu so pojasnili, da so v primeru omejitve vpisa v srednješolski program enakovredne ocene pri vseh predmetih sedmega, osmega in devetega razreda (razen ocene pri obveznih izbirnih predmetih, ki se pri vpisu ne upoštevajo). Skupno vse pridobljene ocene predstavljajo 60 odstotkov doseženih točk za vpis v srednješolski program z omejitvijo vpisa, 20 odstotkov šteje rezultat pri nacionalnem preverjanju iz matematike, 20 odstotkov pa rezultat pri nacionalnem preverjanju iz slovenskega jezika oziroma materinščine.

Mihelič je ocenila, da je sistem danes prav zato, ker točke za vpis niso odvisne le od učiteljeve ocene, pač pa tudi od otrokovega dosežka na nacionalnem preizkusu znanja (NPZ), veliko bolj uravnan. "To izniči morda za eno oceno nižje zaključeno oceno pri enem vzgojnem predmetu," je menila in dodala, da je danes dejansko zelo malo srednjih šol, ki še imajo selekcijo.

Bi morale biti ocene kombinirane?

Na ministrstvu pravijo, da so se v zadnjih 22 letih pojavile tudi strokovne razprave in analize o smiselnosti številčnega ocenjevanja pri teh predmetih. Evalvacijska študija, ki so jo pripravili strokovnjaki s pedagoških fakultet pod okriljem pedagoške fakultete v Mariboru iz leta 2023, je ponudila rezultate in zaključek, da spremembe na tem področju niso utemeljene.

"Rezultati so pokazali, da številčna ocena nosi in udejanja funkcijo ocenjevanja učenčevega napredka pri predmetih šport, glasbena in likovna umetnost, kar (še posebej) velja v primeru, ko je številčna ocena pospremljena s kakovostno in individualno oblikovano povratno informacijo o učenčevem napredku," so zapisali.

Kot še pravijo na ministrstvu, rezultati kažejo, da so vidiki številčnega ocenjevanja številni in raznoliki, pogledi različnih deležnikov pa večkrat neenotni ter tudi nasprotujoči. Raziskava je tako potrdila ugotovitve predsednice Združenja ravnateljev in pomočnikov ravnateljev Slovenije, da so mnenja resnično raznolika.

Mihelič sicer razmišlja v smeri vmesne rešitve. Meni namreč, da bi morale biti ocene pri vseh predmetih kombinirane, na OŠ Danile Kumar, kjer je ravnateljica, takšen sistem tudi prakticirajo. "Učenci ob polletju od prvega do devetega razreda dobijo obe vrsti ocen, številčne in opisne. In pri opisnih ne gre zgolj za ZU, U in MU, ampak v smislu, kje je otrok napredoval in kje je prostor za izboljšanje," je pojasnila in dodala, da starši tak način zelo pozdravljajo.

Ravnatelji in učitelji bi morda lahko razmislili o takšnem sistemu, uradna nacionalna vrnitev k opisnim ocenam pa za zdaj torej ni na mizi.