Menu Item
Kako visoko odškodnino si zasluži moški, ki so mu zaradi zamenjave vzorcev odstranili zdrav želodec? Ena od glavnih težav pri sojenjih zaradi napak pri zdravljenju je, da jih morajo s strokovnega vidika na sodišču oceniti njihovi kolegi – drugi zdravniki, opažajo odvetniki, ki se ukvarjajo z zastopanjem pacientov v tovrstnih primerih.
Kot smo razkrili na N1, so na Onkološkem inštitutu (OI) odstranili želodec moškemu z diagnozo raka, čez nekaj mesecev pa so mu sporočili, da so se zmotili, saj raka v resnici ni imel. Drugi pacient je po več mesecih izvedel, da raka ima in šele takrat so ga začeli primerno zdraviti. Včeraj so na MMC RTV Slovenija razkrili še en podoben primer napake v zdravstvu. Na Inštitutu za patologijo Medicinske fakultete so napačno diagnosticirali raka prostate, na UKC Ljubljana pa pacienta obsežno operirali. Državni sekretar na ministrstvu za zdravje Marjan Pintar je povedal, da so letno prijavljene od ena do tri takšne napake, v praksi pa jih je najverjetneje še več.
Napaka, zaradi katere je pacient ostal brez želodca, se je domnevno zgodila, ker so pri diagnostiki v Medicinskem centru Barsos zamenjali histološka vzorca dveh pacientov (4. oktobra lani so pri obeh opravili gastroskopijo), nato pa so na OI konec novembra operirali napačnega.
“Gospod je v velikem šoku, življenje se mu je popolnoma spremenilo. Seveda pričakujemo, da se bo ugotovilo, kje se je zgodila ta strokovna napaka,” je za N1 povedal odvetnik Rok Petrič, zastopnik bolnika, ki je ostal brez želodca. “Pri tem ne gre za nobeno naključje, ampak za opustitev dolžne skrbnosti,” je prepričan.
Direktorica Medicinskega centra Barsos Urša Murn je namreč na novinarski konferenci po našem razkritju dejala, da ne more potrditi, ali je bila zamenjava posledica opustitve dolžne skrbnosti ali naključje. Dogodek so prijavili uradu za nadzor, kakovost in investicije v zdravstvu ministrstva za zdravje ter ga prosili za nadzor. Ta še poteka, do zaključka pa zadeve ne bodo komentirali, so sporočili iz Barsosa.
“Pričakujemo popolno sodelovanje z vsemi vpletenimi,” je dejal odvetnik Petrič, ki stranko zastopa v civilnem postopku. Obstaja tudi možnost, da bi morali vpleteni odgovarjati kazensko, če bodo organi pregona zaznali sum malomarnega zdravljenja. “V okviru varstva osebnih podatkov in interesa preiskave lahko zgolj potrdimo, da v zadevi na Policijski upravi Ljubljana zbiramo obvestila in preverjamo razloge za sum uradno pregonljivega kaznivega dejanja. O vseh ugotovitvah bomo obvestili pristojno državno tožilstvo,” so sporočili s policije.
“V primeru vprašanja kazenske odgovornosti bodo zadevo ustrezno preiskovali policija in drugi organi, to ni v rokah oškodovanca. Če bo treba, bomo sodelovali,” zagotavlja Petrič.
Ni znano, kakšno je zdravstveno stanje drugega oškodovanca v tem primeru, bolnika z rakom želodca, ki se je zaradi zamenjave vzorcev začel zdraviti več mesecev pozneje. Na novinarski konferenci, na kateri so sodelovali predstavniki Barsosa, Onkološkega inštituta in Inštituta za patologijo Medicinske fakultete, so povedali, da je 2. februarja Barsosov gastroenterolog pacienta povabil na sestanek in mu pojasnil, kaj se je zgodilo. Nato je bil na nadaljnje zdravljenje napoten na Onkološki inštitut Ljubljana. Predstavnika Onkološkega inštituta Ljubljana pa sta pojasnila, da ga inštitut ne obravnava in da sicer onkološke bolnike v Sloveniji zdravita tudi ljubljanski in mariborski klinični center.
Zdravniške napake in odškodnine
Direktorica Barsosa Urša Murn je povedala, da so z obema pacientoma v stiku in “bodo v neposrednem sodelovanju z njima poiskali tudi najustreznejše rešitve, ki jima bodo lahko vsaj malo ublažile situacijo”. Na vprašanje, ali to pomeni tudi odškodnino, je odgovorila, da so “vse stvari še odprte”. Zagotovila je, da bodo poiskali dodatne ukrepe in protokole, da tovrstnih zapletov več ne bo.
Kako živeti brez želodca? Pri tej operaciji požiralnik pritrdijo neposredno na tanko črevo. Predstojnik sektorja operativnih dejavnosti na Onkološkem inštitutu Ljubljana dr. Gašper Pilko je pojasnil, da lahko bolniki po odstranitvi živijo relativno normalno življenje ob ustreznih prehranskih prilagoditvah in nadomeščanju določenih vitaminov. Na spletu je mogoče prebrati njihove izkušnje – prehrano morajo spremeniti in predvsem jesti majhne obroke, hrano dobro prežvečiti. Nekateri pravijo, da jim je pogosto slabo, da ne morejo jesti mastnega in sladkega, pogosto zelo shujšajo. Omenjeni pacient je star manj kot 50 let.
“V tem primeru predvidevam, da ne bo težav s priznavanjem odgovornosti, saj so napako že priznali,” je za N1 povedal odvetnik Matjaž Grebenc, ki je večkrat zastopal žrtve zdravniških napak. “S tega vidika primer ni problematičen, tudi nima smisla, da bi hotele zdravstvene institucije prelagati odgovornost ena na drugo,” je dejal odvetnik. “Odškodnino bo nekdo moral plačati,” je jasen. Vprašanje, okrog katerega se bo vrtel primer, pa je, kakšen je obseg škode, je pojasnil.
“Odškodnine ne plača konkretno oseba, ki je storila napako, ampak njen delodajalec oziroma zdravstvena ustanova. Ta pa je zavarovana za take primere,” je dodal Grebenc.
In kakšna odškodnina je primerna za nekoga, ki zaradi napake ostane brez želodca? Bi si dali odstraniti želodec, če vam v zameno ponudijo 100 tisoč evrov? Kaj pa milijon evrov? “To težko rečem, vendar pa milijonskih zneskov ne moremo pričakovati, saj v Sloveniji tako visokih odškodnin še ni bilo,” je pojasnil Grebenc.
Zneski izplačanih odškodnin niso javno znani v vseh primerih zdravniških napak, saj se oškodovanec in zdravstvena ustanova lahko dogovorita za zunajsodno poravnavo, zneska pa ne razkrijeta. Ena najvišjih odškodnin, ki jih je določilo sodišče, je 845 tisoč evrov. Toliko je morala postojnska porodnišnica plačati družini otroka, ki ima zaradi zdravniške napake cerebralno paralizo, hudo epilepsijo in je priklenjen na invalidski voziček. Porodničar ni upošteval napotnice za carski rez in je vztrajal pri vaginalnem porodu, otrok pa je zaradi pomanjkanja kisika dobil trajne možganske poškodbe. Primer sega v leto 2005, sodni epilog pa je dobil leta 2017.
Kolegialnost ali zakrivanje napak?
Eden od problemov pri sojenjih zaradi zdravniških napak je, da jih morajo s strokovnega vidika na sodišču oceniti drugi zdravniki.
“Zdravniki, ki so postavljeni za sodne izvedence, nočejo obremeniti svojega kolega, poleg tega pa pogosto tudi zmanjšujejo obseg škode,” opaža Grebenc. “Če bi imel nekdo iste zdravstvene težave po prometni nesreči, bi se sodni izvedenec na dolgo in široko razpisal o posledicah. Če bi šlo za zdravniško napako, pa je vprašanje, ali bo storil enako,” je dejal in dodal, da ne želi posploševati.
Tudi odvetnik Petrič, ki zastopa pacienta, ki je ostal brez želodca in ima izkušnje z zastopanjem strank, ki so bile žrtve zdravniških napak, opaža podobno. “Včasih res dobimo tak vtis, kar je razumljivo. Težko je komentirati delo kolega, ne nazadnje se vsakomur lahko primeri napaka,” je dejal Petrič. A dodal, da se “prej ali slej najde nekdo, ki take zadeve pokomentira strokovno ustrezno. Če takšnega posameznika ali institucije ni mogoče najti v Sloveniji, se jo po sodni praksi, kar je precej utečeno, najde v tujini,” je pojasnil.
“Zadnjič sem bil na obravnavi, kjer je sodnica izvedenca opozorila, da je izvedenec, in ne odvetnik zdravnika, ki naj bi storil napako,” je opisal Grebenc. V primeru odstranitve želodca zelo verjetno ni šlo neposredno za zdravniško napako, ampak za zamenjavo vzorcev. Tudi zato odvetnik Grebenc pričakuje manj težav pri dokazovanju odgovornosti. “V drugih primerih zdravstvene ustanove pogosto utemeljujejo, da ni šlo za napako, ampak za zaplet pri zdravljenju. To pomeni, da so zdravniki vse naredili prav, nato pa je iz nekega razloga, na katerega niso imeli vpliva, prišlo do zapleta, težav pri bolniku. Da torej zaplet ni bil posledica napačnega postopanja zdravnika,” je dodal Grebenc.
“Odškodnina se ne določa le glede na izid (napačnega) zdravljenja, ampak je odvisna tudi od drugih dejavnikov, na primer starosti pacienta,” je pojasnil odvetnik Grebenc. Dodal je, da so žrtve tudi ob dosojeni odškodnini večinoma nezadovoljne. “Govorimo o zadoščenju in vprašanje je, kakšen denar pomeni zadoščenje ob hudih zdravstvenih težavah. Ob manjših poškodbah so ljudje razmeroma zadovoljni, pri hujših poškodbah pa kljub visokim odškodninam niso zadovoljni in nikoli ne bi tega denarja zamenjali za zdravje, ki ga nimajo več. Odškodnina nikoli ne odtehta trpljenja,” je še opozoril.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje