Menu Item
Kazen — tri leta in deset mesecev zapora ter podaljšanje ukrepa prepovedi približevanja — ki jo je kranjsko sodišče zaradi pedofilije v torek izreklo nekdanjemu ravnatelju z Jesenic, je v javnosti sprožilo buren odziv. Še posebej kritični so v nevladnih organizacijah, ki se ukvarjajo z žrtvami zlorab. Ostro se je odzvala tudi Zveza prijateljev mladine Slovenije, ki je nad "milostno in skoraj simbolično kaznijo" razočarana. "Če je obdolžen človek, ki so mu tudi poklicno zaupani otroci, je to še huje in skrajno zavržno," je opozorila predsednica zveze Darja Groznik.
Na kranjskem okrožnem sodišču so nekdanjemu jeseniškemu ravnatelju sodili zaradi spolnega napada na desetletno deklico, s katero je živel v družinski skupnosti. Po poročanju medijev je šlo za hčerko njegove tedanje partnerke. Tožilstvo mu je poleg kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let, očitalo tudi storitev dveh kaznivih dejanj neupravičenega slikovnega snemanja.
Obdolženi je na predobravnavnem naroku dejanje priznal, tožilstvo je predlagalo kazen tri leta in deset mesecev za zapahi, sodnik Uroš Ferjan pa je predlogu sledil.
Na okrožnem državnem tožilstvu v Kranju so za N1 pojasnili, da konkretnih razlogov, zakaj je tožilstvo predlagalo takšno kazen, kot jo je, zaradi tajnosti postopka ne morejo razkriti. Odgovorili so zgolj, da je bila predlagana kazen določena ob upoštevanju vrste in teže storjenih kaznivih dejanj ter tudi glede na vse obteževalne in olajševalne okoliščine, ki jih tožilec pri oblikovanju kaznovalnega predloga mora upoštevati v skladu z 49. členom kazenskega zakonika.
Kazen so kot “skoraj simbolično” označili v Zvezi prijateljev mladine Slovenije, kjer pravijo, da so nad odločitvijo sodnika zelo presenečeni in razočarani. “Sprašujemo se, kaj mu je sploh ostalo razen priznanja nagnusnih dejanj nad ubogo komaj 10-letno deklico, ki mu je bila kot očimu zaupana? Kakšne so lahko sploh olajševalne okoliščine poleg neizbežnega priznanja? Kdo razmišlja, kako hude bodo travme ubogega dekleta v bodoče in ali bo lahko še komu zaupalo,” se sprašuje predsednica zveze Darja Groznik.
Zapisala je, da kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost kljub tajnosti postopkov v javnosti še posebej odmevajo, ko gre za spolni napad na otroka, ki je v odnosu do starša ali drugače nadrejenega nemočen in se mu ne zmore upreti. “Odziva se s ‘klici na pomoč’, ki so zelo različni; če in ko spregovori, je zagotovo že zelo ‘ranjen’. Če je obdolžen človek, ki so mu tudi poklicno zaupani otroci, je to še huje in skrajno zavržno.”
Groznik se sprašuje še, kakšno sporočilo družba skupaj z institucijami v takih primerih daje zlorabljenim otrokom. “Je zloraba primerljiva s premoženjskimi delikti? So ljudje, ki so jim zaupane stotine mladih, povsem “navadni ” ljudje? Kakšno sporočilo dobijo njim podrejeni? Je dovolj umik iz javnega življenja in nekaj let za zapahi?”
Več kot ena žrtev?
Po poročanju Dnevnika naj bi se nekdanji jeseniški ravnatelj v preteklosti, ko je na isti šoli učil športno vzgojo, neprimerno vedel tudi do učenk. Pred leti naj bi se ena od učenk učiteljici zaupala v zvezi s tem, a naj bi domnevni napadalec dobil le ustno opozorilo tedanje ravnateljice. Tudi mama desetletne deklice je za Dnevnik povedala, da naj bi zlorabe njenega nekdanjega partnerja segale več desetletij nazaj in da žrtev ni le njena hči, a so ostali primeri žal zastarali. “Kazen je tako v posmeh vsem njegovim žrtvam, ki so se bile med potekom postopka pripravljene izpostaviti.”
Do predlagane kazni je bila še pred izrečeno sodbo zelo kritična tudi nekdanja kriminalistka in ustanoviteljica Združenja proti spolnemu zlorabljanju Katja Bašič. Za N1 je povedala, da “tri leta in deset mesecev zapora žrtvam sporoča, da spolnih zlorab nima smisla prijavljati in nato toliko let vztrajati na sodiščih; biti izpostavljen, biti vedno pod vprašajem resnicoljubnosti in dvomov. Taka kazen ne more niti malo ublažiti vsega, kar žrtve pogosto doživljajo celo življenje, poleg tega pa družbi sporoča, da spolno nasilje ni nič posebnega, da sploh ne gre za tako zavržna dejanja, za kakršne jih dojemamo.”
Po njenih besedah so nizke zaporne kazni odraz družbe in njenega odnosa do spolnih zlorab. “Naša toleranca do teh dejanj je tako velika, da je človeka sram,” je poudarila.
Podobno menijo tudi v Društvu za nenasilno komunikacijo. Razumejo, da večina demokratičnih držav teži k blagi kaznovalni politiki, a je po njihovem mnenju spolno nasilje nad otroki tako hudo kaznivo dejanje, da bi morale biti kazni višje. “Tako bi tudi država posredovala jasno sporočilo, da gre za absolutno nedopustna dejanja. Takšno sporočilo je pomembno tako za žrtev kot tudi za povzročitelja.”
Ob tem so opozorili, da kazen tok taka ni dovolj. Storilcu je treba v največji možni meri preprečiti, da bi dejanje ponovil, sankcija pa bi morala po njihovem mnenju nujno vključevati tudi obvezno prisotnost v programu za nasilneže, po potrebi tudi psihoterapijo ali druge programe, ki bi povzročitelju lahko koristili.
V nedavni raziskavi “Kaznovalna politika pri spolni kriminaliteti” so ugotavljali, kakšne kazni (in zakaj) sodišča izrekajo obsojencem različnih kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost, pod drobnogled pa so vzeli tudi kaznivo dejanje spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let, za katero je bil obsojen jeseniški ravnatelj.
Tisti, ki so pristali za zapahi, so tam v povprečju preživeli nekaj več kot dve leti, čeprav je zagrožena kazen za osebo, ki spolno občuje ali stori kakšno drugo spolno dejanje z osebo, ki še ni stara 15 let, od treh do osmih let. Najnižja izrečena zaporna kazen je bila dva meseca, najvišja pa dobra štiri leta, je pokazala raziskava, o čemer lahko več preberete v članku Primer jeseniški ravnatelj: “Toleranca do tega je tolikšna, da je človeka sram”.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje