V torek — če ne bo prišlo do zapletov — naj bi v primeru jeseniški ravnatelj, ki mu sodijo zaradi kaznivega dejanja zoper spolno nedotakljivost mladoletnice, padla sodba. Ravnatelj naj bi dejanja že priznal, tožilstvo pa zanj predlaga tri leta in deset mesecev zapora. To je v javnosti, predvsem pa med nevladniki, ki se ukvarjajo z žrtvami spolnih zlorab, sprožilo ogorčenje. "Naša toleranca do teh dejanj je tako velika, da je človeka sram," pravijo. Tudi sicer je namreč kaznovalna politika spolnih dejanj blaga, za posilstva otrok pa sodišča izrekajo celo pogojne kazni.
Predlagana kazen tožilstva za nekdanjega jeseniškega ravnatelja je v javnosti vzbudila ogorčenje. Za moškega, ki se je na zatožni klopi znašel zaradi suma kaznivega dejanja zoper spolno nedotakljivost mladoletnice — napadel naj bi 10-letno hčerko njegove nekdanje zunajzakonske partnerice — namreč tožilstvo predlaga tri leta in deset mesecev zapora. Nekdanji ravnatelj je dejanja že priznal, po poročanju Dnevnika pa si še vedno prizadeva za znižanje kazni.
Zakaj je tožilstvo predlagalo tako nizko kazen, ni jasno, saj je javnost iz postopka zaradi občutljivosti primera izključena, so za na N1 pojasnili na Okrožnem državnem tožilstvu v Kranju. “S tajnostjo postopka prvenstveno ščitimo mladoletno oškodovano osebo pred izpostavljanjem javnosti, saj le to lahko predstavlja zanjo dodatno škodljivo posledico kaznivega dejanja.”
A nevladniki, ki se z žrtvami spolnih zlorab ukvarjajo in jim nudijo oporo, so prepričani, da je predlagana kazen absolutno prenizka.
V Združenju za moč se sprašujejo, zakaj je tožilstvo znova poseglo po predlogu, ki je veliko bližje spodnji meji zagrožene kazni za tovrstno dejanje. “S takšnim predlogom si izredno zmanjšuje manevrski prostor pogajanj, saj je jasno, da kazen ne bo šla preko tega predloga,” pravi strokovna vodja združenja Manca Bizjak.
Opozarja, da so tako nizke kazni jasno sporočilo storilcem, da sistem gleda na korist storilca in ne otroka. Na drugi strani je to za žrtve signal, da se spolno nasilje še vedno minimalizira, teže posledic dejanj, ki jih morajo nositi celo življenje, pa da družba ne priznava.
Nekdanja kriminalistka in ustanoviteljica Združenja proti spolnemu zlorabljanju Katja Bašič prikimava. “Tri leta in deset mesecev zapora žrtvam sporoča, da spolnih zlorab nima smisla prijavljati in nato toliko let vztrajati na sodiščih; biti izpostavljen, biti vedno pod vprašajem resnicoljubnosti in dvomov. Taka kazen ne more niti malo ublažiti vsega, kar žrtve pogosto doživljajo celo življenje, poleg tega pa družbi sporoča, da spolno nasilje ni nič posebnega, da sploh ne gre za tako zavržna dejanja, za kakršne jih dojemamo.”
Po njenih besedah so nizke zaporne kazni odraz družbe in njenega odnosa do spolnih zlorab, “naša toleranca do teh dejanj je tako velika, da je človeka sram,” pravi.
Tudi v Društvu Ženska svetovalnica zagovarjajo stališče, da so kazni za tovrstna dejanja prenizke in v izrazitem nesorazmerju s povzročeno škodo, ki jo doživi žrtev nasilja.
“Na to smo v preteklosti zakonodajalca opozarjale. Zakonsko določene prenizke kazni, glede na posledice, ki jih pušča nasilje na žrtvah, povzročitelja nasilja ne odvračajo dovolj učinkovito od storitve in ponovitve kaznivih dejanj. Prav tako niti povzročitelji nasilja niti javnost ne dobijo jasnega sporočila o nedopustnosti in skrajni zavrženosti tovrstnih dejanj, ki žrtev močno zaznamujejo za vse življenje. Poleg kazni, ki v očeh žrtve sploh niso resne in so celo žaljive – žrtev trpi celo življenje,” opozarjajo.
Zakon vs. praksa
Kaznovalna politika v Sloveniji je na sploh blaga, pravi dr. Mojca Plesničar, znanstvena sodelavka na Inštitutu za kriminologijo in docentka na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani, in enako velja tudi za spolna kazniva dejanja.
Je pa pomembno vedeti, da posamezni člen zajema širok spekter ravnanj; “od manj invazivnih in intenzivnih (na primer razkazovanje spolnih organov) do najbolj intenzivnih (na primer dolgotrajen nasilen spolni odnos), kar se zrcali tudi v kaznovalnih razponih, ki so zelo široki”.
V nedavni raziskavi “Kaznovalna politika pri spolni kriminaliteti” je skupaj s sodelavci od sodišč pridobila in analizirala 431 sodb. Ugotavljali so, kakšne kazni (in zakaj) sodišča izrekajo obsojencem različnih kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost, pod drobnogled pa so vzeli tudi kaznivo dejanje spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let. Prav za to kaznivo dejanje naj bi šlo v primeru jeseniškega ravnatelja.
In kaj je pokazala obširna analiza?
Od skupno 135 primerov kaznivega dejanja spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let je sodišče storilcem v 57 odstotkih izreklo zaporno kazen, v 41 odstotkih pogojno obsodbo, v treh odstotkih pa so morali plačati denarno kazen.
Tisti, ki so pristali za zapahi, so tam v povprečju preživeli nekaj več kot dve leti, pa čeprav je zagrožena kazen za osebo, ki spolno občuje ali stori kakšno drugo spolno dejanje z osebo, ki še ni stara 15 let, od treh do osmih let. Najnižja izrečena zaporna kazen je bila dva meseca, najvišja pa dobra štiri leta.
“Že iz teh podatkov je mogoče sklepati, da sodišča (v veliki meri sledeč predlogom tožilstva, ki so rezultat izpogajanih priznanj krivde) zelo pogosto posegajo po omilitvenih določbah, saj je povprečna dolžina zaporne kazni nižja od najnižje predpisane kazni. Kljub visokemu zakonskemu kaznovalnemu razponu je torej kaznovalna slika v praksi precej drugačna,” so ugotovili avtorji raziskave.
Ta je pokazala tudi, da sodišča nizko zaporno kazen izrekajo tudi v primerih kaznivih dejanj s hujšimi izvršitvenimi oblikami. “Ob vseh zadržkih, ki jih imamo do morebitnega prestrogega kaznovanja storilcev kaznivih dejanj, smo do takšne kaznovalne slike zadržani.”
Plesničar sicer opozarja, da samo dejstvo, da sodišče izreče pogojno obsodbo ali pa krajšo zaporno kazen, samo po sebi ni problematično, saj mora upoštevati vse okoliščine primera in odločiti tako, da bo sankcija kar najbolj primerna za storilca.
“Prestrogo kaznovanje je samo sebi namen in na splošno povzroča več težav kot koristi, podobno velja tudi za preblago kaznovanje. Težavo našega sistema bolj kot v preblagih sankcijah vidim v ne dovolj doslednih ali ne dovolj premišljenih sankcijah. Iz analize je izhajalo, da so sodišča podobne okoliščine pogosto vrednotila na različne načine in jim pripisovala različne pomene,” je pojasnila.
Med olajševalnimi okoliščinami tudi priznanje krivde
Na izrečeno kazen sicer vplivajo tako oteževalne kot tudi olajševalne okoliščine. Med slednjimi so sodišča najpogosteje, v 29 odstotkih, upoštevala predhodna nekaznovanost storilca. A avtorji raziskave ugotavljajo, da se včasih zdi, da sodišča nekaznovanost navajajo šablonsko, mestoma pa deluje kot ključna okoliščina, ki pomaga sodišču utemeljiti blažjo sankcijo.
Druga olajševalna okoliščina, ki so jo sodišča najpogosteje upoštevala, je priznanje storilca (v 14 odstotkih). “Slednje ima lahko pomembno, celo ključno vlogo pri odločitvi o sankciji. Sama sem do vloge pogajanj in sporazumov v našem sistemu tudi sicer precej kritična, v teh primerih pa še posebej,” pravi Plesničar.
Med olajševalnimi okoliščinami so sodišča v 10 odstotkih upoštevala še obžalovanje storilca, precejšen delež pa so predstavljala tudi dejstva, da je storilec starš oziroma oče nepreskrbljenega otroka.
Kakšne olajševalne in oteževalne okoliščine je pri predlagani kazni upoštevalo tožilstvo v primeru jeseniškega ravnatelja, ni znano.
