Otroci med igro in ambicijami staršev: skriti stroški treniranja nogometa

Športov, v katerih se lahko otroci preizkusijo, je ogromno, pa naj bodo individualni ali ekipni. A le enemu od vseh rečemo "najpomembnejša postranska stvar na svetu" – nogometu.

Če se je vaš otrok navdušil prav nad tem športom ali pa ste v njegovem imenu za ta šport navdušili vi, vas bo to nekaj stalo. Vse se začne z letno članarino, potem pa so tu še mesečna vadnina in obvezna klubska oprema, turnirji, tekme v gosteh, priprave …

Višina stroškov je zelo odvisna od tega, v katerem delu Slovenije otroka vpisujete v nogometno šolo.

Ena izmed bolj priznanih nogometnih šol v Ljubljani ceno letne članarine postavlja pri 30 evrih, medtem ko cena mesečne vadnine za cicibane znaša 50 evrov, za otroke, stare med osem in deset let 60 evrov, od U 11 do U 19 pa 70 evrov. Pri tem je treba upoštevati, da ima drug otrok družine polovično vadnino, če pa so v klubu trije sorojenci, tretji vadi brezplačno.

Strošek opreme za osnovni in tekmovalni komplet, ki se načeloma uporablja za dve sezoni, je odvisen od starosti otrok. Manjši paket za U 7-U 9 stane okoli 190 evrov, kar je 95 evrov na sezono, komplet za otroke med U 10 in U 14 stane okoli 385 evrov oziroma 192,5 evra na sezono, za največje (U 15-U 17) pa je strošek opreme kar 330 evrov oziroma 165 evrov na sezono.

Če predpostavljamo, da imate 12-letnega otroka, ki trenira nogomet v tej ljubljanski nogometni šoli, boste na sezono za članarino, vadnino in opremo torej odšteli okoli 940 evrov. V to niso všteti stroški turnirjev ali priprav – večdnevni turnirji lahko stanejo tudi okoli 300 evrov, enodnevni za mlajše selekcije pa med 50 in 80 evrov. Prav tako je vožnja mlajših selekcij na gostovanja in turnirje pogosto na plečih staršev.

Nogometna šola v Kopru ima medtem še višje cene. Za najmlajše (U 7-U 9) je treba mesečno odšteti 55 evrov na mesec, za U 10-U 11 70 evrov na mesec, za fante od U 12 do U 15 pa kar 80 na mesec, kar pomeni, da samo za vadnino družina v tem primeru letno odšteje 880 evrov. V skoraj vseh nogometnih šolah sicer velja pravilo, da je za drugega otroka vadnina manjša oziroma polovična.

V štajerski prestolnici je medtem trening nogometa precej cenovno dostopen, saj mesečna vadnina znaša 50 evrov. Na voljo so tudi določene izjeme oziroma prilagojene ali brezplačne vadnine za otroke iz socialno šibkejših družin. Za otroke, ki so več kot 40 kilometrov oddaljeni od Ljudskega vrta in že prevoz na trening predstavlja večji strošek za starše, je vadnina prav tako nižja.

Otroci, stari od sedem do 10 let, imajo za mesečno vadnino štiri aktivnosti na teden, starejši pa od pet do osem aktivnosti na teden.

Kar se tiče klubske opreme, je ta del pri vijolicah deležen velike pozornosti. Enotna klubska oprema je tako na treningih kot na potovanjih obvezna za vse člane nogometne šole – starši v mlajših selekcijah jo sofinancirajo na vsaki dve leti, za starejše pa poskrbi klub.

V primeru, da otroka vpisujete v nogometno šolo izven večjih slovenskih mest, vas bo vadnina stala še manj. V Kungoti recimo mesečni strošek vadnine znaša 40 evrov, oprema pa ni določena. V nogometnih šolah na Koroškem se mesečna vadnina tako v Dravogradu kot na Prevaljah pri Korotanu giblje okoli 50 evrov, za nogometni vrtec pa je treba odšteti 30 evrov.

Pri tem je treba upoštevati, da klubi izven večjih mest delujejo z manjšimi stroški infrastrukture in najema športnih površin.

Nogomet cenovno dostopen, a malce dražji od drugih ekipnih športov

Ko mesečne stroške družine, ki je otroka vpisala v nogometno šolo, primerjamo z drugimi ekipnimi športi, ugotovimo, da je treniranje košarke še nekoliko cenejše, v povprečju 10 evrov mesečno. Če vzamemo za primer košarkarski klub v Ljubljani, vadnina družino stane 600 evrov letno oziroma 50 evrov mesečno. Izven prestolnice so cene še nižje in se gibljejo okoli 40 evrov mesečno. Tudi pri košarki pa velja, da je breme vožnje na gostovanja in turnirje na ramenih družine.

Vadnina pri rokometu je v povprečju še nekoliko nižja. V Ženskem rokometnem klubu (ŽRK) Mlinotest Ajdovščina mesečna vadnina za mlajše selekcije (Ž 19, Ž 17, Ž 15, Ž 14, Ž 13, Ž 12) znaša 35 evrov, avtobusni prevoz na tekmovanja pa je še dodatnih 25 evrov. Za selekcijo Ž 11 je mesečna vadnina prav tako 35 evrov, avtobusni prevoz na tekme pa 10 evrov. Deklice, ki so vključene v mini rokomet, pa plačajo mesečno vadnino v višini 25 evrov.

Pri Krimovkah v kategorijah Ž 11 vadnina stane 30 evrov mesečno (dva treninga na teden), pri Ž 12 in Ž 13 40 evrov mesečno (trije treningi tedensko), za dekleta v kategorijah Ž 14-Ž 15 50 evrov mesečno (štirje treningi tedensko), prav tako pa 50 evrov mesečno plačujejo v kategoriji Ž 17 (za pet treningov na teden). Prevoza na tekme družinam ni treba plačati, saj je to sponzorsko urejeno.

Podatke o mesečnih vadninah so nam posredovali tudi iz RK Trimo Trebnje. Ob tem so zapisali, da je v ceno vključen tudi komplet opreme za tekme in da večino prevozov organizira in financira klub. Dodaten strošek za starše predstavlja nakup športnih copatov in žoge. Ravno tako pa na starše pade strošek za udeležbo na različnih turnirjih v tujini ali drugje v Sloveniji. Ta je sicer prostovoljna.

Ko pa nogomet postavimo ob bok individualnim športom, ugotovimo, da gre še vedno za enega najbolj dostopnih športov za otroke oziroma njihove starše. Začetni stroški niso pretirano visoki, saj otroci za trening zares potrebujejo predvsem športno opremo, nogometne čevlje in ščitnike. Klubi se med sabo precej razlikujejo glede predpisanih kompletov opreme, praviloma pa je tako – večja in bolj prepoznavna je nogometna šola oziroma klub, znotraj katere ta deluje, večji so tudi stroški opreme.

Velik izziv nogometnih šol so … starši

Da je redna telesna dejavnost izredno pomembna za zdrav razvoj otroka, je dejstvo. Prav tako je neizpodbitno, da otrok s športom razvija delovne navade, se uči postavljanja ciljev, sodelovanja v skupini in ustreznega vrednotenja zmag in porazov.

V prvi vrsti pa naj bi šport za otroke predstavljal nekaj izrazito pozitivnega, igro in zabavo – vsi pozitivni učinki, ki jih ima, so le še dodatni bonus. Žal je izkušnja otrok nemalokrat drugačna, pogosto pa so za to krivi starši, ki želijo skozi otroke izživeti svoje sanje ali ambicije.

Da so se časi spremenili, potrjuje tudi Anže Pečnik, vodja nogometne šole NK Dravograd. Kot pravi, je bil šport med otroki včasih res predvsem način druženja in zdravo preživljanje prostega časa, danes pa je vse pogosteje prepleten z ambicijami, pričakovanji in interesi, ki presegajo otrokov razvoj.

"Starši so danes vse bolj ambiciozni in včasih v otrokovem talentu vidijo priložnost za hitro napredovanje ali celo kariero. Pri tem lahko nehote ustvarjajo pritisk, ki ga otrok še ni sposoben nositi, rezultat pa so prezgodnja specializacija za en šport, preobremenjenost in izguba veselja do športa," opozarja Pečnik.

Medtem ko so nekateri starši pretirano ambiciozni in vpleteni – v skrajnih primerih celo kritični in nesramni do trenerjev, sodnikov ali lastnih otrok –, so spet drugi popolnoma pasivni in brez zanimanja za razvoj otroka. Da je to izziv, s katerimi se morajo spopasti nogometne šole, pa je prepričan Pečnik: "Izziv nogometnih šol je vzpostaviti jasne komunikacijske kanale in izobraziti starše o realnosti razvoja v športu."

Zaradi že omenjene pretirane ambicioznosti in zunanjih pritiskov se lahko že pri otrocih pojavi preobremenjenost ali celo izgorelost. Ni redko, da poleg treningov v klubu nekateri nogometaši obiskujejo tudi individualne treninge in se spopadajo s pretiranimi obremenitvami za svojo starost. Pečnik opozarja, da brez ustreznega nadzora to vodi v fizične preobremenitve, kronične poškodbe, psihološko utrujenost in izgubo veselja do igre.

Še en velik izziv, ki ga izpostavlja vodja nogometne šole, je tudi pritisk rezultatov že v mlajših kategorijah. Tekmovalni pritisk pri najmlajših selekcijah – lestvice, statistike, izpostavljanje "najboljših posameznikov" – se na žalost pojavlja v številnih nogometnih okoljih.

"Tako se pogosto izvaja selekcioniranje na podlagi trenutne telesne razvitosti, in ne na podlagi potenciala. Ob tem se izgubijo priložnosti za igralce, ki se razvijejo pozneje, pri otrocih, ki potrebujejo več časa, pa se lahko pojavi tudi izguba samozavesti," pojasnjuje sogovornik. Dolgoročno se pogosto izgubljajo talenti, ker nekateri otroci prezgodaj dobijo oznako "ni dovolj dober".

Motivacija za trening mora ostati notranja

Šport bi moral biti tja do enajstega leta starosti predvsem igra, socializacija in usvajanje osnovnih gibalnih sposobnosti ter veselja do športa. V zgodnjem otroštvu je pomembnejše, da otrok razvije koordinacijo, ravnotežje, hitrost in občutek za prostor in žogo – ko govorimo o športih z žogo – kot pa to, da "zmaguje".

Med 12. in 15. letom se lahko začne postopna usmeritev v en šport, kar ne pomeni nujno opustitve drugih aktivnosti, če te otroka veselijo in ga ne obremenjujejo. Po besedah Pečnika takrat nastopi čas za več strukturiranih treningov, večji poudarek na tehnični in taktični nadgradnji in za postopno usvajanje razumevanja tekmovalnosti. "Ključno je, da motivacija ostane notranja – otrok si mora želeti trenirati, ne pa da to počne zgolj zaradi pričakovanja staršev ali okolice," ob tem poudarja vodja dravograjske nogometne šole.

Trener mladih naj bo predvsem pedagog

Pri trenerjih mlajših selekcij znanje o športu še zdaleč ne bi smelo biti dovolj – če je nekdo odličen poznavalec nogometne tehnike, taktike ali kondicijske priprave, še ni nujno primeren za delo z mladimi.

Kot poudarja Pečnik, po izobrazbi pedagog, delo z otroki ni pomanjšana verzija dela z odraslimi. "Gre za razvoj osebnosti, samozavesti, odnosa do gibanja in športa. Delo z mladimi zahteva pedagoško zrelost, čustveno inteligenco in občutek za razvojne faze otrok in mladostnikov."

Trener, ki nima občutka za mlade, lahko pri njih nehote povzroči odpor do športa, ustvarja nepotreben pritisk in v skrajnem primeru povzroči, da otroci opustijo določen šport. Ob tem Pečnik dodaja, da "pri mlajših kategorijah rezultat nikoli ne bi smel biti pred razvojem".

Težava številnih nogometnih šol je v tem, da delujejo s skromnimi financami in na pogonu zanesenjakov, ki so v nemalo primerih prostovoljci. Da nogometni klub deluje, so ljudje, ki zanj delajo zgolj iz ljubezni do športa in lokalne skupnosti, nujni. A ko pridemo do trenerjev, ki so odgovorni za razvoj mladih, strokovnosti ne bi smeli potisniti na stran.

Pečnik poudarja, da je vlaganje v kakovostno izobraževanje trenerjev mladih ena najpomembnejših investicij v športu. "V mnogih okoljih je problem v tem, da so kadrovski standardi prenizki ali pa jih ne preverjajo dovolj dosledno. Če klubi zaradi pomanjkanja kadra ali financ zaposlijo kogarkoli, ki je pripravljen voditi treninge, kakovost dolgoročno trpi," še dodaja sogovornik.