“Otroci naj igrajo in trenirajo, ne pa da so dirkalni konji”

Intervjuji 25. Jun 202206:00 > 26. Jun 2022 15:05
Delite:
Otroci med rolanjem
Foto: Bobo

Ob koncu šolskega leta o tem, kako naj otroci preživljajo počitnice, za kaj vse je pomembno gibanje, kako otroka spraviti od ekranov, koliko so otroci v Sloveniji nazadovali v času epidemije, kaj je z otroki, ki si ne morejo privoščiti vadnine ... in zakaj je treba otrokom pustiti, da se ukvarjajo s športom zaradi športa samega, ne pa jih vzgajati v "tekmovalne konje". Dr. Gregor Starc govori tudi o tem, da v šoli za discipliniranje otrok uporabljamo ocene in jih poučujemo prek stresnega hormona kortizola. Kaj in kako bi tu spremenil?

Dr. Gregor Starc je izredni profesor na Fakulteti za šport Univerze v Ljubljani. Že 15 let vodi nacionalni sistem SLOfit, ki je nadgradnja sistema športnovzgojnega kartona za spremljanje telesnega in gibalnega razvoja otrok in mladine. V okviru SLOfit vsako leto predstavi rezultate gibalne učinkovitosti otrok, ki so bili med epidemijo alarmantni. Gibalna učinkovitost je močno upadla, prav tako smo bili med epidemijo priča največjemu porastu deleža otrok z debelostjo v zgodovini spremljanja.

Starc je tudi vodja Laboratorija za diagnostiko telesnega in gibalnega razvoja in svetovalec pri Svetovni zdravstveni organizaciji za področje debelosti otrok.

Gregor Starc
Foto : Egon Parteli/N1

Dr. Starc v zadnjih dveh letih še posebej glasno opozarja na škodljive posledice epidemije na gibalne sposobnosti otrok in s tem njihov nadaljnji razvoj. Če ne bomo ukrepali takoj, bo škoda gromozanska, opozarja.

Končalo se je še eno šolsko leto, ki je bilo nekoliko manj zaznamovano s koronavirusom kot pretekli dve. Kakšni so občutki ob koncu šolskega leta?

Ob koncu šolskega leta obstaja upanje. Stvari so se nekoliko izboljšale v primerjavi s koronskima letoma, ko so bile šole zaprte, po drugi strani pa še vedno obstaja skrb, da se stvari po naravni poti same ne bodo popravile.

Druga stvar, ki nas skrbi, so počitnice. Ko smo v preteklosti preučevali dejavnost otrok med počitnicami ter stanje telesne zmogljivosti pred počitnicami in po njih, smo videli, da učenci pridejo nazaj na nižji ravni kot ob koncu šole – so manj zmogljivi, kar pomeni, da med počitnicami veliko otrok da vse štiri od sebe in da je zelo malo telesno dejavnih.

Vemo, da bo septembra stanje nekoliko slabše kot sedaj, ne vemo pa, kaj bo s potencialno epidemijo in kakšni bodo spet ukrepi, če bodo. Upamo, da so se odločevalci iz vseh napak, ki smo jih naredili v letih epidemije pri telesni dejavnosti otrok, česa naučili.

vročina, morje, otroci
Foto : Zvonimir Barisin/PIXSELL/BOBO

Rezultati meritev športnovzgojnega kartona med epidemijo so bili alarmantni. Gibalna učinkovitost učencev še nikoli ni bila tako slaba. Kje smo v epidemiji najbolj zavozili? Kaj bi lahko ministrstvo, država naredila drugače?

Največja napaka, ki smo jo naredili med epidemijo, je bila, da smo zaprli šole. Tudi Svetovna zdravstvena organizacija je ves čas opozarjala, da morajo biti šole zadnje institucije, ki se zaprejo, in prve, ki se odprejo, pri nas pa ni bilo tako. Celo v letošnjem šolskem letu smo v šolah šele pred kratkim ukinili model B, ko drugje že zdavnaj ni bilo več ukrepov.

Kaj vse se je v epidemiji ukinilo – na katerih področjih so bili otroci in mladi prikrajšani za gibanje?

Bilo je nekaj razlik med prvim in drugim valom. V prvem valu smo rigorozno pristopili k ukrepom, ker nihče še ni imel izkušenj s tem. Zaprli smo šole, javna igrišča so bila zaprta, vse vadbe v društvih so odpadle, in tu se je zgodil velik upad gibanja, ker se je življenjski ritem popolnoma spremenil.

V drugem valu so bile zaprte le šole, ostale stvari pa so delovale, a v zelo okrnjenem smislu.

Učitelji izgubljajo pedagoški optimizem
Foto : Žiga Živulovič jr./BOBO

Ste oče treh otrok, treh fantov, kako ste jih med epidemijo spodbujali h gibanju? Jih je kdaj težko ločiti od zaslonov?

Pri nas smo že prej imeli ustaljen red, kdaj in koliko so lahko zasloni na voljo, tako da s tem nismo imeli velikih težav. Že zaradi šolanja od doma so veliko sedeli pred ekranom, zato jim je pripadlo le dodatne pol ure na dan.

Pomagalo je, da so bili učitelji v njihovi šoli precej dejavni in so otrokom dajali naloge, kaj morajo narediti – iti na pohod, teči … V tem času sem tudi sam bistveno več tekel kot sicer, veliko smo hodili v hribe … Veliko denarja sem zapravil tudi za športne rekvizite. Ves čas smo skrbeli, da so imeli možnost biti dejavni in da je bila uporaba zaslona res omejena.

Moji otroci torej niso nazadovali, so se pa nekateri sošolci v šolo vrnili z 10 ali 15 kilogrami več, kot so jih imeli pred šolanjem od doma. Starši so morali iti v službo, otroci pa so bili doma brez nadzora, in takrat je težko pričakovati od otroka, da bo ubogal pravila, ki ste mu jih postavili. Tukaj so nastale velike razlike med otroki.

Gregor Starc
Foto : Egon Parteli/N1

Je šola za mnoge otroke edini prostor za gibanje?

Prav gotovo je to za veliko otrok edini prostor, v katerem dobijo ustrezno intenzivno telesno dejavnost. Med epidemijo so bili otroci zunaj, celo več kot precej. Težava pa je, da je bila ta intenzivnost gibanja veliko nižja, kot je na treningu, v društvu ali pa pri športni vzgoji v šoli.

Za otroka namreč ni dovolj, da gre na počasen sprehod s starši, za otroka je dovolj, če teče, če pleza, če skače … Za odrasle to ni takšna težava, ker se ne razvijajo več, temveč le ohranjajo svoje stanje, kar lahko počnejo tudi z zmerno intenzivno telesno dejavnostjo, medtem ko otroci za razvoj potrebujejo visoko intenzivno telesno dejavnost.

Ali menite, da preveč pričujemo od šolarjev in njihovih staršev, če mislimo, da bodo doma sami poskrbeli za rekreacijo ali da ji bodo k temu spodbudili starši?

Takšne očitke smo poslušali od politike: Ali niste naučili otrok, da je gibanje pomembno, ali starši tega ne znajo? To so bili zelo nepravični očitki politike. Staršem namreč v sodobnem času tega nikoli ni bilo treba početi, saj so za to poskrbele institucije, kot so šola, športni klubi in društva.

Poleg tega danes starši veliko delajo, delo nosijo tudi domov. Od njih zato ne moremo pričakovati, da bodo poleg vsega še animatorji, učitelji, vrstniki in trenerji otrok. Že s pomočjo otrokom pri ostalih predmetih so bili starši tako obremenjeni, da verjamem, da je marsikateri starš, ko mu je otrok dejal, da morajo danes za nalogo preteči dva kilometra, rekel, da tega ne bodo naredili, ker preprosto ne zmorejo.

Delo od doma
Foto : Denis Sadiković/N1

Na katerih področjih so posledice največje in pri kateri skupini otrok? Koliko otrok danes ni več gibalno učinkovitih?

Gibalna učinkovitost je upadla pri 70 odstotkih otrok, le 30 odstotkov jih je izšlo iz tega obdobja relativno dobro. Večina otrok je bila torej prizadeta.

Večji upad so doživeli otroci prvega in drugega triletja osnovne šole, manj otroci zadnjega triletja, ki jih poučujejo športni pedagogi, zaradi česar so verjetno imeli bolj kakovostno športno vzgojo na daljavo. Razredne učiteljice in učitelji morajo namreč poučevati več predmetov, zato seveda nimajo toliko kompetenc za poučevanje športa kot učitelji športne vzgoje.

Iz srednjih šol imamo podatkov malo, a tudi tam kaže, da je bil upad nekoliko manjši kot v prvem in drugem triletju osnovne šole.

Na splošno so pri otrocih upadle vse gibalne sposobnosti, in sicer za približno 16 odstotkov v letih 2020 in 2021, kar je ogromno glede na to, da nam je prej v desetih letih, ko so se stvari izboljševale, uspelo na leto popraviti gibalne sposobnosti za en odstotek ali pol. To je bil najhujši padec gibalnih sposobnosti v zgodovini spremljanja v zadnjih 40 letih. Tudi slika pokaže, da je situacija nekaj čisto posebnega, da je to izredni dogodek.

Indeks gibalne učinkovitosti
Foto : Gregor Starc
Indeks gibalne učinkovitosti
Foto : Gregor Starc

Najbolj je upadla vzdržljivost, presenetilo pa nas je, da je zelo upadla tudi koordinacija otrok. To učenci pridobivajo z učenjem novih gibanj, in pri športni vzgoji na daljavo se veliko novih gibanj ni dalo naučiti, saj za to potrebuješ pripomočke, blazine in asistenco učiteljev, da je to varno.

Po drugi strani pa smo prišli še dobro skozi, ker se država ni preveč vmešavala v delo učiteljev. Italija je bila le korak stran od prepovedi športne vzgoje na daljavo, ker so ugotovili, da otroci za učenje doma niso zavarovani. Če bi se kaj zgodilo, bi lahko starši tožili šole.

Ko smo naredili analizo, koliko so se otroci po Evropi udeleževali ur športne vzgoje na daljavo, je bila Slovenija daleč pred vsemi, kljub temu pa naši rezultati niso bili dobri. Redno je pri pouku športne vzgoje na daljavo sodelovalo 40 odstotkov naših otrok, kar je malo v primerjavi z rednimi urami športne vzgoje, pri katerih sodelujejo vsi. Za nami je bila Nemčija s 30 odstotki, a le pri najmlajših, pri starejših pa je so odstotki začeli upadati. To močno pokaže, da delo na daljavo nikakor ne more nadomestiti dela v živo v šolah.

Meritve za ŠVK
Foto : N1 / prikaz testiranja za športnovzgojni karton

Sloveniji je torej po svoje šlo še kar dobro v primerjavi z drugimi državami, kljub temu pa so rezultati za nas slabi. Ta razkorak je verjetno povezan s tem, da je bila Slovenija vedno ena vodilnih, padec je bil zato velik.

Tako je, Slovenija je bila vedno v vrhu. Naši otroci so bili najbolj gibalno učinkoviti otroci v Evropi, tudi v svetovnem merilu smo bili povsem v vrhu. Bili so na ravni otrok, ki so živeli še v neurbaniziranem svetu, recimo v Afriki, kjer otroci v šolo tečejo tudi po nekaj kilometrov. Na področju vzdržljivosti so bili naši otroci tik za otroki iz Zimbabveja, za nami so bili Norvežani, Japonci, nato pa dolgo nikogar.

Naši otroci so navajeni tudi na visokokakovostno delo in veliko športne ponudbe v šoli, tudi vadbe v društvih in klubih so bile pogoste – več kot 40 odstotkov otrok je redno nekaj vadilo. Sprememba v življenjskem slogu je bila pri nas zato še bolj izrazita – kar naenkrat smo marsikaj odrezali.

To pomeni, da v drugih državah upad morda ni bil tako izrazit kot pri nas, a ne vemo, ker v tujini ni teh podatkov. Prepričan pa sem, da so otroci v drugih državah še vedno na bistveno nižji ravni kot naši otroci ta trenutek.

Tik pred pandemijo, v letu 2019, smo delali analize za šole v Španiji in videli, da povprečen španski otrok ne sega višje kot med 20 odstotkov najslabše gibalno učinkovitih slovenskih otrok. Razlika med našimi otroki in preostalimi je bila ogromna. Iz tega tudi izhaja ta uspešnost Slovencev v vrhunskem športu.

Športnovzgojni karton: moč roke
Foto : Rok Vertič / prikaz testiranja za športnovzgojni karton

Rezultati prvih dveh koronskih let so bili za Slovenijo zelo slabi, letošnji izidi meritev športnovzgojnega kartona so vendarle nekoliko boljši od lanskih. Smo lahko optimistični, da bo od tu šlo le še na bolje?

Pričakovali smo, da se bo stanje izboljšalo, saj če leto mine brez zapiranja šol, se stanje mora izboljšati, in do neke mere se tudi je. Dekleta so pridobila nazaj približno tretjino tistega, kar so izgubila, fantje pa približno polovico. To je verjetno tudi posledica ponovnega vključevanja v treninge v društvih in klubih, v katerih trenira nekoliko več fantov kot deklet.

Za naslednje leto pa že sedaj lahko napovem, da napredka, če ne bomo naredili ničesar, ne bo več. Dosegli smo nov plato (gibalne učinkovitosti otrok, op. a.), ki je deset odstotkov nižji, kot je bil pred epidemijo, in po naravni poti izboljšanja ne bo več. Izboljšanje se bo zgodilo le, če bomo začeli delati drugače – če bodo vsi otroci imeli na voljo več telesne dejavnosti, in ne le tisti, ki si to lahko privoščijo.

To pomeni, da je treba iti na raven šole, tam poskrbeti za več telesne dejavnosti, kar pomeni vpeljavo dodatnih ur športa v šole. Društva pa bi morala k vključevanju spodbuditi tudi otroke, ki prej niso vadili. To pomeni, da bo treba poskrbeti tudi za tiste otroke iz družin, ki si vadnine ne morejo privoščiti.

Tukaj imamo veliko rezervo, sploh če pogledamo recimo Nizozemsko, v kateri starši za vadnino otrok na leto plačujejo 20 evrov. Kljub temu da je zelo bogata država, plače pa dovolj visoke, da bi si lahko privoščili višji znesek, država vsem subvencionira vadnino.

Tisti, ki si to lahko privoščimo, bomo vadnino seveda plačali, a mnogi potrebujejo pomoč. Kot družba moramo biti dovolj zreli, da odgovorimo na to prošnjo.

Kakšne bi lahko bile kratkoročne in dolgoročne posledice takšnega upada gibalnih sposobnosti?

Kratkoročne posledice bodo občutili otroci in starši že ob koncu šolskega leta, ko bodo pogledali ocene. Mislim, da bodo letos uspehi otrok nižji kot v preteklih dveh letih, ko so učitelji zaradi pouka na daljavo pogosto učencem pogledali skozi prste.

Zdi se mi, da so se letos stvari zaostrile na enako raven kot pred epidemijo, medtem ko so bili otroci bistveno drugačni kot pred epidemijo. In marsikateri so se znašli v hudih stiskah, kar se kaže tudi v tem, kolik otrok potrebuje psihološko pomoč.

otrok, deklica, mladi, stiska, duševne težave
Foto : PROFIMEDIA

Dolgoročno pa bodo posledice vidne v 10, 15 letih, ko bodo otroci začeli vstopati na trg delovne sile, ko bodo bistveno manj delovno učinkoviti, ko bodo bistveno preutrujeni, ko ne bodo motivirani za delo in se bodo zato morda celo izogibali vstopu na trg delovne sile.

To je tudi generacija, ki bo, če ji ne bomo pomagali, verjetno prva generacija, ki bo umirala mlajša kot njihovi starši. Življenje se sicer s pomočjo farmakologije da podaljševati, kakovosti pa ne. V takšnem stanju, kot so prizadete generacije, zadnja leta življenja ne bodo kakovostna.

Čakajo nas torej resni izzivi, tudi v nekaterih poklicih, kjer so potrebne sposobnosti, ki so upadle – natančnost, koordinacija, fina motorika … Danes je za mnoge mlade edina fina motorika, ki jo obvladajo, drsanje po ekranu, pišejo čedalje manj, potem pa bodo recimo želeli biti kirurgi. Imeli bodo znanje, ne pa tudi telesa, ki jim bo omogočalo mirno roko in natančen rez.

Marsikateri poklici se bodo dolgoročno zaradi tega lahko znašli v težavah, delodajalci bodo to občutili, dodana vrednost na delavca bo nižja. Že če se bo teh deset odstotkov minusa, ki ga imamo, ohranilo, bo gospodarstvo ob vstopu današnje generacije otrok na trg delovne sile vsako leto izgubilo vsaj pol milijarde dodane vrednosti. V času njihove delovne dobe, v 40 letih, tako govorimo o 20, 30 milijardah izgube samo iz naslova manjše delovne učinkovitosti.

 

kirurginje naslovna
Foto : N1

K temu pa lahko prištejemo še pogostejšo odsotnost od dela zaradi bolniške odsotnosti, kar bo obremenjevalo tudi zdravstveno blagajno, povečala se bo pogostost nenalezljivih kroničnih bolezni, več bo srčno-žilnih obolenj, raka, osteoporoze, diabetesa. Če bi vse sešteli, govorimo o gromozanskem bremenu za našo družbo. In v tem trenutku vložiti tudi 100 milijonov v otroke in njihovo telesno dejavnost je pravzaprav pljunek v morje v primerjavi s tem, kar bomo lahko izgubljali v naslednjih desetletjih.

Slovenija je majhna, ima malo ljudi, malo otrok, zato smo lahko konkurenčni le tako, da smo boljši od drugih – da imamo boljšo šolo, da smo bolj fit, da smo gibalno gledano na višji ravni – to je bila vedno naša prednost in tega ne smemo zanemariti, tudi odločevalci se morajo tega zavedati. Žal pa politika gleda le štiri leta naprej, medtem ko bi bilo treba načrtovati 20, 30 let vnaprej. Ko enkrat usmeriš pogled tako daleč, vsak vložek v tem trenutku postane veliko bolj smiseln.

Kakšne so smernice pri minimalni količini gibanja na dan in kolikšen del mladih jo dosega?

Obstaja veliko različnih priporočil. Najbolj znana so verjetno priporočila Svetovne zdravstvene organizacije, ki so bila lani prenovljena in pravijo, da bi vsak otrok mora biti vsak dan vsaj 60 minut zmerno do visoko telesno dejaven in da bi vsaj dvakrat na teden vadbo moral posvetiti tudi razvoju mišic, moči.

Vendar ko damo ta priporočila v perspektivo dejanskega ritma življenja otrok, vidimo, da gre za minimum. Če otrok v šoli sedi po šest ali sedem ur, če doma dela še domačo nalogo, se dve do tri ure uči in nekaj časa preživi pred ekranom, teh 60 minut na dan deluje zelo malo.

Tudi v ontogenezi človeštva je bilo gibanje vedno vodilo napredka. Naša telesa so narejena za gibanje, ne za sedenje. Generacije, ki veliko sedijo, bodo imele težave v odrasli dobi, ki so že sedaj vse pogostejše – s hrbtenico, telesno držo, raznimi bolečinami.

To pomeni še eno dodatno stvar, ki bo omejevala gibanje odraslih – ne bomo nedejavni le zato, ker smo leni ali utrujeni, temveč ker se ne bomo mogli gibati, ker nas bo bolelo. To je ta tragedija, ki se nam bo zgodila v naslednjih generacijah, če ne bomo ukrepali. Že sedaj opažamo, da smo manj dejavni kot naši starši, ob tem pa vidimo, kakšna je pogostost različnih kroničnih, nenalezljivih bolezni in tegob. Gibanje je najboljša preventiva. Glede sistemske preventive s pomočjo gibanja pa smo pri nas in po svetu še na začetku.

otrok, telefon, sedenje, mobitel
Foto : PROFIMEDIA

Šport močno vpliva tudi na druge vidike, ki so manj očitni od fizičnih bolečin in bolezni, kot so duševno zdravje, kognitivne sposobnosti, socializacija …

Gibanje je v razvoju otroka glavni impulz, ki skrbi za to, da naš organizem napreduje na višjo raven. Ko se otroci veliko gibajo, takrat zahtevajo od telesa še več, in telo se mora začeti odzivati, postaja vse močnejše, vse hitrejše, vse bolj koordinirano, kar se prenaša tudi na kognitivne procese. Pa ne govorim le o tem, da telesna dejavnost povzroči več kisika v telesu, boljšo prekrvavljenost možganov, boljši transport hrane po telesu … To je le en vidik.

Tudi mišica je organ – ta proizvaja snovi, ki neposredno povzročajo rast možganov, pospešujejo rast nevronov, in tako se možgani krepijo.

Vemo, da imajo športniki bistveno bolj oživčene možgane kot nedejavni ljudje, da se po poškodbi glave veliko hitreje poberejo na noge. Vemo, da so otroci, ki so gibalno na visoki ravni, tudi učno na visokem nivoju – zlati maturanti in maturantke so recimo bistveno nadpovprečni v svojih gibalnih sposobnostih, otroci z najnižjimi gibalnimi sposobnostmi pa imajo vsaj za oceno in pol nižje povprečje ocen od otrok, ki so visoko gibalno učinkoviti. Vse to nam je jasno, pa še vedno ne znamo prav ovrednotiti tega vpliva.

Treba je omeniti tudi spanje – otroci spijo dobro, če so mišično utrujeni, ne živčno utrujeni. Otrok bo živčno utrujen, če bo ves dan sedel pred ekranom – bolele ga bodo oči, počutil se bo utrujenega, a bo slabo spal, težko se bo spravil v šolo in od njega ne bo nič. Otrok, ki je veliko telesno dejaven, pa bo dobro spal in bo zjutraj pripravljen na delo.

Ukvarjanje s športom v družbi je zelo pomembno tudi za socializacijo otrok. Šport je družba v malem. Med igro se moraš soigralcu prilagoditi, veš, da ga ne smeš poškodovati, sicer se igra konča, če ga podreš, mu daš roko – naučiš se fair playa – naučiš se, da igralcu ne narediš tistega, česar ne želiš, da bi naredil tebi. S tega vidika otroke vzgajamo v družbo, kakršno si želimo imeti.

NOGOMET
Foto : Žiga Živulović, Bobo

Ne nazadnje naj bi se pri telesni dejavnosti sproščal tako imenovani hormon sreče.

Tako je. Med vadbo mišice sprožajo hormonske odzive, ki so za ljudi prijetne, ljudi spravijo v dobro voljo. Ne poznam človeka, ki bi šel na vadbo in prišel nazaj slabše volje kot prej, vrne se vsaj malo bolj sproščen.

Težava v šoli je, da za discipliniranje otrok uporabljamo ocene. Otroci se ne učijo več za znanje, temveč za oceno, ki je nenehna grožnja otroku. Ko je otrok izpostavljen grožnji, je v telesu glavni hormon stresa kortizol. Otroke torej poskušamo v šoli poučevati prek mehanizma kortizola, kar je popolnoma neučinkovito. Kadar je človek poln kortizola, bi bežal, se umaknil.

Endorfini, ki se sproščajo pri gibanju, pa so tisti, ki otroke sprostijo, jih spravijo v boljšo voljo. Že kratkotrajne prekinitve sedečega učenja imajo zato lahko zelo pozitivne učinke. Če učitelj vidi, da se učenci ne morejo učiti, da je pozornost padla, in če prekine pouk za pet minut, da otroci naredijo nekaj počepov, vaj, sem 99-odstotno prepričan, da bo delo po tem veliko bolj tekoče potekalo. To kažejo tudi vse raziskave.

Otroci
Foto : Žiga Živulovič jr./BOBO

Napačna predstava je, da je otrok, ki sedi mirno in posluša, tisti, ki se uči. To so pokazale tudi raziskave na študentih – tisti, ki so mirno sedeli, so znali najmanj, tisti, ki so delali zapiske ali pa risali sončke in rožice na papir, so si zapomnili več. Vsako gibanje, ki je udeleženo pri pomnjenju, lahko zelo spremeni stvari na bolje.

To je tisto, kar bi pedagoške fakultete morale upoštevati pri izobraževanju učiteljev in začeti razvijati metodiko izobraževanja, ki bi pri podajanju snovi uporabljala gibanje.

Večkrat ste v preteklosti poudarili, da bi morali spremeniti paradigmo športne vzgoje v šolah. Kaj imate v mislih in kakšne spremembe predlagate?

Ta predmet nikakor ne sme biti pojmovan kot obremenilni predmet za otroka, temveč razbremenilni. To je predmet, ki je edini v osnovni in srednji šoli, pri katerem se otroci lahko sprostijo in zaradi katerega lahko učitelji pri ostalih predmetih lažje poučujejo.

V šolskem sistemu smo zelo zanemarili predmete, ki smo jim nekoč rekli vzgojni predmeti, danes pa šport, likovna in glasbena umetnost – tudi to, da smo besedo “vzgoja” vrgli ven iz poimenovanja teh predmetov, je bila napaka.

To so tri področja, ki lahko bistveno izboljšajo kakovost razvoja otroka – na eni strani gibanje in glasba, ki smo jo zreducirali na piflanje teorije glasbe, namesto da bi otroci peli, delali glasbo, živeli z glasbo, in likovna umetnost – predmet, pri katerem izrazito pride v ospredje ustvarjalnost otroka.

S tem smo začeli ubijati tri glavne stvari, ki bi jih morala šola spodbujati. To so zame najpomembnejši predmeti v šoli. Otroke bi seveda vseh stvari morali naučiti do neke ravni, nadarjene spodbujati, da gredo še dlje, vendar pa pri vsakem otroku iskati najmočnejše točke – to pogrešam v našem sistemu, kjer poskušamo vse spraviti na isto raven. Samo ljudje, ki bodo svoje potenciale izkoristili do maksimuma, bodo tisti, ki bodo to družbo peljali naprej.

otroci, telovadba
Foto : Borut Živulović/BOBO

Na šolstvo in tudi na ocenjevanje moramo zato začeti gledati drugače. Po mojem mnenju bi morali celo ukiniti ocene v šolah in začeti formativno spremljati otroka, ne pa le primerjati otroke z nekim standardom, ki je pogosto zelo subjektiven.

Vemo, da imajo današnji otroci pogosto težave v razvoju, o čemer priča tudi število odločb, ki narašča. Imamo oddelke, v katerih ima 12 od 18 otrok odločbo zaradi učnih težav, zato jim je treba pouk prilagajati. To je postalo tudi za učitelje marsikje nevzdržno. A še vedno ne moremo ven iz tega sistema ocenjevanja, ki obstaja že od časov Marije Terezije.

V enem od intervjujev ste dejali, da takšnega socialnega eksperimenta, kot ga je prinesla epidemija, še ni doživela nobena populacija otrok, zato ne moremo pričakovati, da se bodo te posledice popravile po naravni poti. Katere spremembe bi morali uvesti že v prihodnjem šolskem letu?

Pričakovali smo, da se bo že v tem šolskem letu, ki se zaključuje, kaj zgodilo. Na žalost se ni zgodilo drugega kot to, da so se zmanjšala sredstva za prostočasno vzgojo otrok v letnem programu športa republike Slovenije.

Ponovno bi bilo treba za prehodno obdobje uvesti interventni projekt Zdrav življenjski slog, ki je otrokom omogočal dve do tri dodatne ure športne vzgoje na teden in ki se je iztekel leta 2018. V vmesnem času pa bi se morali takoj začeti ukvarjati z zakonodajo, spremeniti predmetnik, narediti prostor za dodatne ure športa v šoli in v dveh, treh letih začeti to izvajati.

Ena od pomembnih stvari je tudi vpeljava skupnega poučevanja športnih pedagogov in razrednih učiteljev v prvi triadi, kjer so skupine otrok velike – tako bi zmanjšali število otrok na učitelja in izboljšali kakovost pouka. Nekatere šole to že počnejo in tam se vidi, da je razvoj otrok na bistveno višji ravni.

Hkrati se nam dogaja še ena stvar – da otroci vse več sedijo. Kar naenkrat bomo imeli generacijo ljudi, ki bo obsedela. In mi zgolj čakamo, katera generacija bo tista, ki bo prva doživela spremembo. To mencanje na mestu nas raziskovalce ubija, ker kar naprej dokazujemo in ponavljamo enake stvari, naletimo pa na gluha ušesa odločevalcev.

Gregor Starc
Foto : Egon Parteli/N1

Je osredotočenost na gibanje in šport dovolj ali bi morali več narediti za spodbujanje celostnega pristopa k zdravemu življenju? Kako spremeniti celoten odnos do športa do telesa?

Otroke bi morali vzgojiti tako, da bi bila telesa dejavnost rutina, tako kot je umivanje zob. Vzgojiti bi jih morali tako, da bi se po dnevu nedejavnosti počutili slabo, kot da jim nekaj manjka. To je težko doseči, a se da, če imajo otroci pozitivne, prijetne izkušnje s športom in gibanjem, če ni prisile in če vsakemu omogočimo, da v telesni dejavnosti najde tisto, kar mu je najbližje, v čemer je lahko uspešen. To pa je mogoče le, če je priložnosti dovolj. Otrokom moramo samo dati priložnost.

Kako dober zgled so otrokom starši v Sloveniji? Se kot družba zavedamo pomena zdrave prehrane, zdravega načina življenja?

Ko gledamo telesno dejavnost ljudi, vidimo, da je odvisna od izobrazbe, ne od prihodkov. Ljudje z nizko izobrazbo imajo precej manjšo verjetnost, da bodo oni in njihovi otroci telesno dejavni. Vemo tudi, katera je najranljivejša skupina v naši družbi – to so nizko izobražene ženske, ki imajo slabe službe, včasih dve službi, hkrati skrbijo še za družino, zato nimajo časa, da bi karkoli naredile zase.

Po drugi strani opažamo, da so moški postali “leni”, nosilke športne rekreacije pa so postale ženske, ki skrbijo tudi za športno rekreacijo otrok – mame so večinoma tiste, ki danes otroke spodbujajo in vozijo na treninge, medtem ko so včasih to počeli očetje.

Imamo starše, ki so super zgled, ki so sami zelo dejavni in k temu spodbujajo tudi otroke, in tiste, ki so zelo dejavni, otroke pa pustijo pri miru, da se zasedijo. Imamo starše, ki otroke premagajo v vseh dejavnostih, in take, ki svojim otrokom niti približno ne morejo parirati. Imamo pisano paleto ljudi, zato ne moremo imeti le enega recepta in zato tudi ne moremo računati na starše, da bodo vsi naredili enako za otroke. Zato je naše upanje na šolah in športnih društvih.

Kolesarji, promet, rekreacija, družina
Foto : Žiga Živulovič jr./Bobo

A tudi tukaj potrebujemo spremembe. Športna društva in zveze ne smejo več vzgajati le športnikov za tekmovanja. Zelo malo imamo športnih društev, ki omogočajo vadbo otrokom, ki nočejo na tekmovanja, ki bi se radi le družili, igrali, a v organizirani obliki, da jih kdo še kaj nauči.

Sam poznam eno odbojkarsko društvo, ki mladostnikom omogoča, da redno trenirajo, a jih ne silijo na tekme. To je prava pot.

Tu bomo morali tudi v društvenem športu narediti vzporedni tir in pustiti otrokom, da se ukvarjajo s športom zaradi športa, ne zaradi tekmovanja. To so tisti otroci, ki bodo v resnici šampioni. Ne tisti, ki jih bomo od malih nog usmerjali v en šport, jih vzgajali kot dirkalne konje, potem pa jih poškodovali, da bodo na koncu kariere ostali na pol invalidi. Otrokom bi pustil odprta vrata, da se razvijajo vrhunsko, a da šport od njih ne zahteva preveč, da jih ne zasužnji.

Govorite predvsem o društvih, a pogosto so v ozadju starši, ki zahtevajo veliko od svojih otrok. Opažate pretiravanje v smislu tekmovalnosti, vzgoje otrok v šampione že pri rosnih letih, ko bi se morali prosto igrati s prijatelji … pa se že vse življenje posvečajo intenzivnim treningom za vzgojo v prvake? Kje najti pravo mero?

Pogosto poskušajo starši prek svojih otrok izživeti svoje ambicije. Marsikateri starš ima željo vzgojiti šampiona, kar je popolnoma napačen pristop, ki se lahko klavrno konča. Tega je preveč. Vprašajte mlade igralce, srednješolce, zakaj ne igrajo v prvi postavi – ker je starš soigralca, ki je bolj premožen, dal malo več denarja, zato je trener v igro dal njega, četudi ni najboljši. Ogromno otrokom se zaradi tega dogajajo krivice.

Na starše bi apeliral, da ne pritiskajo na otroke in da jim omogočajo čim bolj raznovrstno vadbo. Usmeriti otroka v en šport pri šestih letih in ga siliti le v ta šport je, razvojno gledano, slabo. Ta otrok bo zelo ozko specializiran. Če se mu zgodi, da bo izpadel iz tega športa, nima več kam. Otroci morajo imeti ogromno gibalnih izkušenj, v odraslega človeka se morajo razviti tako, da imajo toliko znanj o različnih športih, da se lahko, ko se sami odločijo, ukvarjajo s čimerkoli.

Šampioni pa se bodo zgodili povsem sami od sebe. Mi moramo vso populacijo držati na visoki ravni, nato pa bo vsake toliko časa nekdo izskočil in zgodil se bo nov Primož Roglič, Tadej Pogačar, Luka Dončić, Tina Maze. To so bili otroci, ki so se razvijali v ugodnih razmerah in izšli kot šampioni.

Foto : Primož Roglič in Jonas Vingegaard. Foto: guliverimage

Rekli ste, da se poleti vse skupaj poslabša. Kaj bi torej otrokom in mladim svetovali, da počnejo čez poletje?

Za marsikaterega otroka je poletje mrtev čas, ker nimajo vrstnikov, zato pristanejo pred zasloni. Moji predlogi za poletje so: ne izgubite stika s prijatelji, ne bodite v stiku z njimi le po telefonu, prek igralne konzole ali česa drugega, temveč se dobite z njimi vsak dan, v živo. Samo če bodo otroci ohranjali te stike, bodo šli tudi na igrišče, odigrali igro košarke, odšli na izlet s kolesom, na bazen.

Tudi starši se lahko med sabo dogovorimo, da se bodo z otroki srečevali. Ko gremo na dopuste, pa spodbujamo otroke, da si iščejo nove prijatelje – samo to je zagotovilo, da bo iz tega mogoče vzniknila telesna dejavnost. Seveda pa je treba otroku reči tudi, da telefon pusti doma.