Predlagane spremembe pri določanju višine otroškega dodatka bi koristile premožnim, skupno manj kot dvema odstotkoma družin. Ministrstvo za delo pravi, da je treba spodbujati njihovo neodvisnost.
Ministrstvo za delo, ki ga vodi Janez Cigler Kralj iz NSi, je pred kratkim predlagalo obsežne spremembe socialne zakonodaje. Nekatere od njih so sprožile ostro nasprotovanje, druge, na primer glede državnih štipendij, so bile sprejete s precejšnjim odobravanjem. Na mešane odzive pa je naletel predlog vlade za izvzem premoženja iz ugotavljanja pravice do otroškega dodatka.
“Pravičnost”
Premoženje se je začelo pri dodeljevanju otroškega dodatka upoštevati leta 2012. Ukrep je bil del socialne reforme, sprejete v času, ko je vlado vodil Borut Pahor, minister za delo pa je bil Ivan Svetlik. S spremembami je želel predvsem uvesti več “pravičnosti” v sistem socialne varnosti, tako da bi pomoč dobili samo tisti, ki (začasno) ne zmorejo poskrbeti sami zase. Med drugim naj bi sistem ljudi, ki imajo premoženje, na različne načine spodbudil, naj si denar za svoje stroške poskušajo priskrbeti iz tega premoženja.
Otroški dodatek sicer nikoli ni zares sodil v to logiko, saj ne pripada samo revnim, ampak vsem družinam z otroki. Isto velja še za subvencijo plačila vrtca, medtem ko drugi socialni transferji bogatejšim niso na voljo. Sta pa seveda tudi višini otroškega dodatka in subvencije vrtca odvisni od dohodkov in premoženja družine.
Upoštevanje premoženja pri dodeljevanju otroškega dodatka je pomembno za malo ljudi. Po podatkih ministrstva je vplivalo na samo 3.382 od 191.744 družin ali za 1,76 odstotka. Če bo upoštevanje premoženja odpravljeno, bo to skupne stroške otroških dodatkov povečalo za samo 960.000 evrov letno ali za 0,4 odstotka, predvidevajo na ministrstvu. 3.348 družin bo na boljšem za en dohodkovni razred, 28 družin za dva dohodkovna razreda, šest družin pa za 3 ali več, pravijo.
Prevelike hiše in predragi avtomobili
Majhen vpliv je predvsem posledica tega, da se tudi po veljavni zakonodaji ne upošteva vsega premoženja. Hiša, v kateri prosilec živi, šteje samo, če je “prevelika”, osebna vozila pa samo, če so “predraga”. Kdaj ima stanovanje preveč kvadratnih metrov, je predstavljeno v spodnji tabeli, avtomobil ali enosledno vozilo pa je “predrago”, če je njegova vrednost večja od 28-kratnika minimalnega dohodka, torej 11.300 evrov. Prosilec ima lahko neomejeno število vozil, ki ne dosegajo te vrednosti. Vozila in drugo premoženje, ki ga prosilec odplačuje na leasing, pa sploh ne štejejo.
Ob vozilih in nepremičninah med premoženje, pomembno za dodeljevanje socialnih pravic, sodijo samo še plovila, lastništva podjetij in zadrug, vrednostni papirji, denarna sredstva in “drugo premično premoženje”. Zakon nato našteva številne izjeme, ki se jih ne upošteva. Na primer poslovni prostori, premično premoženje, ki ga prosilec uporablja za preživljanje, premoženje, ki ne more biti predmet izvršbe, kmetijska, vodna in gozdna zemljišča, stanovanjski krediti, pokojninsko zavarovanje ….
Razlogi za spremembo
Kot je ministrstvo pojasnilo v predlogu sprememb zakona, je odprava upoštevanja premoženja potrebna zaradi dveh razlogov. Eden od njih je razbremenitev socialnih delavcev na centrih za socialno delo, ki se bodo lahko v večji meri posvetili strokovnemu delu na socialnem področju, so zapisali v obrazložitvi. Premoženja sicer ni težko najti, pravijo na ministrstvu, saj informacijski sistem avtomatično zbere podatke iz različnih zbirk. Problem pa je v ugotavljanju vrednosti premoženja, pojasnjujejo, saj mora to socialni delavec narediti “ročno”.
Če bi bil to edini razlog, ministrstvo ne bi izvzelo premoženja samo iz dodeljevanja otroškega dodatka, ampak tudi iz drugih socialnih transferjev. Za razumevanje ukrepa ministrstva je torej pomemben drug razlog, to pa je ločevanje družinske in socialne politike. Odprava upoštevanja premoženja pri otroškem dodatku naj bi bil samo prvi korak v to smer.
Kaj točno pomeni ločitev družinske in socialne politike?
Gre za to, da bi določene pravice iz javnih sredstev izločili iz sistema socialnih transferjev. Postale bi univerzalne, zneski pa ne bi bili odvisni niti od dohodkov. Ministrstvo pravi, da ima več bogatejših evropskih držav tako ureditev vsaj za otroški dodatek, pri nas pa naj bi jo nekoč uvedli za vse pravice, ki so zdaj namenjene družinam z otroki, drugim prebivalcem pa ne. To so poleg otroškega dodatka še državna štipendija ter subvencije vrtca in šolske prehrane.
“Pri socialnih pravicah je smiselno zahtevati, da družina za preživetje unovči tudi svoje premoženje, pri pravicah iz naslova družinske politike pa je smiselno družine spodbujati k čim večji ustvarjalnosti, samostojnosti in neodvisnosti,” pojasnjujejo na ministrstvu. Obširneje so to razložili v predlogu zakona:
“Menimo, da morajo biti letne pravice iz javnih sredstev čim bolj neodvisne od premoženja, saj mora država vsakogar, tudi družine, spodbujati k čim večji ustvarjalnosti, samostojnosti in neodvisnosti. To bogati celotno družbo. Morebitna še višja stopnja upoštevanja premoženja pri odmeri letnih pravic iz javnih sredstev bi starše spodbujala, da živijo iz rok v usta in naj bodo čim bolj odvisni od države. Tak pristop na koncu siromaši celotno družbo.”
Ideološki motiv
Ob tem se nekaterim zastavlja vprašanje, ali je ta utemeljitev skladna s tem, kar ministrstvo dejansko počne. Realna posledica izločitve premoženja iz dodeljevanja otroškega dodatka bo več proračunskih sredstev za bogatejše, pravi dr. Vesna Leskošek z ljubljanske fakultete za socialno delo. “Ne razumem, kako bo večja državna pomoč naredila te ljudi bolj neodvisne od države,” se sprašuje, “To so ljudje, ki ne živijo iz rok v usta. Medtem pa so v državi številni revni, ki bi potrebovali več denarja ne samo zaradi samostojnosti in ustvarjalnosti, ampak tudi zaradi nujnih življenjskih stroškov.”
Vesna Leskošek trdi, da je treba o spremembah glede otroškega dodatka razpravljati skupaj z drugimi ukrepi v predlagani socialni reformi. Ta sicer vsebuje številne dobre rešitve, priznava sociologinja. Posebej izpostavlja prilagoditve, ki bi olajšale pridobivanje socialnih transferjev za ženske, ki so žrtve družinskega nasilja.
Hkrati pa bi po njenem sprejetje zakonodaje prineslo nekaj škodljivih učinkov. Povečal bi se pritisk na revne, da sprejmejo manj zaželene službe. Izredne denarne pomoči, ki je namenjena hitremu reševanju stisk, ne bo več mogoče dobiti trikrat na leto, ampak samo enkrat. Družine, katerih otroci ne hodijo v osnovno šolo, pa bi bile sankcionirane tako, da bi se del otroškega avtomatično izplačeval v naravi in ne v denarju.
“Ministrstvo revnim namenja manj pravic, bogatejšim pa dodatno državno pomoč,” povzema Vesna Leskošek. “Videti je, kot da je ta delitev ideološka oziroma moralistična in da je njen namen predvsem sporočati, kdo živi na ustrezen način in kdo ne.”
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!