Menu Item
Ena prvih podob, ki je povedala, kako hudo je, so bili petkovi posnetki helikopterja Slovenske vojske, ki je z reševalcem na vitlu reševal ujete v hiši v Škofji Loki. Ta helikopter je pilotiral podpolkovnik Matej Hajdinjak, ki v pogovoru za N1 pravi, da je tisti dan kmalu postalo jasno, da bo treba ljudi 'vitlati'. Ujeti v hiši zaradi deroče vode so posadko pričakali na balkonu, k sreči se v helikopter v zraku ni 'zaletel' močan sunek vetra. Ujete so enega za drugim hitro spravljali v helikopter in na varno. Nato pa že odleteli drugam. Tja, kjer je najhuje, na Koroško.
Helikopter v zraku nad stanovanjsko hišo v starem mestnem jedru Škofje Loke, spuščen vitel, na njem pa pripet reševalec-letalec, ki je z balkona te hiše na varno spravljal štiri ljudi, ki jih zaradi deroče vode ni bilo mogoče rešiti drugače.
To je bil eden prvih prizorov, ki je v petek, ko so Slovenijo prizadele najhujše poplave v zgodovini samostojne države, vsem povedal in pokazal, da gre res zelo zares.
“Smo prehiteli policaje, kaj?” se v pogovoru za N1 najprej pošali podpolkovnik Matej Hajdinjak, ki je pilotiral prav ta helikopter Slovenske vojske.
In nadaljuje precej bolj resno: “Samo dan prej sem prišel z dopusta. Zjutraj nisem takoj dojel, da Slovenijo čaka tako usoden dan. Šele ko sem se peljal v službo, sem po poti videl, da je voda res visoka. Kmalu je postalo jasno, da bo treba ljudi ‘vitlati’.”
“Že zelo hitro smo prejeli klic. Pravzaprav sta prišla kar dva klica naenkrat. Prvi, da je treba rešiti ujete ljudi iz hiše v Škofji Loki, drugi pa, da je treba v UKC Ljubljana prepeljati gospoda, ki ga je zasul zemeljski plaz v Poljanski dolini. Reševalne službe so se odločile, da moramo najprej v Škofjo Loko, saj je bil gospod izpod plazu pri zavesti in ni bil v smrtni nevarnosti,” nadaljuje podpolkovnik Hajdinjak.
Takoj so se odpravili v reševalno akcijo, v veliko pomoč je jim bila tudi kontrola letenja, ki je helikopterski posadki sporočila, da je ‘zrak čist’ in da lahko do hiše v Škofji Loki pridejo po katerikoli poti. “To zelo pomaga, tako smo še hitrejši,” pravi Hajdinjak.
Štirje ljudje, ujeti v hiši, so jih pričakali na balkonu, mahali so helikopterju, zato jih je posadka lahko tudi hitro opazila in začela reševanje.
Najbolj pa kapo dol reševalcu, poudarja Hajdinjak: “Medicinski tehnik je bil namreč tudi izurjen reševalec-letalec, je tudi gorski reševalec. Zelo je usposobljen za to, da se pripne na helikopterski vitel, mi pa ga spustimo dol do ljudi, ki jih je treba rešiti. Pri tem je namreč treba zelo paziti, da se v zraku pravilno obračaš in da tistega, ki ga rešuješ, tudi varno spraviš čez helikoptersko smučko v helikopter.”
Da je šla akcija še hitreje, je posadka spotoma pobrala še enega reševalca-letalca. Da se je lahko, medtem ko je bil eden z reševancem v zraku, drugi na balkonu hiše že pripenjal z drugim.
Pilota in kopilota, ki sta morala helikopter ves čas čim bolj mirno držati v zraku, pa je skrbelo, da se ne bi med reševanjem v že tako zelo slabih vremenskih razmerah v helikopter ‘zaletel’ še močan sunek vetra.
“K sreči se to ni zgodilo,” pravi Hajdinjak, ki je pilot helikopterja Slovenske vojske že 20 let.
Ko so spravili na varno ujete v hiši v Škofji Loki, so jih že čakale druge reševalne akcije. Napotili so jih na Koroško.
“Veste, da je tam res hudo, tam so kraji, ki so popolnoma odrezani od sveta. Najprej smo reševali gospo v bližini Prevalj, nato še nekaj ljudi iz sosednje hiše, v Črni na Koroškem pa nam je med reševanjem iz ene hiše skoraj zmanjkalo goriva. Lahko smo rešili tri ujete, po četrtega iz te hiše pa smo morali poslati drug helikopter, ki je bil v bližini, saj smo bili z gorivom že zelo na tesno. Da bi šli po gorivo na Brnik, je bilo predaleč, rešilo nas je podjetje iz Libelič, ki nam je dovolilo, da rezervoar napolnimo pri njih. Vsega skupaj pa smo v petek z našim helikopterjem rešili 13 ljudi,” pravi podpolkovnik Hajdinjak, hvaležen, da se je vse dobro izteklo.
Tako za evakuirane kot za posadko, ki bi jo lahko v ozkih dolinah Koroške, kjer so ob nizki oblačnosti naenkrat leteli kar trije helikopterji, tudi “zaprlo”, kot se je izrazil.
Zaupanje med člani posadke mora biti ne sto, pač pa tisočodstotno. Delujejo kot ekipa, vsak ima svojo nalogo in vsak se mora popolnoma zanesti na drugega. “Pilot ne vidi, kaj se dogaja pod helikopterjem, kako poteka ‘vitlanje’. To vidi tehnik, ki je v helikopterju. In če ta pilotu reče, da je treba obrniti za en meter v levo, pilot obrne za en meter v levo. Popolnoma se moramo zanesti eden na drugega; in tudi se. Dobro smo usposobljeni in vemo, kaj delamo,” pravi Hajdinjak.
Na vprašanje, ali si je med letenjem po Sloveniji lahko vzel tudi kakšno minuto časa, da pogleda dol, pa je odgovoril: “Da. To so podobe Slovenije, kakršnih še nisem videl. Kaj takšnega sem do zdaj videl samo na fotografijah. Tako hudo pri nas še ni bilo.”
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje