Menu Item
Prosilci za azil, ki prebivajo v azilnih domovih v Ljubljani, so pristojnim poslali protestno pismo, v katerem se sprašujejo, zakaj je njihova obravnava tako drugačna od obravnave beguncev, ki prihajajo iz Ukrajine. "Kot begunci, ki v Sloveniji že dlje časa čakamo na azil, bi radi izrazili globoko solidarnost in spoštovanje do beguncev, ki prihajajo iz Ukrajine," so zapisali. "Ob tem pa se moramo vprašati, zakaj prihaja do tako različne obravnave različnih skupin beguncev." Od pristojnih zahtevajo takojšen dostop do trga dela, pravico do svobodnega gibanja, dostojne pogoje bivanja ter dostop do polne zdravstvene oskrbe in kakovostne pravne pomoči.
Kot smo že poročali, je vojna v Ukrajini razgalila dvojna merila in rasizem pri ravnanju z begunci. Ukrajinskim beguncem, ki lahko na podlagi razselitve iz države zaprosijo in pridobijo status začasne zaščite, na podlagi slednjega pripada širok obseg pravic: dostop do dela, nastanitve, izobraževanja, socialnega varstva in zdravstvene pomoči. Ker je postopek pridobivanja omenjenega statusa načeloma hiter, je tudi dostop do teh pravic takojšnji oziroma bistveno hitrejši kot v primeru čakanja na azil.
Po drugi strani begunci, ki prihajajo od drugod, denimo z Bližnjega vzhoda in Afrike, do takšnega statusa niso upravičeni. Postopek pridobivanja statusa mednarodne zaščite je bistveno dolgotrajnejši in bolj zapleten in v praksi lahko traja tudi leto ali več let. V tem času ima oseba samo status prosilca za azil, iz katerega izhaja bistveno manjši obseg pravic.
Prosilci za azil lahko, denimo, začnejo delati šele devet mesecev po tem, ko so podali prošnjo za mednarodno zaščito, in še to le pod pogojem, da prej niso prejeli negativne odločbe. V tem času od države prejmejo 18 evrov mesečno. Gibanje prosilcev za mednarodno zaščito je po slovenski zakonodaji omejeno na občino prebivališča. Lahko pa se jim tudi odvzame prostost na območje centra za tujce. Če prosilec odpotuje v drugo državo EU, ga po dublinski uredbi vrnejo tja, kjer je prošnjo podal prvič.
Po mnenju prosilcev za azil je način sprejema ukrajinskih beguncev bolj human in racionalen, zato bi ga bilo treba razširiti na vse skupine.
“Zakaj je naše doživetje tako drugačno?”
Prosilci za azil, ki prebivajo v azilnih domovih na Kotnikovi in na Viču v Ljubljani, so zato na ministrstvo za notranje zadeve (MNZ), Urad za oskrbo in integracijo migrantov ter upravnikom azilnih domov poslali protestno pismo, v katerem zahtevajo enake osnovne pravice, ki pripadajo beguncem iz Ukrajine.
“Kot begunci, ki v Sloveniji že dlje časa čakamo na azil, bi radi izrazili globoko solidarnost in spoštovanje do beguncev, ki prihajajo iz Ukrajine. Z dobrodošlico sprejemamo vse, ki so bili, tako kot mi, primorani zapustiti svojo domovino. Mnogo izmed nas je tudi pomagalo pripraviti nove namestitvene centre za begunce iz Ukrajine.
Ob tem pa se moramo vprašati, zakaj je tako različna obravnava različnih skupin beguncev. Presenečeni smo nad tem, kako hitro vam je uspelo pripraviti ločene sprejemne prostore, nove postelje in odlično hrano za ukrajinske begunce. Omogočiti jim želite takojšen dostop do dovoljenja za delo, stanujejo pa lahko tudi zunaj azilnih domov. Skrbi vas za njihovo dobro počutje, zdravje in birokratske probleme. Vse to je čudovit napredek, četudi niste še vsega uresničili. Hkrati pa se nam ob tem ponuja vprašanje, zakaj je naše doživetje azilnega sistema tako drugačno?” so zapisali v pismu.
“Postelje s stenicami, brez zadostnega pravnega zastopstva, ne moremo odpreti računov”
“Dobro se zavedate, da smo skupaj s socialnimi delavci v azilnih domovih večkrat naslovili problematične življenjske pogoje. Zavedate se, da zelo dolgo čakamo na odgovore naših prošenj, medtem pa spimo v posteljah s stenicami, v azilnih domovih, ki so pogosto prenatrpani in neprimerni za življenje. Da težko dostopamo do primernega zdravstva, da nimamo zadostnega pravnega zastopstva, da ne moremo odpirati bančnih računov … Poleg tega že leta zahtevamo, da se nam v času postopkov dovoli delati. Vaš odgovor je vsakič enak: imamo zvezane roke, nič se ne da narediti.
Zdaj lahko vidimo, da so možne številne spremembe. In vidimo, da dostojna obravnava beguncev in njihove osnovne svoboščine ne predstavljajo problema – s takšno obravnavo dejansko olajšujete življenje tako sebi kot beguncem. Zakaj je ne bi priskrbeli za vse?
Za takšna dvojna merila lahko najdemo le dva razloga: bodisi ste rasisti ali pa ste nesposobni opravljati svoje delo. Nobeden izmed razlogov ni sprejemljiv,” so odločni podpisniki izjave.
Od pristojnih zato zahtevajo:
– takojšen dostop do trga dela in socialnega sistema, saj, kot se je izkazalo v primeru ukrajinskih beguncev, ni nobenega razloga, da “9 mesecev gnijemo v azilnih domovih, preden lahko začnemo skrbeti zase”;
– pravico do svobodnega gibanja in prostih izhodov, saj ne razumejo smisla policijske ure v azilnih domovih in omejitev gibanja po državi;
– dostojne pogoje bivanja “brez stenic, brez prenatrpanosti, brez tretjerazredne hrane”;
– dostop do primerne in polne zdravstvene oskrbe ter takojšen dostop do kvalitetne pravne pomoči. Kot so poudarili, jim te pravice sicer pripadajo na papirju, a se v praksi pogosto ne uresničujejo.
MNZ: Gre za razbremenjevanje sistema mednarodne zaščite
Direktorica Urada za oskrbo in integracijo migrantov Katarina Štrukelj je na današnjem srečanju z novinarji dejala, da pisma še ni prejela, da pa gre pri ukrajinskih in ostalih beguncih “za izvajanje dveh različnih zakonov, dve obliki zaščite”, pri čemer mora prosilec za mednarodno zaščito, torej begunec, ki ni iz Ukrajine, skozi individualiziran postopek. Povedala je še, da vsi prosilci lahko kadarkoli zaprosijo za dovolilnico za gibanje zunaj občine prebivanja, enako je po njenih besedah tudi z bivanjem izven azilnega doma.
Tudi generalna direktorica Direktorata za migracije na MNZ Nataša Potočnik v času današnjega srečanja s protestnim pismom še ni bila seznanjena. “Lahko pa na splošno pojasnim, da je bila začasna zaščita za državljane Ukrajine uvedena z enim razlogom – da se razbremenjuje sistem mednarodne zaščite. Gre za kolektivno zaščito državljanov neke države, kjer je situacija zelo jasna – tam je vojna. S tem namenom je bil ta mehanizem uveden. Kar zadeva ostale, pa so obravnavani skladno z zakonom o mednarodni zaščiti. Zagotovljen jim je dostop do zaščite, njihove vloge se obravnavajo v skladu s tem zakonom individualno, ob vseh ostalih standardih in pravicah, ki jih imajo.”
Strokovnjaki sicer opozarjajo, da so bili pogoji za aktivacijo direktive o začasni zaščiti izpolnjeni že leta 2016, ko so v Evropo množično prihajali begunci iz Sirije, kjer je divjala vojna, a politične volje takrat ni bilo. EU je, kot je znano, tudi v času vojne v Afganistanu, levji delež bremena skrbi za begunce preložila na države v bližini Afganistana. Slovenija je takrat napovedala, da bo sprejela 14 oseb, ki so sodelovale s Slovensko vojsko, in do pet oseb, ki so sodelovale z evropsko zunanjo službo.
“Ko nekdo beži, so zapleteni azilni postopki nefunkcionalni”
V Delovni skupini za azil, kjer se že leta borijo za pravice beguncev, so že pred časom ocenili, da je Evropska komisija z aktivacijo direktive “pravzaprav priznala, da azilni sistem, takšen, kot je, ne more zadovoljivo pomagati ljudem v stiski in ni funkcionalen”.
Da so pogoji bivanja prosilcev za azil neživljenjski, so prejšnji teden potrdili tudi člani mladinske ukrajinske reprezentance v gorskem kolesarstvu, ki trenutno prebivajo v Sloveniji. Ker so ocenili, da bi pridobivanje mednarodne zaščite zanje imelo več slabosti kot prednosti, v Sloveniji bivajo le s turističnim vizumom, ki jim to omogoča za 90 dni.
“Čeprav se tudi pri sprejemu ukrajinskih beguncev nedvomno kažejo številne pomanjkljivosti našega sprejemnega in upravnega sistema (večina še vedno čaka na začasno zaščito, bivanjsko stisko pa rešujejo zasebna gospodinjstva), se je na njihovem primeru hkrati pokazalo, da bi bil lahko sprejem beguncev mnogo bolj human,” opozarja Miha Blažič iz omenjene iniciative.
“Dolgi postopki in omejitve v času čakanja zgolj zapletajo situacijo tako za begunce kot za urad (za oskrbo in integracijo migrantov, op. a.). V luči prizadevanj urada pri zagotavljanju optimalnih sprejemnih pogojev za Ukrajince in dejstva, da je kar 200 milijonov evrov iz sklada za azil, migracije in vključevanje ostalo nepočrpanih, so slabi pogoji bivanja v azilnih domovih nedopustni. Nedopustna pa je tudi rasna diskriminacija med različnimi skupinami beguncev pri delitvi pravic,” še poudarja Blažič.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje