Menu Item
Občine Ljubljana, Maribor in Kočevje se zanimajo za koncesijo za postavitev sežigalnic komunalnih odpadkov. Zdravniška zbornica opozarja, da bi morala biti izbira lokacije sežigalnic predmet široke strokovne in družbene razprave, še posebej nevarno pa je umeščanje dodatnih virov onesnaženja v zaprte kotline, na območja z visoko gostoto prebivalstva ter v bližino kmetijskih zemljišč in vodnih virov. Toda lokacije, kjer bodo stale sežigalnice, so praktično že izbrane.
Vlada naj bi na eni od februarskih sej sprejela Uredbo o opravljanju obvezne državne gospodarske javne službe sežiganja komunalnih odpadkov. Na tej podlagi bo objavljen javni razpis, s katerim bodo za 30 let podelili koncesije za štiri sežigalnice komunalnih odpadkov. Ena že več kot desetletje stoji v Celju, tej naj bi koncesijo podaljšali, ostale tri pa naj bi postavili v Ljubljani, Mariboru in Kočevju, je nedavno povedal minister za okolje Andrej Vizjak.
Uredba je že bila v javni obravnavi in medresorskem usklajevanju. Skupina zdravnikov pri Zdravniški zbornici pod vodstvom dr. Metode Dodič Fikfak je na uredbo poslala pripombe, med njimi to, da naj se med kriterije za izbor koncesionarja umesti tudi kriterij lokacije. Zdravniki opozarjajo, da je treba upoštevati geografske značilnosti, na primer (ne)prevetrenost kotlin in vreme ter gostoto poseljenosti območja, bližino kmetijskih zemljišč in vodnih virov, opozarjajo zdravniki. Menijo, da je trenutni predlog meril za izbiro koncesionarjev neustrezen ter da bi morala biti ustreznost lokacije nujen predpogoj za nadaljnjo oceno posameznega upravljavca. “Le tako se bomo lahko zmanjšali in preprečili nepotrebna okoljska in zdravstvena tveganja,” pravijo na zbornici.
Na ministrstvu odgovarjajo, da bodo morali koncesionarji pred gradnjo pridobiti okoljevarstveno dovoljenje, zanj pa potrebno presojo vplivov na okolje. Zdravniki pa temu oporekajo, saj “presoja vplivov na okolje ne more dati informacije o tem, katera lokacija je za izgradnjo sežigalnice primernejša s stališča zmanjševanja tveganj za okolje in zdravje, ampak le informacijo, ali določena (neakreditirana!) institucija meni, da je izgradnja (še) sprejemljiva oziroma kako velika bodo tveganja za okolje in zdravje.”
“Umeščanje sežigalnic v prostor mora biti predmet široke strokovne in družbene razprave,” še pravijo pri Zdravniški zbornici. Toda kot kažejo odgovori z občin Ljubljana, Maribor in Kočevje, so lokacije sežigalnic že izbrane.
Ljubljana: ob toplarni v Mostah ali na Letališki cesti
V glavnem mestu sta v igri dve lokaciji. Ena je v neposredni bližini Termoelektrarne Toplarne Ljubljana v Mostah (na fotografiji na vrhu članka), druga pa na Letališki cesti ob obvoznici. “Obe lokaciji sta bili že pred leti obravnavani oziroma razgrnjeni v Občinskem prostorskem načrtu Mestne občine Ljubljana, za končno odločitev pa je potreben Občinski podrobni prostorski načrt,” v imenu ljubljanske občine odgovarja Alja Bebler. “Za izgradnjo tovrstnega objekta je zaradi zahtev po energijski učinkovitosti in s tem manjše porabe komunalnih odpadkov na račun višjih izkoristkov nujna bližina ustrezne infrastrukture, torej sistem daljinskega ogrevanja in sistem elektrodistribucije.”
V ljubljanski sežigalnici bodo kurili gorivo, pridelano iz mešanih komunalnih odpadkov, ki jih obdeluje Ljubljanski regijski center za ravnanje z odpadki (RCERO Ljubljana). “Po izločitvi reciklabilnih odpadkov iz mešanih komunalnih odpadkov v RCERO Ljubljana letno ostaja več kot 100.000 ton komunalnih odpadkov, ki jih ni mogoče več reciklirati. “Energijska vrednost teh odpadkov bi se pri sežigu uporabila za proizvodnjo električne in toplotne energije.” Zdaj te odpadke večinoma odvažajo na sežig v tujino. V ljubljanskem centru poskrbijo za odpadke tretjine Slovenije oziroma več kot 50 občin.
Med prednostmi sežigalnice na občini izpostavljajo zmanjšanje ogljičnega odtisa v sistemu daljinskega ogrevanja in večjo energijsko samozadostnost, “ki je v času energetske krize pomembnejša kot kadarkoli prej”, pa tudi, da cena odpadkov kot vira goriva “ni odvisna od poviševanja cen fosilnih goriv zaradi geopolitičnih in drugih pritiskov na trg z energenti, s kakršnimi se trenutno soočamo v celotni Evropi.”
Maribor: ob Snagini sortirnici na Tržaški cesti
V Mariboru bo sežigalnica predvidoma stala na Tržaški cesti ob Snagini sortirnici (območje Tabor 13, kjer je bilo včasih podjetje Dom Smreka). Parcele so že v lasti mariborske občine (prikaz spodaj). Pred izbiro so na občini naročili dve študiji. Nacionalni laboratorij za zdravje, okolje in hrano (NLZOH) je opravil študijo “Izhodišča za ugotavljanje in vrednotenje vplivov objekta termične predelave odpadkov Maribor (sežigalnice komunalnih odpadkov) na okolje in posledično na varovanje zdravja ljudi pred vplivi iz okolja”. Podjetje ZUM urbanizem, planiranje, projektiranje pa je izvedlo študijo “Utemeljitev izbora lokacije – primerjava lokacij za umestitev objekta termične predelave”. Obe študiji sta kot najprimernejšo lokacijo določili zgoraj omenjeno.
V Mariboru naj bi letno pokurili 45.000 ton mešanih komunalnih odpadkov, iz česar bi pridobili 20 megavatov toplote in 4 megavate elektrike. Poleg odpadkov mariborske Snage bi kot gorivo uporabljali še obdelane odpadke iz drugih krajev severovzhodne Slovenije, to je iz ptujske in slovenskobistriške komunale ter Koroške (KOCEROD) in Centra za ravnanje z odpadki Puconci.
Med koristmi za mesto in ljudi poudarjajo lasten vir energije, 60-odstotno samooskrbo sistema daljinskega ogrevanja v občini, pozitivne učinke na okolje (preprečevanje odlaganja, nenadzorovano kopičenje in neljubi dogodki nadomeščanje individualnih kurišč) ter stabilnost cen ravnanja za odpadki in cene ogrevanja.
Kočevje: ob toplarni v industrijski coni
V občini Kočevje pravijo, da bi bila najprimernejša lokacija sežigalnice odpadkov ob obstoječi toplarni na lesno biomaso v industrijski coni (na fotografiji). “Konstanten odjem energije bi zagotavljala bližnja podjetja v coni, višek pa bi bil distribuiran v omrežje, kar pomeni pocenitev energetskih stroškov za podjetja in višjo konkurenčnost pri iskanju novih gospodarskih naložb. Za prebivalce pa predstavlja nizko ceno ogrevanja in nižjo ceno komunalne storitve,” pravi Katja Godeša s kočevske občine.
“Za Občino Kočevje je že ves čas prioriteta okoljska in družbena sprejemljivost objekta. Izpostavili smo tri pogoje sodelovanja. Najpomembnejše je, da ima lokalna skupnost neposreden in večinski vpliv na izvedbo in delovanje, nadzor. Drugi pogoj je, da gre za objekt regionalnega značaja, torej omejen obseg sežiga odpadkov, le iz regije (južno od Ljubljane do Kolpe). Ključno pa je seveda še, da se zagotovi najboljša možna tehnologija, ki bi ta proces vodila z minimalnimi vplivi na okolje.”
V Kočevju naj bi pokurili 30.000 ton komunalnih odpadkov na leto ter tako zagotovili 15 megavatov toplotne energije in soproizvodnjo elektrike.
Župan Kočevja Vladimir Prebilič dodaja, da je “do morebitne dejanske umestitve še mnogo korakov. Prvi izmed njih je objava uredbe, ki bo jasno definirala okoljevarstvene kriterije in masne tokove odpadkov, s čimer se šele začenja možnost idejnega snovanja projekta ter potencialno pridobivanje finančnih virov. Brez tega ni mogoče govoriti o dejanskih termičnih objektih. Občina Kočevje zato odločitve o umestitvi tovrstnega objekta še ni sprejela, ohranja pa možnost razprave o tem.”
Celje: več odpadkov v Toplarni
V Celju sežigalnica odpadkov (Toplarna Celje) stoji že 12 let. V njej iz odpadkov in manjših količin komunalnega blata iz čistilne naprave pridobijo toploto, s katero se ogreva 7000 odjemalcev. Pridelajo tudi nekaj elektrike, ki jo deloma porabijo za delovanje toplarne, deloma pa pošljejo v sistem.
Celjski sežigalnici se obeta podaljšanje koncesije še za pet let. Agencijo za okolje so zaprosili tudi za povečanje letne količine odpadkov, ki jih lahko termično obdelajo, s 30 tisoč na 40 tisoč ton.
V spodnji infografiki je prikazano, koliko energije pridobijo iz odpadkov.
Sestanek, ki ga ni bilo
Ali je ministrstvo pripombe zdravnikov upoštevalo, še ni jasno. Na ministrstvu za okolje pravijo, da so se bili pripravljeni srečati s predstavniki zbornice in jim pojasniti dileme, ki so jih izpostavili. “Z njimi je bil dogovorjen sestanek v četrtek, 3. 2. 2022, ob 15. uri, vendar so svojo udeležbo odpovedali,” trdijo na ministrstvu.
Predstavniki zdravnikov pa pravijo drugače. “Zdravniška zbornica Slovenije je 2. 2. 2022 s strani Ministrstva za okolje in prostor (MOP) prejela elektronsko sporočilo, da ‘Pripravljavec uredbe (dr. Senko Pličanić) predlaga sestanek glede pripomb /…/ Predlagani termin je bil v četrtek, 3. 2. 2022, ob 15. uri’. MOP smo obvestili, da nam predlagani termin ne ustreza. Prosili smo za pripravo pisnih odgovorov na naše pripombe predloga uredbe, ki smo jih v okviru Zdravniške zbornice Slovenije oddali v petek, 28. 1. 2022, ter predlagali, da v roku enega tedna po prejemu pisnih odgovorov zagotovimo tri termine, ki bodo usklajeni s člani Delovne skupine za spremljanje, opozarjanje in ozaveščanje o nevarnostih onesnaženega okolja za zdravje, saj so željo sodelovati na sestanku izrazili vsi člani. Prosili smo tudi za seznam vabljenih na sestanek in navedbo njihove funkcije. Zdravniška zbornica se za sestanek z MOP nikoli ni dogovorila, ampak je bila dan pred sestankom le seznanjena glede predlaganega termina s strani pripravljavca uredbe, brez navedbe prisotnih na sestanku in njihovih pristojnosti. Na pisne odgovore na pripombe, podane 28. 1. 2022, še vedno čakamo.”
Minister Vizjak je napovedal, da bi bile sežigalnice lahko zgrajene še v tej evropski finančni perspektivi, to je do leta 2027. Od tod tudi denar za sofinanciranje njihove postavitve, skupaj 60 milijonov evrov. Obljubil je, da bodo mejne vrednosti zdravju škodljivih snovi za slovenske sežigalnice še strožje, kot veljajo za sežigalnico odpadkov na Dunaju.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje