Slovenski zdravnik: Hipokrat ni poznal bolnikov, ki mesece neskončno trpijo

Foto: PROFIMEDIA

V aktualni številke zdravniške revije ISIS, ki jo izdaja Zdravniška zbornica Slovenije, je objavljen tudi komentar priznanega pulmologa prof. dr. Stanislava Šuškoviča, v katerem zagovarja uzakonitev možnosti pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. "Skrbeti je treba, da je življenje do smrti vredno življenja," je prepričan. Odločanja o tej temi na referendumu sicer ne podpira, ker to pomeni, da bo "velika večina odločala o usodi nekaj posameznikov".

Na dan volitev v Evropski parlament bomo volivci, če Ustavno sodišče ne odloči drugače, na posvetovalnem referendumu med drugim odločali tudi o vprašanju, ali se strinjamo z uzakonitvijo pomoči pri prostovoljnem končanju življenja.

Zdravniške organizacije takšni ureditvi nasprotujejo, češ da je zdravnikovo poslanstvo ohranjanje življenja, ne pa njegovo skrajševanje. Tudi trenutno veljavni Kodeks zdravniške etike v 29. členu izrecno navaja, da zdravnik “zavrača evtanazijo in pomoč pri samomoru”. A med zdravniki o tej temi ni enotnega mnenja.

Hipokrat ni poznal takšnih bolnikov

“Kaj bi Hipokrat v sedanjem času menil o tej temi,” se v komentarju v reviji Zdravniške zbornice ISIS sprašuje dr. Stanislav Šuškovič, upokojeni pulmolog, ki je deloval na Kliniki Golnik. “Saj ni poznal bolnikov, ki so povsem brezupno mesece dolgo intubirani in neskončno trpijo. V njegovem času so ljudje umirali mladi. Skoraj ni bilo kroničnih, mesece trajajočih bolezni, ki bolnikom ne pustijo ne živeti in ne umreti. In končno v hudih mukah umrejo.”

Ne prepriča ga niti pogost argument nasprotnikov evtanazije, da je treba, preden bi dovolili pomoč pri prostovoljnem končanju življenja, najprej zagotoviti razvito in vsem dostopno paliativno oskrbo. “Kaj pomaga trpečemu bolniku novica, da paliativna oskrba še ni dovolj razvita, da je torej še nemočna ali pa premalo razširjena po Sloveniji? On trpi tukaj in zdaj. Pri njem je paliativa že odpovedala.”

Nedostojno označevanje za rablje

Nedostojno se mu zdi, da so nekateri “vodilni zdravniški dostojanstveniki” ljudi, ki bi izvajali pomoč pri končanju življenja, označili za rablje. “Po mojem mnenju so osebe, ki pomagajo umreti hudo bolnemu in trpečemu bolniku, lahko le tisti z najvišjo stopnjo osebne, moralne integritete. Ki zaslužijo vse naše spoštovanje. Naloga zdravnika je po mojem prepričanju, da z vsemi možnimi načini maksimalno pomaga bolniku. In pomoč pri smrti je tista končna, največja možna etična pomoč bolniku.”

Večina bo odločala o usodi nekaj posameznikov

Referenduma o tej temi sicer ne podpira, ker ta pomeni, da bo “velika večina odločala o usodi nekaj posameznikov”. Ureditev področja se bo po njegovem mnenju v Sloveniji prej ali slej zgodila. “Ob negativnem referendumu pač kasneje, kar bi pomenilo, da bo do tega časa neznosno in po nepotrebnem trpelo še veliko ljudi.”

Življenje je, kot je zapisal, najvišja človeška vrednota od rojstva do smrti, ki je za vse neizbežna. “Skrbeti je treba, da je življenje do smrti vredno življenja.”

Kviz, v katerem ni tretje možnosti

Po mnenju dr. Stanislava Šuškoviča bi se morala Zdravniška zbornica, namesto da spremembi od daleč nasprotuje, nujno aktivno vključiti v razpravo in urejanje področja pomoči pri prostovoljnem končanju življenja in na ta način bdeti nad možnimi zlorabami.

Za konec komentarja pa je zdravniškim kolegom predstavil kratek hipotetičen kviz:

“Vsi poznamo bolezni, pri katerih nekateri bolniki, kljub vsej možni pomoči, nevzdržno trpijo, denimo razsejane oblike raka, terminalne oblike srčnega popuščanja, nekatere nevrološke bolezni, npr. amiotrofična lateralna skleroza (ALS), ali kronična obstruktivna pljučna bolezen. Vemo, da bodo v kratkem umrli.”

Dr. Šuškovič zdravnike prosi, naj si predstavljajo situacijo, ko je pomoč pri umiranju dovoljena, pred njimi pa je znanec ali sorodnik v terminalni fazi ene od naštetih bolezni. Kljub vsem medicinskim, paliativnim, psihološkim in drugim strokovnim posegom neznosno trpi in si želi umreti. “Kaj svetovati bolniku? Možna sta le dva odgovora. Ali bolniku svetujemo pomoč pri samomoru ali pa mu rečemo, da naj še dalje neznosno trpi. Tretje možnosti ni.”