Menu Item
Vrivanje, izsiljevanje, tipkanje po telefonu, kazanje sredincev in mahanje z rokami, neupoštevanje sistema zadrge in omejitev hitrosti, prehitevanje po desnem pasu, izkoriščanje reševalnega pasu in sprehajanje po avtocesti. Kakšna je pravzaprav naša prometna kultura? Smo Slovenci preveč agresivni in egoistični vozniki? In kaj način vožnje pove o nas samih?
Tako kot velik del Slovencev se tudi sama v službo vsak dan vozim v Ljubljano. In na 50 kilometrov dolgi poti človek vidi marsikaj; samo v preteklih dneh se je nabral cel repertoar živce parajočih situacij.
Moj teden se je začel z manjšim “karambolom”. Voznik, ki je vozil pred mano, je spregledal rdečo luč na semaforju in zapeljal v križišče. Ko je ugotovil, da je naredil napako in da z leve in desne proti njemu že drvijo druga vozila, je začel voziti vzvratno. Tako je nadaljeval, dokler — kljub mojemu vztrajnemu hupanju — ni trčil v moj avto. Glasno hupanje je ignoriral tudi po trku, v vzvratno ogledalo ni pogledal, temveč ob zeleni luči brez slabe vesti odpeljal naprej.
V torek smo vozniki, ki smo po polžje lezli po primorski avtocesti, opazovali živčnega moškega, ki se je odločil, da nas bo vse prehitel kar po reševalnem pasu, v sredo pa klasičen primer, ko določeni vozniki reševalnega pasu nikakor niso vzpostavili. Priča smo lahko bili celo skupini študentov, ki se je sprehajala po odstavnem pasu.
Tu so še vrivanje, izsiljevanje, tipkanje po telefonu, kazanje sredincev, neupoštevanje sistema zadrge in omejitev hitrosti. Na eni strani so nervozo voznikov stopnjevali tisti, ki so se po prehitevalnem pasu konstantno vozili največ 110 kilometrov na uro in tako ovirali promet, na drugi strani pa pogumneži, ki so kolono, ki je nastala, prehitevali po voznem pasu. Mnogi s konkretno pretežko nogo.
Nastopil je četrtek; še zadnji prometno kritičen dan v maju, ko so imeli v številnih evropskih državah praznik in dela prost dan. Skladno z napovedmi Darsa je promet obstal, tudi zaradi slabega vremena. V prestolnici praktično ni bilo križišča, ki bi “požiralo”. V trenutku, ko je na semaforju zasvetila zelena luč, so ljudje zapeljali v križišče, pa čeprav je bilo že polno vozil. In sledila sta neumorno hupanje ter vrivanje.
Kakšna je pravzaprav naša prometna kultura? Smo Slovenci preveč agresivni in egoistični vozniki? In kaj način vožnje pove o nas samih?
Raje smo pokroviteljski in napake vidimo le pri drugih
Robert Štaba, predsednik Zavoda Varna pot, poudarja, da si prometno kulturo brez dvoma vsakdo lahko interpretira po svoje. “Žal ne toliko v pozitivnem in pohvalnem smislu, raje smo pokroviteljski in napake vidimo in gledamo le pri drugih. Kako zanimivo je poslušati podajanje ocen pešca o kolesarjih, kolesarja o voznikih avtomobilov, avtomobilista o pešcih in kolesarjih, poklicnih voznikov tovornjakov in avtobusov o obnašanju in ravnanju drugih udeležencev v prometu, da o novih oblikah mikromobilnosti, kot so vozniki e-skirojev, električnih koles, monokoles, e-rolk, niti ne izgubljamo besed.”
Prikimava mu tudi vodja varne mobilnosti pri AMZS Erik Logar. V Sloveniji je med udeleženci v prometu premalo spoštovanja in “fair playa”, na drugi strani pa preveč napetosti in egoizma. Štaba pri tem izpostavi dobro desetletje staro raziskavo o socialnih stališčih voznikov in drugih udeležencev v EU. Izsledki so pokazali, da smo Slovenci imeli relativno visoko mnenje o sebi kot varnih voznikih in nekoliko slabše o drugih voznikih. “Torej povedano posplošeno: ‘Jaz sem kar varen voznik, ampak tisti drugi, le poglejte jih, tisti pa so …’.”
Oba sogovornika pravita, da v primerjavi z drugimi evropskimi državami s stališča prometnovarnostnih ocen in standardov, kjer sta merili število umrlih ali hudo telesno poškodovanih, sicer prav veliko ne izstopamo, je pa toliko bolj vidna razlika v razmišljanju.
Logar to ponazori z zgodbo svojega prijatelja, ki se je preselil na Finsko. “Enkrat so ga iz enega od slovenskih medijev vprašali, kakšna je razlika v življenju na severu in pri nas. “Kot prvo stvar je izpostavil, da na Finskem, takoj ko je neki zakon sprejet, ljudje razmišljajo, kako se ga bodo držali. V Sloveniji pa iščemo luknje in načine, kako ga bomo obšli.”
Še vedno menimo, da se nesreče dogajajo tam, drugje in tistim drugim
Naša (ne)kultura na cesti vpliva tudi na varnost. Šolski primer slednjega je varnostna razdalja.
Pomislite, pravi Logar, ko nekdo pelje po avtocesti in varnostno razdaljo upošteva, se hitro najde voznik, ki se bo vrinil, sledilo bo nenadno zaviranje, posledično pa se bo ustavilo tudi več kot ducat avtomobilov. “In že imamo fantomski zastoj.”
Robert Štaba dodaja: “Poleg tega je očitno, da ima naš svojstveni, individualni način razmišljanja in obnašanja posledice pri interpretaciji prometnih pravil, upoštevanju prometnih znakov, rdeče luči na semaforju, razumevanju fizikalnih zakonitosti pri hitrosti, uporabi varnostnih pasov, varnostne čelade. Očiten primer je neuporaba varnostne čelade pri e-skirojih. Je prevozno sredstvo z majhnimi kolesi, posebno tehniko manevriranja in toliko voznikov vozi brez ustrezne varnostne čelade. In? Samo v letu 2021 smo imeli 565 poškodovanih, od tega 316 s poškodbami glave. Pa se je kaj zaradi tega spremenilo pri tovrstnih voznikih? Bore malo, še vedno menimo, da se nesreče dogajajo tam, drugje in tistim drugim.”
Je za to kriva policija, ki udeležencev v prometu ne nadzira dovolj? Napiše premalo kazni?
Primer dobre prakse, ki se ga izplača uvoziti
Včasih so vozniki, ki so vozili po predpisih, veljali za čudake. Zdaj ko zakone upošteva vedno več ljudi, pa so agresivni čudaki postali tisti, ki se na pravila požvižgajo, pravi Štaba.
“Tu pa nastopi zelo pomemben element nadzora in upravljanja prometa. Če obstaja v družbi velika verjetnost, da te bodo ustrezni organi zaznali in sankcionirali v agresivnem obnašanju, obstaja verjetnost, da tega ne bomo pogosto počeli. Če ni tako, žal na dolgi rok odklonska ravnanja rastejo in z njimi tudi posledice, kot so umrli in poškodovani.”
Kot primer dobre prakse izpostavlja Francijo in sosednjo Italijo, kjer so bili vozniki znani po hitri in nemalokrat agresivni vožnji. A nato je policija po njegovih besedah v naselja postavila na tisoče radarjev, uvedla sekcijsko merjenje hitrosti na avtocestah, agresijo in posledico pa znatno znižala. “Primer dobre prakse, ki se ga izplača uvoziti, kajne?”
Vse se začne z vzgojo doma
Logar se strinja, da bi večja prisotnost oziroma vidnost policistov vsekakor pripomogla k upoštevanju predpisov. A dejstvo je, da možje v modrem ne morejo biti ves čas prisotni povsod, konec koncev so policijske vrste tudi kadrovsko podhranjene. “Po drugi strani pa si ne želimo, da bi postali represivna država.”
Štaba nadaljuje, da so upravljanje in nadzor prometa, jasna pravila, zakonodaja, hitro in učinkovito zaznavanje prekrškov ter sankcioniranje prekrškarjev nedvomno temeljni korektor varnosti cest vsake države. “Temu sledi vprašanje, zakaj potem take razlike?” Meni, da se vse začne pri vzoru in vzgoji doma ter nadaljuje na vseh segmentih našega življenja. “Ko dozoriš, pa se mi zdi, da odgovor tiči v nas samih.”
Policija sama ne bo prevzgojila nekulturnih voznikov, vsak pri sebi bi moral razčistiti, kaj je prav in kaj ne, potrjuje Logar ter ob tem naniza skrb vzbujajočo statistiko smrtnih žrtev prometnih nesreč. Lani je umrlo 28 voznikov osebnih vozil, osem od tega jih varnostnega pasu ni uporabljalo. Umrlo je tudi 17 sopotnikov, pripetih jih ni bilo sedem. “In to čeprav že desetletja govorimo o uporabi varnostnega pasu, slednjo preverja tudi policija.”
Tu so še vozniki pod vplivom alkohola, do katerih “smo kot družba tako tolerantno prijazni”, našteva Štaba. Kljub temu da jih policija letno izsledi več kot 13.000 — torej nadzor in kaznovanje delujeta — jih to še vedno ne odvrne od nevarnega početja. Povzročijo več kot 25 odstotkov najhujših prometnih nesreč in uničijo številna življenja, pravi Štaba.
“Nedvomno pogrešam zavedanje odgovornosti drug do drugega. Tisto, česar ne želim, da bi drugi storili meni, ne bom storil drugemu, bi bilo učinkovito načelo med udeleženci, kajne,” z nasvetom vsem udeležencem v prometu zaključi Štaba. Naš način vožnje namreč pove, kdo v resnici smo.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje