Pevka Džamala za N1: Ne smemo skloniti glave in pustiti okupatorju, da jo odseka

Slovenija 19. Jun. 202210:06 > 19:25
Delite:
Džamala
Foto: Uroš Skaza/N1

Susana Alimivna Džamaladinova oziroma bolj znana po umetniškem imenu Džamala je ukrajinska pevka, zmagovalka Evrovizije iz leta 2016, od konca letošnjega februarja pa tudi vojna begunka, aktivistka in glas ukrajinskega upora proti Rusiji. Ko je leta 2016 na evrovizijskem odru odpela zmagovalno pesem z naslovom "1944", ki opisuje zgodbo njene babice, ko je morala pod prisilo režima Josefa Stalina v času druge svetovne vojne zapustiti svoj dom, si ni predstavljala, da bo le šest let kasneje sama podoživljala njeno zgodbo.

“Bil je 24. februar 2022, ura je bila nekaj čez 5. uro zjutraj, ko me je zbudil mož in mi vidno zaskrbljen povedal, da je Rusija napadla Ukrajino. Nisem mogla verjeti, da se to dejansko dogaja. Do konca sem verjela, da napada ne bo,” svojo pripoved začne 38-letna Džamala. Še zmeraj pod vtisom popolnega šoka najprej ni vedela, kaj točno se dogaja, nato sta z možem začela pakirati najnujnejše osebne stvari. “Ko sem poklicala družino in prijatelje, so mi najprej očitali, da sem naivna, da se na morebiten začetek vojne nisem pripravila, saj so drugi imeli že pripravljene stvari za odhod. Nato sem se začela ozirati po stanovanju in vseh stvareh, ki se ti v letih življenja naberejo. Kar naenkrat so vse materialne stvari nepomembne, takrat se mi je vklopil tisti pristni materinski čut: svoja otroka, stara eno in tri leta, moram pospremiti na varno,” prve minute vojne opisuje Džamala.

Z možem in otrokoma se je odpeljala 400 kilometrov zahodno od Kijeva do kraja Ternopil, kjer so skušali najti zavetje, a po neprespani noči, polni pokov bomb in granat, je bila odločena, da domovino zapusti. Vsaj za nekaj časa. Skozi Romunijo in Bolgarijo se je sama z otrokoma podala na pot proti Turčiji, kjer ji je zavetje ponudila sestra, njen mož Ukrajine ni smel zapustiti, tako kot vsi ostali polnoletni moški. Še vedno je v Ukrajini.

A Džamala je bila takrat že odločena, da bo “odprla fronto – kulturno fronto”. V treh mesecih in pol je obiskala številne evropske države, tudi Združene države Amerike, v katerih je nastopala na posebnih dogodkih, organizirala konference, pela in zbirala denar za svojo domovino. “Vedno, ko sem zapela pesem 1944, sem imela solzne oči. Bilo mi je tako težko, ker sem vedela, kaj se dogaja v moji domovini,” pove ukrajinska pevka.

Nastopila je tudi na predizboru za nemško in romunsko Pesem Evrovizije, kjer je bila deležna stoječih ovacij, kar ji je dalo moč, da nadaljuje svoje poslanstvo: “Ne morem in ne smem se ustaviti, ne smem dovoliti, da bi se počutila komfortno zaradi dogajanja doma. Ukrajinci ne moremo čakati, da bo nekdo drug zmagal v vojni namesto nas. To vojno moramo dobiti sami.” Z ukrajinsko zastavo v roki je tako med divjanjem vojne v njeni domovini postala glas upora proti ruski agresiji.

1944 – 2022

Ko pridejo neznanci, pridejo v vašo hišo in vas vse pobijejo. In rečejo, da niso krivi.

S temi besedami se začne prva kitica pesmi, s katero je Džamala leta 2016 slavila na Evroviziji v Stockholmu. Z razkritjem, da besedilo pripoveduje zgodbo njene babice Nazalhan, krimske Tatarke, ki je leta 1944 zaradi grozot Stalinovega režima morala prisilno zapustiti svojo domovino, je požela še večje zanimanje svetovne javnosti. Okoli 240 tisoč krimskih Tatarov, turške etnične skupine, ki so se na območju Krimskega polotoka začeli naseljevati med 13. in 17. stoletjem, je moralo v slabih treh dneh zapustiti domove, saj jih je režim sovjetskega voditelja Josefa Stalina obtožil sodelovanja z nacisti. Na več tisoč kilometrov dolgi poti proti vzhodu je življenje izgubilo na tisoče Tatarov, mnogi se nikoli niso vrnili v svojo domovino.

Kot pravi Džamala, se je želela s pesmijo pokloniti spominu na vse umrle, na vse razseljene sorojake, ki so morali skozi “Stalinov pekel”. Čeprav je leta 2016 vojna na vzhodu Ukrajine trajala že dve leti, si ni nikoli mislila, da bodo besede iz prve kitice leta 2022 postale njena realnost. “Ljudje pravijo: Džamala je to predvidela, ona je vedela, kaj se bo zgodilo. Žal to ni res. Ničesar nisem predvidevala. Pisala in pela sem pesem o letu 1944, o zgodbi babice, o 80 let stari preteklosti. O stvari, za katero sem mislila, da se ne more več v moderni dobi ponoviti. Ampak danes imamo isto sliko, le da je takrat za to bila kriva sovjetska vlada, ki je zatirala krimske Tatare in jih označila za izdajalce in fašiste. Pod okriljem propagande so jih ubijali in deportirali. Danes isto počne ruska vlada. Niti svojih metod ne spreminja. 80 let je minilo, metode pa ostajajo iste,” pripoveduje Džamala, ki zase še vedno pravi, da je krimska Tatarka, a hkrati ponosna Ukrajinka.

Na vprašanje, ali se ji zdi zmagovalna pesem kot zlovešča prerokba današnjega časa, pa odgovarja, da ji je zelo žal, da besedilo pesmi 1944 zveni kot današnja realnost v Ukrajini, a ima pesem v tem času še toliko bolj pomembno vrednost.

Džamala
Foto : Uroš Skaza/N1

“Lahko nas poteptajo, a naš cvet bo ponovno zacvetel”

Čeprav Ukrajino in Rusijo veže skupna preteklost, pa Džamala pravi, da je ukrajinski narod pokazal izjemno močno držo v tej vojni. “Putin, krvnik Ukrajine, je ob začetku vojne napovedal, da bo državo zasedel v 72 urah, torej v treh dneh. Danes je že 112. dan ukrajinskega upora proti Rusiji. Čeprav vsak dan umirajo nedolžni ljudje, mladi fantje in otroci … nimamo druge možnosti, kot da branimo svojo državo. Ukrajinci imamo močne in globoke korenine. Lahko nas poteptajo, lahko nam utrgajo vse naše cvetove in liste, a naš cvet bo ponovno zacvetel,” je prepričana Džamala.

Čeprav je prihodnost za Ukrajino za zdaj še zelo temačna, verjame, da bo tudi njim enkrat posijalo sonce: “Rada bi videla, da bomo zgradili in obnovili Ukrajino. Da bomo postali država, ki bo zgled vsem drugim, kako se brani lastno domovino, a zato moramo biti še boljši, kot smo bili. Zato ker imamo pravico, da obstanemo. Enostavno ne smemo skloniti glave in pustiti okupatorju, da nam jo odseka.” Kot pravi, je njena država domovina številnim etničnim skupinam in manjšinam, ki so tam živele v sožitju, sprejemanju in medsebojnem spoštovanju, Rusija pa te vrednote tepta, kamorkoli usmeri svojo pozornost.

Z žalostjo opaža, da se je Evropa že nekako navadila na vojno v Ukrajini, saj tudi mediji več ne poročajo o tem toliko, kot so na začetku ruske ofenzive. “Vsako minuto umirajo nedolžni ljudje, a več kot to, da svet ozaveščam o tem skozi pesmi, skozi dogodke, na katerih zbiram denar za pomoč, ne morem narediti. Enostavno ne razumem, zakaj je Rusija začela to vojno. Zakaj? Zaradi ozemlja? Ne verjamem, saj je Rusija največja država na svetu. To je zgolj hegemonična želja po prevladi, da vsemu svetu pokaže, da je najboljša in največja, čisto nič drugega. Zdaj nam ne preostane drugega kot to, da držimo skupaj, se upiramo in molimo, da bomo enkrat spet lahko živeli v miru,” še pove Džamala.

O izgubljeni glasbi in čustvenem srečanju s člani njene glasbene zasedbe v Sloveniji

Čeprav jo je od začetka vojne pot njene “kulturne fronte” popeljala po številnih državah, je bil marsikdo začuden, ko je videl njeno ime na številnih plakatih in spletnih straneh, ki so napovedovali njen nastop v Sloveniji. Pa morda ne bi bil nihče toliko začuden, če bi nastopila recimo v ljubljanskih Stožicah ali na katerem od slovenskih stadionov. A Džamala ni nastopila tam. Na oder je stopila v mali občini Sveta Trojica v Slovenskih goricah na severovzhodu države, ki je še najbolj znana kot nekdanje romarsko središče z zares pompozno cerkvijo in frančiškanskim samostanom na griču v samem središču kraja. Kot pravi župan Svete Trojice David Klobasa, si v občini, kjer vsako leto priredijo večdnevni glasbeni festival, želijo, da občanom ponudijo nekaj posebnega, nekaj z vsebino, ne le “klasične vaške veselice, saj je teh tako ali tako že preveč”.

Ob vojni, ki divja na vzhodu Evrope, so želeli z nastopom Džamale dati festivalu še sporočilno noto in ozavestiti ljudi o grozotah, ki se tam dogajajo. “Dejansko je bilo z Džamalo precej enostavno vzpostaviti kontakt. Pisal sem ji na Instagramu in ji predstavil svojo vizijo ter željo po tem, da na festivalu ponudimo možnost ljudem, da slišijo zmagovalko Eurosonga iz leta 2016. Sploh pa zaradi tega, ker je v zadnjih mesecih svoje življenje posvetila ozaveščanju o vojni, se mi je zdela to zares dobra ideja,” pojasnjuje Klobasa. A kot pravi, si je želel, da bi z Džamalo nastopila tudi njena celotna glasbena zasedba, kar je bil sicer velik logistični zalogaj, saj so člani benda prileteli na kar pet različnih letališč, ampak jim je na koncu uspelo: prvič po začetku vojne so Džamalo združili z njenim bendom. “Nisem se še srečala z bendom od začetka vojne, saj je šel vsak član na svoj konec države, nekateri so bili tudi na bojiščih, a vesela sem, da so vsi živi in zdravi. To srečanje in nastop bosta zame zelo čustvena in zares ga nestrpno pričakujem,” dan pred nastopom pove Džamala.

Vojna pa je prekinila tudi njen ustvarjalni proces. Nov album, ki ga je pripravljala skoraj leto in pol, je izgubljen, saj je studio, kjer ga je snemala popolnoma uničen, glasba pa izgubljena. Ampak kot pravi, to njene glasbene poti ne bo zaustavilo: “Ko sem bila na varnem, sem začela pisati tudi novo pesem, ki sem jo nekako poslala svojemu producentu v Ukrajino. Ko sva se pogovarjala po telefonu, kako se mu zdi, sem v ozadju slišala močno eksplozijo. Producent mi je rekel, da je nekje v bližini močno počilo in da je zmanjkalo elektrike, zato bo trajalo, preden mi bo lahko poslal datoteke z urejeno glasbo. Nisem vedela, kaj naj mu sploh rečem, popolnoma sem bila v šoku.”

Čeprav vidno pretresena, vseeno zre v prihodnost s kančkom optimizma. Najbolj si želi svobode. Svobode zase in za svoj narod. A čeprav se zaveda, da spopadov še ne bo kmalu konec, verjame, da bo Kijev prihodnje leto gostil finalni izbor za Pesem Evrovizije [za N1 je spregovorila, preden je Evropska radiodifuzna zveza sporočila, da Ukrajina ne bo gostila tega tekmovanja, op. a. ]. Svoboden. Kot bo svobodna tudi Ukrajina: “Zato najlepša hvala, da ste me povabili v Slovenijo, ki je krasna država. Tukaj se počutim zares varno. In počaščena sem, da lahko skozi glasbo z vami delim svoje občutke. Veseli me, ko slišim, da tudi Slovenija podpira Ukrajino v vojni proti Rusiji. Najpomembnejše je to, da se nikoli ne sme pozabiti, kar se trenutno dogaja v moji domovini. Hvala vam.”

Spremljajte N1 na družbenih omrežjih FacebookInstagram in Twitter

Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.