Uvajanje v vrtec: “Vrtec in starši naj se prilagajajo potrebam otroka”

Otrok
Profimedia

Uvajanje v vrtec je lahko zelo stresno tako za otroka kot za starše. Ključno je, da starši zaupajo vzgojiteljicam, predvsem pa svojemu otroku, da bo zmogel, poudarja klinični psiholog in avtor priročnika Prvič v vrtec dr. Bojan Varjačić Rajko, ki ima izkušnje tudi kot vzgojitelj v vrtcu. Otroci imajo sicer različne potrebe, za veliko večino pa je proces uvajanja neobhoden, zato je pomembno, da vrtci tudi v času pandemije otrokom in staršem zagotovijo dovolj časa za to, še poudarja sogovornik.

Zakaj je proces uvajanja v vrtec pomemben? Zakaj je pomembno, da ga tudi v času zaostrenih preventivnih ukrepov proti širjenju koronavirusa vrtci omogočijo in ne omejujejo?

V neki meri lahko razumemo, da so v epidemiji določene aktivnosti vrtcev omejene in se jih težje izvaja, vsekakor pa je pomembno, da vsak vrtec, kolikor le lahko, omogoči proces uvajanja. Vrtci imajo glede tega različne pristope: nekateri jemljejo uvajanje kot temelj ob prvem stiku in se temu zelo posvečajo, drugi to opravijo bolj mimogrede. Proces uvajanja je za otroka vsekakor zelo pomemben, saj je vrtec zanj popolnoma novo okolje, ki zahteva nekatere nove veščine in spretnosti. Gre za zelo strukturirano okolje, z določeno rutino in pravili, z določenimi pričakovanji, kako naj bi se otrok obnašal – vsega tega otrok še ne pozna. Proces uvajanja je pomemben prav zato, ker z njim otroku olajšamo prehod in omogočimo privajanje na novo situacijo.

Prakse vrtcev glede uvajanja se, kot ste rekli, precej razlikujejo, nekateri temu namenjajo nekaj dni, drugi tudi več tednov. Kako dolgo naj traja uvajanje in kaj je najkrajše obdobje, ki je za otroka še sprejemljivo?

Otroci so zelo različni in imajo različne potrebe. Pomembno je, da se starši in vrtci prilagajajo otroku. Če opazimo, da se otrok težje uvaja v skupino, mu je treba zagotoviti več časa. Zagotovo pa obstajajo tudi otroci, ki lahko tudi brez uvajanja vstopijo v vrtec; gre za otroke, ki so že dovolj zreli, doma pa so vzpostavili dobro navezanost, ki so jo sposobni prenesti tudi na vzgojitelje.

Včasih je problem pri starših, ki nikakor ne morejo “izpustiti” otroka, saj imajo določene skrbi, ne zaupajo vrtcu ali pa ne zaupajo otroku, da bo zmogel sam. Takšni starši želijo v nedogled podaljševati uvajanje.

Kako naj torej starši pristopijo k uvajanju? Kaj je pomembno ob prvem obisku vrtca?

Pri uvajanju otroka je pomemben občutek staršev, koliko otrok zmore. Včasih se starši ustrašijo določenih otrokovih reakcij, ki so povsem normalne – ali pa, obratno, ne vidijo stiske otroka.

Pomembno je seveda tudi to, da se starši zavedajo, kakšne stiske sami doživljajo, ko otroka prvič dajejo od sebe. Predvsem matere so s tako majhnimi otroci pogosto povezane na zelo prvinski način.

Starši naj bodo ob uvajanju otrok torej mirni in naj zaupajo otroku, da je dovolj močan, da bo zmogel. Pomembno je, da starši vzpostavijo zaupanje tudi v vrtec in v vzgojitelje. Če sami ne bodo zaupali, da dajejo otroka v varne roke, bodo na nek način to začutili tudi otroci in bodo zato tudi sami bolj tesnobni. Zato je dobro, da starši že pred uvajanjem spoznajo vrtec in se pogovorijo z vzgojiteljicami.

Vrtec
PROFIMEDIA

Ali lahko otroka že pred začetkom uvajanja pripravimo na to?

Zelo majhen otrok še ne zmore predvidevati, kaj se bo dogajalo v vrtcu, zato je dobro, da gre pogledat, kako je tam. Lahko se s starši sprehodi mimo vrtca ali se gre igrat na bližnje igrišče. Starši se lahko z njim, tudi če še ne govori veliko, pogovarjajo o tem, kaj se bo v vrtcu dogajalo. Otrok najbrž ne bo razumel vsega, a bo v tonu glasu staršev začutil, da mu želijo dobro in da bo vse v redu. Razumel bo, da ga na nekaj pripravljajo. To lahko naredijo tudi skozi igro vlog. Za nekatere otroke bo zagotovo primeren tudi ogled kakšnega posnetka, na katerem bo videl dogajanje v vrtcu.

Za marsikaterega starša je najtežje slovo, ko otroka prvič pusti samega v vrtcu. Slovo pogosto mine v solzah. Je otrokov jok razlog za skrb?

Mlajši otroci bodo svojo stisko pogosto izrazili z jokom ali z vedenjem, s katerim bodo iskali pozornost in skušali starša čim dlje obdržati ob sebi. Jok ni nič neobičajnega in tega se ni treba ustrašiti. Pomembno pa je, da starš zaupa, da bo otroka nekdo potolažil.

Problematično bi bilo, če bi otrok jokal dolgo časa, več ur, in če bi bil neutolažljiv, če se ne bi pustil potolažiti vzgojiteljicam. Problem je tudi, če jok preraste v hlipanje, ki izraža popolno nemoč. V takšnem primeru mora vrtec prilagoditi uvajanje in omogočiti staršem, da dlje časa ostanejo z otrokom.

Kako se poleg joka lahko še kaže stres otroka ob tej novi situaciji? Nemalokrat se, denimo, zgodi, da otrok v vrtcu deluje zadovoljen, doma pa ima čustvene izbruhe. Zakaj?

Ta situacija, ko otrok v vrtcu dobro sodeluje, deluje čustveno stabilen, doma pa ima čustveni izbruh ali kaže jezo in odklonilno vedenje do staršev, je pogosta in z njo ni nič narobe. To pomeni, da se je otrok sposoben, ko je to potrebno, obnašati zrelo, ko je v varnem domačem okolju, pa izrazi svojo stisko. Tega naj se starši ne ustrašijo. Prav dom je kraj, kjer otrok lahko pokaže svoja realna čustva, ki jih je v vrtcu potlačil. To je pravzaprav zrelo čustveno vedenje. Naloga staršev je, da ga razumejo in poskušajo zdržati njegove čustvene stiske ter jih tudi ubesedijo: “Vidim, da si zdaj že utrujen. Čisto razumem, saj si se ves dan v vrtcu tako trudil.”

Pri uvajanju lahko pričakujemo tudi to, da bo otrok “regresiral”, da bo torej postal nekoliko manj psihično zrel. Če je že opustil plenice, mu bo lahko spet kdaj “ušlo”, če je bil prej ves čas dobro razpoložen, bo lahko pogosteje slabe volje, čeprav je že lepo spal, bo lahko začel spet kazati strah pred spanjem, … Vse to je povsem normalen odziv otroka na situacijo, ki ga obremenjuje.

Kaj pa so tiste reakcije, ki niso običajne oziroma normalne? Kdaj je na mestu skrb, da otrok ni bil ustrezno uveden ali da se v vrtcu ne počuti dobro? Na katere znake naj bodo pozorni starši?

Če bi omenjene reakcije trajale predolgo, mesec ali dva, če bi imeli starši občutek, da se je razvojno ustavil ali da je ves čas v stiski, je čas za ukrepanje. Skrbeti nas mora tudi, kadar otrok jeze oziroma razočaranja ne izraža v odnosu do svojih domačih ali v vrtcu, ampak vse to obrne vase – si začne gristi nohte, puliti lase, se zaletavati z glavo ob steno, …

Pozorni moramo biti na morebitne dolgotrajne psihosomatske reakcije, denimo, če otroka dneve in dneve boli želodec ali glava, če ima dolgotrajne prebavne težave ali hude nočne more. Vse to so razlogi za skrb. Takšne reakcije kažejo, da otrok očitno nima psiholoških načinov oziroma psihološke zrelosti, da bi lahko predelal stres, ampak ga izraža skozi telo.

Otroke zaradi trajanja porodniškega dopusta pošiljamo v vrtec že pri enajstih mesecih. Je to prezgodaj glede na psihološki in čustveni razvoj otroka? Je smiselno vrtec zamakniti, če imajo starši to možnost?

Optimalni čas za uvajanje v vrtec je drugačen za vsakega otroka in odvisen od družinske situacije. Če posplošimo z vidika psihološkega razvoja otrok, pa velja, da je bolje začeti pozneje. Okrog tretjega leta je otrok že socializiran, torej ima vse potrebne veščine, da lahko funkcionira v vrtcu. Če torej lahko otroka do te starosti čuvajo babice, dedki ali drugi, s katerimi je ta lepo povezan, je to zagotovo dobro zanj.

Do tretjega leta gre namreč otrok skozi določene razvojne faze: pri 8 mesecih se pojavi strah pred tujci, ki se lahko kaže tudi še pri enem letu, po prvem letu se pojavi strah pred separacijo, ko otrok spozna, da ni del mame, zaradi česar se še težje loči od nje, pri letu in pol začne uveljavljati svojo voljo in trmoglaviti. Vse to lahko nekoliko oteži proces uvajanja.

* Dr. Bojan Varjačić Rajko je klinični psiholog in psihoterapevt, zaposlen na Univerzitetni psihiatrični kliniki Ljubljana. Več let je delal v psihoanalitičnem vrtcu v Ljubljani. Zgodbe za otroke piše in objavlja v številnih revijah, zanje pa pripravlja tudi video prispevke