Vsake počitnice na dopust? Eni otroci imajo zgodbe o letalih in hotelih, drugi pa ...

Medtem ko nekateri šolarji po vsakih počitnicah v razred prinašajo zgodbe o letalih, hotelih, belih strminah in daljnih krajih, drugi nimajo takih izkušenj, saj si starši ne morejo privoščiti potovanj ali smučanja.

Se razlike poglabljajo ali gre le za občutek? So v Jugoslaviji res "vsi" hodili na morje in na smučanje? Kakšen je vpliv družbenih omrežij in kako družbene razlike vplivajo na otroke – o tem smo se pogovarjali s profesorjem etnologije in kulturne antropologije ljubljanske Filozofske fakultete dr. Rajkom Muršičem.

Nekatere družine gredo med vsakimi šolskimi počitnicami na potovanja, smučanje ..., nekatere pa si tega ne morejo privoščiti. Ali se te razlike poglabljajo?

Da, nedvomno. Ko govorimo o srednjem razredu, v katerega sodijo manjši podjetniki, strokovni sodelavci in sodelavke v javni upravi in državnem aparatu ter drugi, katerih prejemki segajo nad prihodkovno povprečje, so potovanja in smučanja zanje samoumevna. Za tiste, ki prejemajo prihodke okoli povprečja ali malo pod njim, pride še kako prav letni regres, ki omogoča poletno dopustovanje, po novem pa seveda tudi zimski. Skromno, ampak še vedno skoraj samoumevno je, da bodo ta dodatna sredstva vsaj deloma porabili za počitnice.

Tisti, ki se preživljajo z minimalno plačo, si tega večinoma ne morejo privoščiti. Te družbene razlike pri nas niso pretirano očitne, a to nikakor ne pomeni, da jih ni. Primerjalni evropski podatki kažejo, da je v Sloveniji najmanjši delež prebivalstva, ki si sploh ne more privoščiti poletnih počitnic na morju. A to še ne pomeni, da prebivalstva, ki si morja ne more privoščiti, sploh ni. Kaj si lahko privoščijo posamezni sloji, pa postane očitno, ko govorimo o obdobju jesenskih počitnic in podaljšanih praznikov. Takrat se pokaže, kam se želi kdo zavihteti.

Kako se te razlike odražajo pri ljudeh, posebej pri otrocih? Je to nov statusni simbol?

Otroci zelo dobro in hitro razumejo, kaj pomeni živeti v revščini ali izobilju in zelo hitro prepoznavajo krivičnost sveta, v katerem so se znašli. Njihov socialni čut, to je ena tistih človeških lastnosti, ki jih mora razslojena družba posebej ponastaviti prav s šolskim sistemom, jim zelo zgodaj pove, da imajo nekateri več, drugi manj, in da si lahko nekateri privoščijo bistveno več od drugih. In vedo, da to ni prav.

Potovanja in počitnikovanja kot statusni simbol pri otrocih? Ne vem, težko bi rekel. Je pa statusni simbol za njihove starše, ki se tako v službi kot pri znancih in prijateljih seveda radi pobahajo, kje vse so bili. Če kaj, potem na otroke bistveno slabše vpliva potuha, ki jim jo neutrudno dajejo premožnejši starši, lahko pa se kaže v celem nizu različnih statusnih simbolov, od oblačil do elektronskih naprav, a tudi potovanj, in na koncu še podarjenih vozil.

Včasih slišimo, da so v Jugoslaviji 'vsi' hodili na morje in smučanje, danes pa si lahko to privošči le manjšina. Ali to drži?

V oddaljeni preteklosti nihče ni hodil na počitnice, nato, že v prvih civilizacijah, nekateri, potem, v razviti industrijski dobi, skoraj vsi. V poznih petdesetih in zgodnjih šestdesetih letih so se takratni oblastniki odločili promovirati turizem zaradi več razlogov. Najprej zato, ker so morali poskrbeti za oddih delovne sile v časih izjemno hitre in obsežne industrializacije, nato pa tudi zaradi povsem gospodarskih razlogov, da so spodbudili trošenje in kroženje dobrin.

V samoupravljanju so zlahka prepričali delavce in delavke, da so se odpovedali višjim plačam na račun vlaganja v infrastrukturo, tudi turistično, ki so jo nato vendarle uporabljali vsi zaposleni. Čeprav tudi takrat niso vsi hodili na morje, pa drži, da so v podjetjih, ki so kupila ali zgradila počitniške objekte, počitnikovali praktično vsi zaposleni in zaposlene ter njihove družine. Letni regres je bil logična posledica teh strateških usmeritev.

To pa ne velja za tudi takrat revnejše prebivalstvo, predvsem pa niso dopustovali kmetje in polkmetje, kar pomeni približno polovica prebivalstva, ki je do konca šestdesetih let v takratni državi še živela od kmetijstva ali z njim. Tudi danes spregledujemo, da kmečko prebivalstvo in revnejši delavski sloji niso enako mobilni kot zaposleni z dobrimi prihodki.

Ko govorimo o današnjem delavstvu pri nas, seveda ne smemo spregledati njihove družbene nevidnosti in izoliranosti, še posebej zato, ker opazno narašča privabljanje delavk in delavcev iz tujine. V nekaterih šolskih okoljih je otrok, ki prihajajo iz takšnega okolja, veliko. In tam so te razlike, na katere opozarjate, bistveno očitnejše.

Kakšen je vpliv družbenih omrežij, ki so pogosto tudi prostor bahanja z izleti in počitnicami v tujini?

Odkar so cene počitnikovanj praktično kjerkoli po svetu dostopne srednjemu razredu in bolje stoječemu delavstvu, je tovrstno bahanje vseeno izgubilo nekaj čara. Lahko se zgodi, da se boš skušal pokazati pred svetom s svojimi instagramskimi dosežki, pa se bo morda izkazalo, da je podobnih fotografij iz istega okolja toliko, da te ne bo nihče posebej opazil.

Družabna omrežja praviloma podcenjujemo in precenjujemo. Če nismo ravno uspešni vplivniki ali vplivnice, teh pa bo po definiciji vedno le omejeno število, je obseg naših objav sorazmerno omejen. Če se lahko v živo pobahamo pred kakšnim ducatom ljudi, bo idealen obseg naših objav v splošnem le desetkrat večji. Seveda je opazno večji, a nič bistvenega ne spremeni. Na drugi strani pa družabna omrežja podcenjujemo v njihovem subtilnem ustvarjanju družbenih mehurčkov, ki se nam naenkrat zazdijo kot ves svet, v katerem živimo, njihove majhnosti in omejenosti pa se sploh več ne zavedamo.

To je verjetno tudi razlog, da se nam zdi, da vsi hodijo na počitnice ali da vsi tudi sicer mislijo in čutijo enako kot mi. Nevidni, o katerih sem govoril prej, tako postajajo in ostajajo še bolj nevidni. In izolirani.